Andreji Leški je 30. julija uspel novi veliki met v judu. V Parizu si je v šampionskem slogu izbojevala naslov olimpijske prvakinje v slovenski »paradni« kategoriji do 63 kilogramov in z njim zaokrožila svojo zbirko žlahtnih kovin z največjih tekmovanj v tem japonskem borilnem športu. Ob zlati lovoriki z olimpijskih iger se lahko 27-letna Koprčanka na »začasnem delu« v Ljubljani, kjer že od srednje šole trenira pri JK Bežigrad, pohvali še z dvema srebrnima odličjema s svetovnih prvenstev (Budimpešta 2021 in Doha 2023) ter s tremi s prvenstev stare celine – tudi zlato iz lanskega Montpellierja. Rada ima različne športe, pred kratkim se je prvič preizkusila tudi v potapljanju in se nad njim tako navdušila, da bo zagotovo še kdaj odplavala globoko pod morsko gladino.

Od vašega olimpijskega podviga sta minila že skoraj dva meseca. Ali ste medtem že dojeli, kaj vam je uspelo?

»Sanjski pariški dan sem podoživela že nekajkrat in moje dojemanje tega uspeha se verjetno ne bo več bistveno spremenilo. To je nedvomno vrhunski dosežek, ki je bil obenem tudi izjemno odmeven.«

Kaj vam je od tistega sanjskega dneva ostalo najbolj v spominu?

»Trenutki, ko sem se na slovesni podelitvi kolajn povzpela na zmagovalno stopnico in nato poslušala slovensko himno. Zlepa ne bom pozabila niti družabnega večera oziroma praznovanja, ki so mi ga dan pozneje pripravili v naši stavbi v olimpijski vasi, kjer sem se lahko družila s preostalimi našimi športniki. Malo smo se poveselili, se še bolj spozna(va)li med seboj in izmenjali različna mnenja.«

Kaj vse ste počeli po vrnitvi iz Pariza?

»Najprej sem imela kopico medijskih obveznosti, bil je pravi naval novinarjev, ki so si želeli iz prve roke slišati delček moje olimpijske izkušnje. Ko se je vse skupaj malo umirilo, sem si vzela tudi malo časa zase. Za nekaj dni sem odpotovala v London, kjer sva z mamo obiskali tudi koncert Taylor Swift.«

In kako vam je bilo všeč na koncertu?

»Bilo je fenomenalno! Celotna turneja, ki ruši vse možne rekorde, je izjemna, sleherni dogodek pa k temu prispeva svoje. To bo tudi nekaj, kar si bom – že zaradi njegove velike obsežnosti – zapomnila za vse življenje. Bilo je res super.«

Zanimivo, da je tudi vaša mlajša klubska kolegica Nika Koren – kakor mi je omenila – velika oboževalka Taylor Swift.

»Da, z njo si zdaj deliva to strast. Sama sem postala večja navdušenka Swiftove v zadnjih dveh letih. Na eni od radijskih postaj so me sicer povlekli za nos, češ da je Taylor posebej zame posnela posebno čestitko. Pozneje so mi pojasnili, da so to izpeljali s pomočjo umetne inteligence, tako da so si me dobro privoščili.«

Le od kod jim pogum, da so si drznili pošaliti iz vas, olimpijske prvakinje v judu?

»Ne vem, res ne vem, si mi pa najprej tega sploh niso upali povedati.«

Med svojimi prednostmi je Andreja Leški (desno) izpostavila nepredvidljivost. FOTO: Kim Kyung-hoon/Reuters

Kako ste še preživeli avgust?

»Nekaj časa sem preživela v domačem Kopru, potem pa sem za nekaj dni odpotovala v Split, kjer sem bila gostja športnih iger mladih. 'Obveznosti', ki sem jih imela tam, sem združila s krajšim oddihom. Obiskala sem prijateljico, prav tako judoistko, šla sem se tudi potapljat, sploh prvič v življenju s kisikovo bombo ...«

In kako je bilo pod morsko gladino?

»Bila sem tako navdušena, da bom zagotovo še kdaj šla na potop. Kljub temu, da me je potem ujela nekakšna morska bolezen, ki me je malo oslabila. Toda bilo mi je zares zelo všeč, verjetno tudi zaradi tega, ker je bilo to po dolgem času zame spet nekaj povsem novega.«

Kaj vse ste videli v morju?

»Potopili smo se kakšnih petnajst metrov globoko, videla pa sem hobotnico, morske zvezde, različne ribe ... Pokazali so nam tudi koralni greben. To se mi je zdelo že zelo veliko. Ker me je potapljanje tako navdušilo, razmišljam celo, da bi šla na tečaj.«

Ali ste si privoščili še kaj?

»Da sem se malo umaknila, sem obiskala tudi prijateljico v Nemčiji. Ker sem bila nekako vržena v to novo vlogo, da sem tako rekoč čez noč postala sama svoja menedžerka, sem potrebovala tudi čas zase. Morala sem (po)skrbeti za ravnotežje.«

Ste v tem času že oblekli kimono?

»Samo za fotografiranje. Sem se pa pred kratkim s trenerjem Luko Kuraltom dobila na kavi in se malo pogovorila glede nadaljnjih načrtov. Vendar pa se še nisva spuščala v podrobnosti.«

Kako pa kaže glede vašega nastopa na oktobrskem vojaškem svetovnem prvenstvu v Taškentu?

