Pozornost na nedavnem ameriškem državnem prvenstvu v atletiki je požela Dalilah Muhammad, ki je na 400 m z ovirami postavila svetovni rekord, Američani so z rezultati napovedali, da bodo na svetovnem prvenstvu v Dohi pobrali kup kolajn, nekoliko v ozadju pa je pristala Allyson Felix, najuspešnejša atletinja olimpijskih iger. Vrnila se je po porodu z nujnim carskim rezom v 32. tednu nosečnosti, med tekmovalno odsotnostjo je postala tudi najbolj znani obraz boja za pravice nosečnic v športu, pripomogla je k temu, da je športni velikan Nike spremenil pravila, po katerih je lahko denarno »kaznoval« športnice, ki so zanosile.

Allyson Felix je atletinja z največ zlatimi kolajnami na olimpijskih igrah v zgodovini, v svoji zbirki jih ima kar šest (eno posamično na 200 m in pet v štafetah), skupno pa jih ima devet (še tri srebrne na 200 in 400 m), kolikor jih je zbrala tudi Merlene Ottey, ki pa se ni nikdar ovenčala z olimpijsko slavo. Poleg tega je na svetovnih prvenstvih osvojila enajst zlatih odličij (od tega tri zaporedne na 200 m od 2005 do 2009), tri srebrne in dve bronasti. Letošnje prvenstvo v Dohi bo (očitno) prvo po letu 2005 in Helsinkih, ki ga bo izpustila. Za njo je namreč najlepše, a hkrati najtežje obdobje.



»Zadnjih 19 let si nikdar nisem vzela premora, ni bilo sezone, ki bi jo vzela bolj lahkotno. Letošnje leto je leto brez svetovnega prvenstva, zato mu bom pristopila na drugačen način, saj je moj cilj 2020 in OI. Če ne bom nastopala toliko, kot sicer, ne skrbite, z mano je vse v redu,« je zapisala lani, nato pa se je izkazalo, da je bila noseča, kar je zelo dobro skrivala, ko je decembra razkrila, da je novembra rodila, je bilo to vsesplošno presenečenje. Redkokdo je namreč vedel, da je postala mama. Zaradi zapletov je hčerko Camryn rodila že v 32. tednu, življenje obeh je bilo ogroženo, okrevanje je bilo dolgo in naporno.



In kot da to ni bilo dovolj, je vse skupaj sovpadalo s pogajanji za obnovitev pogodbe s proizvajalcem športne opreme Nike in tu je navkljub svoji slavi naletela na težavo, s katero se sooča marsikatera športnica. Za večino je rojstvo otroka »poljub smrti« na tem področju. Pred Felixovo sta boj proti diskriminaciji začeli Alysia Montaño (ki je postala znana po tem, da je nastopala tudi še v osmem mesecu nosečnosti) in Kara Goucher, ki sta prekinili molčečnost o tem, kar je bila javna skrivnost, namreč da so športnice denarno »kaznovane«, če zanosijo. V pogodbah je bil namreč člen o tem, da se jim lahko zmanjšajo izplačila, če ne dosegajo želenih rezultatov, materinstvo pri tem ni bilo izjema.


 

Ogenj še gori

»Bila sem ena najbolj prepoznavnih Nikovih atletinj, če ne morem jaz zagotoviti zaščite materinstva, kdo potem lahko? Če imamo športnice otroke, tvegamo znižanje sponzorskih dohodkov med nosečnostjo in po porodu, saj športno industrijo še vedno vodijo moški. Po porodu sem čutila velik pritisk, da se čim prej vrnem v formo, medtem pa moja pogajanja z Nikom niso potekala, kot bi želela. Navkljub vsem mojim zmagam so mi želeli plačati 70 odstotkov manj kot pred tem. Želela sem zagotovilo, da ne bom kaznovana, če v mesecih po porodu ne bom v najboljši formi, želela sem postaviti nove standarde, a so pri Niku to zavrnili,« je razkrila ameriška šprinterka v zapisu za New York Times z naslovom Moja nosečniška zgodba z Nikom.

Trojica je dosegla spremembo, Nike je uvedel v pogodbe člen, ki ščiti nosečnice, a za Felixovo prepozno, postala je prvi športni obraz Athlete, ki je v lasti Gapa. Tu jo podpirajo kot atletinjo, mamo in aktivistko na poti do novih rekordov, premagovanja ovir in prekinjanja molčečnosti.



Tako se lahko spet posveti atletiki z mislijo na olimpijske igre 2020, čeprav so zdaj tudi rezultati dobili nek nov okvir. »Ne tečem več samo za kolajne. Tudi če se ne bom še petič prebila v ekipo za olimpijske igre, bom vedno vedela, da sem se borila, da sem bila odločna in da sem se maksimalno potrudila,« je dejala na ameriškem prvenstvu, kjer se je vrnila po 13-mesečni tekmovalni odsotnosti, pri čemer je Tokio seveda velika želja.



»Želim si še enkrat na OI, to si želim bolj kot karkoli drugega, želim se posloviti na svoj način,« dodaja 33-letnica iz Kalifornije, ki je na DP v teku na 400 metrov zasedla 6. mesto, kar ji ne zagotavlja poti na SP v Doho, ki bo konec septembra in v začetku oktobra (morda bi lahko dobila vpoklic v štafeto), a prvi korak je bil narejen. »Spet sem prišla na okus, ogenj je še tu. Vrnila se bom naslednje leto in tedaj bo veliko lažje, saj bo za mano že eno leto treningov,« je odločena, da si na naslednjih »trials« zagotovi pot v Tokio, za svoj labodji spev.