Arogantne Poljake pustili z dolgim nosom – zdaj hočejo zlato

Slovenski odbojkarji so se po polfinalni zmagi s 3 : 1 nad Poljsko v Ljubljani še drugič v štirih letih uvrstili v finale evropskega prvenstva. Leta 2015 so osvojili srebro, zdaj ... Nič čudnega, da so po uspehu nad dvakratnimi zaporednimi svetovnimi prvaki iskreno izpovedali svoje misli.

Še ne vedo, kaj so dosegli

»Težko je opisati občutke po zmagi, saj mislim, da se še ne zavedamo, kaj smo dosegli. Zagotovo smo presrečni, veseli in ponosni. Pred takšno publiko je veliko lažje igrati in škoda, da finale ni v Sloveniji. Težko bi rekel, katera tekma je bila težja, tista proti Rusiji ali ta s Poljaki,« je rekel libero Jani Kovačič.

»Rusi so naredili veliko napak, tokrat pa smo mi odigrali zelo dobro v bloku, predvsem pa smo imeli tako kot že vse prvenstvo z izjemo tekme proti Severni Makedoniji zelo malo nihanj v igri. Vesel sem, da smo premagali prav Poljake, ki znajo biti precej arogantni. Prepričani so, da so že nekaj let boljši od nas, a mislim, da smo jim zdaj dokončno pokazali, kdo je vladar,« je še omenil Kovačič.


 

Nočejo srebra

»Nismo si želeli brona, nočemo srebra, saj ga že imamo, v Pariz gremo po zlato medaljo. Od prvega dne smo verjeli vase, bili prepričani, da imamo kakovost in da smo sposobni najvišjih dosežkov. Če smo tedaj, ko smo se prvič uvrstili v finale, veljali za presenečenje, je zdaj verjetno vsem jasno, da smo zasluženo v finalu in da je treba resno računati na nas,« je žarel eden od najpomembnejših, podajalec Dejan Vinčić.

»Ključno je bilo, da smo se držali načrta. To sicer ni lahko, saj moraš vso tekmo ohraniti enako raven zbranosti, vendar smo se igralci spodbujali in od prvega do zadnjega opravili svoje delo. Seveda se moram še enkrat zahvaliti tej fenomenalni publiki. Vseskozi je bila naš sedmi igralec,« je še dodal Vinčić.

Giuliani je izgubil glas

Slavje se je potem nadaljevalo tudi pred dvorano, kjer so igralci še enkrat pozdravili svoje zveste navijače. Pred tem je bilo veselo tudi v dvorani. Navijači so ostali notri tako dolgo, da so jih ven podili kar varnostniki. »Zdaj bomo slavili, ampak kmalu bomo vse dali na stran in razmišljali samo o finalu. Delo še ni končano,« je bil jasen kapetan Tine Urnaut.

In selektor Alberto Giuliani? Ostal je tiho. A ne zato, ker ne bi imel česa povedati, ampak ker je ostal brez glasu. Tako je samo mahal z rokami, da ne more govoriti.

 

Ropretu operirali slepič

Gregor Ropret, drugi podajalec, pa na tekmi zaradi operacije po vnetju slepiča ni igral. »Po tekmi z Rusijo so se začele manjše bolečine. Najprej smo sumili na virozo, a ni šlo nič na bolje. V Kliničnem centru so na preiskavah ugotovili, da ima vnetje slepiča. Tako rekoč vse se je zgodilo v dveh, treh urah in poseg je že bil,« je opisal dogajanje.

»Tokrat je bilo nenavadno spremljati tekmo s strani, ko ne moreš pomagati. A fantje so res zasluženo v Parizu. Sam najverjetneje ne bom šel v Pariz. Letalo je preveč tvegano za šive. Seveda mi je žal, vse poletje se trudiš, potem te pa stvar, na katero nimaš vpliva, prisili, da se konča prvenstvo,« je pristavil ob igrišču.

»A to je življenje, bom pa pač prvi in najglasnejši navijač pred televizijo. Odbojkarska evforija pa je prišla tudi do Kliničnega centra, vrhunsko so skrbeli zame in tudi predčasno so me izpustili. Hvala še enkrat vsem v Kliničnem centru, da so mi omogočili, da sem si v živo ogledal to nepozabno tekmo,« je dejal.