»Ker sem zaposlena v športni enoti Slovenske vojske, se bom vojaškega svetovnega prvenstva seveda udeležila. To je navsezadnje moja službena obveznost. Ne vem pa še, v kateri težnostni kategoriji se bom tam borila, utegne se namreč zgoditi, da se bom preizkusila v višji – do 70 kilogramov. Zanimivo pri tem mi je, da bom tako spet odpotovala v Taškent, kjer sem bila že šestkrat, nazadnje marca letos, ko sem na turnirju za grand slam osvojila tretje mesto. Po svoje se mi zdi kar zabavno, da bom spet obiskala Uzbekistan, s katerim imam še eno povezavo. Od tam namreč prihaja tudi naš nekdanji trener v bežigrajskem klubu Andrej Šturbabin.«

Verjetno brez priprav ne bo šlo?

»Seveda bom dotlej malo potrenirala. Ne bi šla rada v Taškent hladna oziroma povsem nepripravljena.«

Kdaj pa se nameravate potem znova s polno paro vrniti k treningu?

»Računam, da se bom začela za novo sezono spet resno pripravljati decembra ali januarja. Dotlej bom vadila toliko, da bom ohranjala dobro telesno pripravljenost.«

Drugih tekem pa letos – kot mi je zaupal vaš trener Luka Kuralt – nimate v načrtu, kajne?

»Po olimpijskih igrah so bili v koledarju svetovnega pokala le še trije turnirji. Najprej je bila v Zagrebu na sporedu velika nagrada, kamor sem se šla – ker je bila tako blizu in ker imam rada judo – malo pokazat ter podpret predvsem svoji klubski kolegici Kajo Schuster in Niko Koren. Potem bosta še dve tekmovanji za grand slam, oktobra v Abu Dabiju in nato decembra še v Tokiu, na kateri pa, kakor mi je znano, ne bomo odpotovali.«

V finalu olimpijskega turnirja je Andreja Leški spravila na hrbet Mehičanko Prisco Awiti Alcaraz. FOTO: Kim Kyung-hoon/Reuters

Ni skrivnost, da ste zelo športni. Včasih ste igrali tudi rokomet, preizkusili ste se tudi v deskanju na snegu, radi se vozite z motorjem, pred kratkim ste odkrili še potapljanje ... Ali je še kakšen šport, s katerim se posebej radi ukvarjate?

»Že od nekdaj imam rada namizni tenis. Doma imam lopar in žogice, s katerimi se velikokrat odpravim na katero od miz v Ljubljani. Tudi po vrnitvi iz Pariza, ko nisem trenirala juda, sem šla za svojo rekreacijo večkrat igrat namizni tenis. Da sem se malo pretegnila in razmigala. Zdaj se spogledujem s tem, da bi se sem ter tja podala tudi na teniško igrišče. Imam namreč prijatelje, ki radi igrajo tenis, jaz ga pa ne znam. V njem sem se doslej preizkusila zgolj dvakrat, morda se ga bom v prihajajočih tednih, ko bom imela na voljo malce več časa, lotila resneje.«

Se vam je morda na olimpijskih igrah ponudila priložnost, da bi izzvali najboljšega slovenskega namiznoteniškega igralca Darka Jorgića?

»Joj, ne vem, če bi si to sploh upala. Resda imam namizni tenis zelo rada, vendar to še zdaleč ne pomeni, da ga igram vrhunsko. Obvladam ga sicer precej dobro, toda proti takšnemu šampionu bi hitro odpadla.«

Mar ne bi bil to za vas izziv?

»Zagotovo bi bil izziv, ne vem pa, kako bi bilo to zabavno za Jorgića, ko bi moral stalno pobirati moje žogice.«

Zakaj bi ljudem svetovali, da se ukvarjajo s športom?

»Predvsem zato, ker se mi zdi, da gibanje ponuja odlično možnost za prečiščenje telesa in obenem tudi duha. Zlasti športa, kakršna sta sta tek in kolesarjenje, pa tudi hoja v hribe, po mojem zelo blagodejno vplivajo na naš um in duševno stanje. Seveda je tudi za telo nasploh zelo koristno, če je redno v določenem gibanju.«

Po velikem podvigu je ponosno pozirala pred Eifflovim stolpom v Parku prvakov. FOTO: Miguel Medina/AFP

Zakaj pa bi priporočili vadbo juda?

»Zavoljo njegove vsestranskosti in seveda zaradi tega, ker je odličen za razvijanje motorike. Med vadbo na blazinah resda deluje celotno telo, od prstov na nogah pa do prstov na rokah, hkrati omogoča določeno mero svobode. Lahko si namreč treninge prilagodiš tako, da ti je zabavno in všeč. Za nameček je judo tudi mentalna igra, kar pa pride bolj do izraza na višji ravni. Izjemno koristen je tako za otroke kot tudi za odrasle, za katere imajo vadbo v številnih klubih, tudi v našem. Zelo je tudi dostopen in resnično primeren za vsakogar.«

Tudi za ljudi s posebnimi potrebami, mar ne?

»Da, v zadnjih letih se posveča ogromno pozornosti razvoju inkluzivnega juda. V ljubljanskem centru, v katerem se pripravljamo, imajo prav tako treninge za ljudi s posebnimi potrebami. Kdo ve, morda pa bomo imeli že kmalu na paralimpijskih igrah tudi kakšnega predstavnika v inkluzivnem judu. To bi si res srčno želela.«