Dovizioso dobro ve, da hoče Marquez 25 točk nazaj

»Proč sem vrgel 25 točk,« je upravičeno bentil Marc Marquez po VN ZDA, saj je s padcem zapravil lepo prednost pred zasledovalci in sedmo zaporedno zmago v Austinu. Tri tedne pozneje in po selitvi karavane motociklističnega SP v Evropo njegove besede še vedno odmevajo. Predvsem v ušesih Andree Doviziosa, ki pred nedeljsko VN Španije v Jerezu vodi v elitnem razredu motogp.

Italijanova prednost po treh uvodnih dirkah sezone je resda zgolj simbolična, če upoštevamo, da je pred dirkači še 16 preizkušenj: Valentino Rossi zaostaja za pičle tri točke, junak ZDA Alex Rins za pet, Marquez za devet … Toda pri 33 letih in po dveh zaporednih drugih mestih v končni razvrstitvi SP se je as iz Forlija naučil, da je sleherna točka vredna suhega zlata, in kako pomembno je najti razmerje med hitro vožnjo in tveganjem za vsako ceno. Zato je po zmagi v Katarju, tretjem mestu v Argentini in četrtem v ZDA zadovoljen s svojo skupno bero.

»V Austinu nisem imel možnosti za zmago, saj sem štartal šele s 13. mesta in se le postopoma prebijal v ospredje. Če bi se vnovič uvrstil med najboljšo trojico, bi bilo vse skupaj še slajše, a sem bil prepočasen za slabo sekundo. V Jerez sem prispel kot vodilni v SP, kar me navdaja s ponosom, saj imam po prvih treh dirkah osem točk več kot lani, ko sem prav tako vodil, in kar 24 več kot predlani, ko sem v takem času zasedal četrto mesto na lestvici motogp. Tudi občutki na mojem ducatiju so veliko prijetnejši, kot so bili lani, kar je zelo pomemben dejavnik,« razmišlja Dovizioso, ki se zaveda, da mu je nekaj točk »podaril« Marquez.

»Lagal bi, če ne bi priznal, da po Marcovem odstopu v ZDA nisem pomislil na moje možnosti za osvojitev prvega naslova prvaka v motogp. V preteklosti je namreč znal veliko bolje ublažiti posledice napak pri drzni vožnji kot vsi drugi. Tokratni spodrsljaj je bil vendarle prehud, čeprav je bil nepotreben, saj je imel že zelo lepo prednost pred zasledovalci in bi brez težav zmagal, četudi se ne bi gnal na vso moč. Njegov padec me s tehničnega vidika ni presenetil, saj vedno pade za zelo podoben način, še vedno pa ne razumem, zakaj je izzival srečo. A ne smemo pozabiti, da mi je Marquez dihal za ovratnik v Katarju, da je deklasiral vse tekmece v Argentini, da je bil realno najhitrejši v ZDA in da je lani zmagal v Jerezu,« ocenjuje Dovizioso, ki je pred enim od največjih izzivov v sezoni.
 

V Jerezu še brez stopničk

Naslednja postaja SP je namreč zanj domala zakleta. V enajstih sezonah dirkanja v razredu motogp ni še nikoli zmagal v Jerezu; še več: nikoli se ni povzpel niti na stopničke zmagovalnega odra. Lani je padel pri množičnem trčenju s Jorgejem Lorenzom in Danijem Pedroso, leto poprej je bil peti, leta 2016 odstopil, še eno leto prej je bil deveti … Nedeljska dirka bo imela zanj vendarle praznični pridih, da bo proslavil že 200. štart v kraljevskem razredu. V zgodovini SP so pred njim le Rossi s 326 nastopi, Brazilec Alex Barros z 245, pokojni Nicky Hayden (218), Loris Capirossi in Pedrosa (oba 217).

»Takšni jubileji me opozarjajo, kako dolgo se že trudim, da bi osvojil naslov prvaka. Hkrati pa me silijo, da še bolj spoštujem Valentina Rossija. Star je že 40 let, v kraljevski konkurenci je dobil že 89 dirk, kar je več, kot je marsikdo zbral štartov, a še vedno uživa kot mladenič. Neverjetno pameten je in nenehno prilagaja slog vožnje. Če bi dirjal, kot je v mladih letih, bi prišlo do samouničenja, tako pa je hkrati previden, a še vedno izjemno hiter. Če bi jaz imel v lasti devet naslovov svetovnega prvaka, me ne bi več videli na progah. Upam celo, da mi ne bo več treba dolgo vztrajati v SP. To bi namreč pomenilo, da sem le dočakal tako želeni naslov,« poudarja Andrea Dovizioso.