Fabjan ga je naučil, da nikoli, ampak zares nikoli, ne smeš odnehati

Kdor se odloči za vadbo ju-jitsuja, začne po svoje hkrati vaditi kar tri borilne športe. Ju-jitsu je namreč nekakšna zmes juda, karateja in aikida. In v tej veščini je eden najboljših borcev na svetu Slovenec, namreč Benjamin Lah, ki na (velikih) tekmovanjih že vrsto let osvaja žlahtne kolajne v kategoriji do 94 kilogramov.

Beni, kakor ga kličejo, je športno pot začel v judu. Tehniko je pilil pod vodstvom najuspešnejšega slovenskega trenerja Marjana Fabjana pri klubu Z'dežele Sankaku, katerega član je še zdaj. »Fabi je pri meni pustil zelo močan pečat. Naučil me je vztrajnosti in nepopustljivosti: da nikoli, ampak zares nikoli, ne smeš odnehati,« nam je zaupal Lah, ki je judo začel trenirati pri desetih letih.

Potem ko si je v različnih starostnih in težnostnih kategorijah izbojeval naslove državnega prvaka, ga je na­prej gnala velika želja, da bi se uvrstil v reprezentanco za evropsko prvenstvo. Vendar mu to iz različnih razlogov nikoli ni uspelo, vselej je šlo nekaj po zlu, kar ga je malo žrlo. Kot nalašč ga je nato eden od prijateljev leta 2005 povabil, da bi predstavil judo na tekmovanju v ju-jitsuju, in ta ga je takoj navdušil. Zato se je nemudoma vpisal v Policijski klub borilnih veščin Celje.

Svetovni in evropski prvak

»Judo je precej statičen, sploh v primerjavi z ju-jitsujem, ki je veliko bolj dinamičen. Ker sem tudi sam že po naravi takšen, sem se hitro našel v njem. Nekako mi je bolj ustrezal, možnosti za razvoj so bile zelo dobre in kmalu so prišli prvi uspehi, za kar gre velika zasluga tudi trenerju Marku Gabru, s katerim sodelujem od prve tekme. Na začetku sva se še malo lovila, kar je razumljivo, saj sva se še spoznavala, vendar je že kaj kmalu med nama zavladala prava energija in kemija. Iz mene zna v ključnih trenutkih izvleči prav vse,« je 34-letni Celjan povedal o sodelovanju z Gabrom, ki je obrodilo že številne uspehe.

Tako se lahko Beni pohvali že s štirimi naslovi evropskega prvaka (Maribor 2011, Bukarešta 2014, Almere 2015 in Gliwice 2018), leta 2016 pa se je v Vroclavu ovenčal tudi z naslovom svetovnega prvaka. Takrat so ga povrhu razglasili za najboljšega tekmovalca na prvenstvu. Poleg tega ima zlati lovoriki z balkanskih prvenstev v Bukarešti 2013 in Banjaluki 2015, njegovo vitrino pa krasita tudi bronasti kolajni s svetovnih iger borilnih športov v St. Peterburgu 2013 in svetovnih iger neolimpijskih športov v Vroclavu 2017.


Znanje judoističnih tehnik mu je kajpak zelo pomagalo na poti v svetovni vrh. »Še zlasti na začetku, ko me tekmeci še niso poznali, me je judo pogosto reševal. Ko pa so me enkrat proučili, sem se znašel v težavah in potreboval sem kar nekaj časa, da sem se spet izkopal iz krize. Ni mi preostalo drugega, kot da sem dodobra izpilil nožne in ročne udarce,« je pojasnil desetkratni državni prvak, ki se je z leti razvil v celovitega borca ju-jitsuja.

Zelo koristen za samoobrambo
 

Vadbo tega borilnega športa priporoča iz različnih razlogov. »Zelo koristen je za samoobrambo. Vedno je namreč dobro, če se znaš braniti. Mnogi se nam­reč še ne zavedajo, da postaja naš svet čedalje bolj nevaren,« je opozoril Lah in pristavil, da s treningi krepimo telesno pripravljenost in hkrati samozavest. V Sloveniji je mogoče ju-jitsu trenirati v vseh večjih mestih (v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru itn.), vadbo pa ponujajo tudi klubi v nekaterih manjših mestih in krajih (v Črnomlju, Kočevju, Ribnici, Globokem ...).

Mesečna vadnina znaša okrog 20, 30 evrov (odvisno od kluba), precej poceni je tudi oprema. Za prve treninge so dovolj že navadna športna oblačila, sicer k opremi spadajo še rokavice in ščitniki, ki jih je mogoče kupiti že za 15 evrov, cena kimona se začne pri 40, 50 evrih. Kakor je pojasnil Lah, ki je kar štiri leta kraljeval na vrhu svetovne lestvice, je vadba ju-jitsuja primerna za prav vsakogar, pri tem pa se je spomnil zanimive anekdote.

Kakor ena velika družina

»Ko sem bil na pripravah v Stockholmu, je k meni pristopil starejši gospod, ki je imel po moji oceni okrog 65 let. Vprašal me je, ali bi se boril z njim. Seveda sem mu ugodil, sam pri sebi pa sem si mislil, da bom moral zelo paziti, da ga ne bom poškodoval. Uf, kako sem se uštel! Ko me je namreč zagrabil, me je nadvse presenetil s svojo močjo, tako da sem se moral nato zelo potruditi,« je podoživel zanimivo izkušnjo iz švedske prestolnice. Kar zadeva poškodbe, je dodal, da sam pri 34 letih še ni imel nobene operacije. V zadnjem obdobju mu nagaja zgolj poškodba prepone, zaradi katere je bil prisiljen izpustiti lansko sezono. Največja težava je v tem, da ne zdrži dolgo pri miru, poškodba pa je takšne narave, da za celjenje potrebuje predvsem veliko počitka.

Nadeja se, da jo bo kmalu pozdravil in se bo čim prej vrnil na blazine – k svoji drugi družini, kakor tudi pravi kolegom, ki se ukvarjajo z ju-jitsujem. »Povsod, kamor pridem na priprave, se takoj počutim domače in prav povsod z veseljem pomagamo drug drugemu. In tako je tudi v našem klubu: prav vsak je dobrodošel. Čeprav sem, ko se borim, na blazinah sam, se še kako dobro zavedam, da brez (klubskih) kolegov in trenerjev ne bi mogel doseči vseh uspehov, ki sem jih doslej,« je za konec še poudaril Lah.