Najlepše zgodbe mundiala: navijači zahtevajo spektakel

Čez tri dni bodo odprli svetovno prvenstvo v nogometu, največji in najodmevnejši (športni) dogodek leta 2018. Le upamo lahko, da bo tudi 21. izvedba mundiala navdušila nogometno družino kot spektakli na prejšnjih turnirjih. Zgodovina šampionata je pisana in bogata, v njej pa ne manjka epskih tekem in nepozabnih zgodb.



Na eno časopisno stran bi le stežka spravili vse zgodbe, ki so jih napisali velemojstri nogometne igre v 88-letni zgodovini svetovnih prvenstev. Prav tako bi težko razvrstili turnirje od najbolj privlačnega do najmanj zanimivega, od najbolje organiziranega do izvedbe v popolni polomiji. Če bi vzeli za merilo povprečje doseženih golov na prvenstvu, bi najvišje kotiral mundial iz leta 1954 v Švici, na katerem so v pičlih 26 tekmah zabili kar 140 golov oziroma neverjetni dosežek 5,4 gola na tekmo. O tem podvigu so lahko prej in pozneje zgolj sanjali, še najmanj so zaostali za švicarskim šampionatom na predhodnih turnirjih v Franciji 1938 (4,7 gola na tekmo), Italiji 1934 (4,1) in Braziliji 1950 (4). Na drugi strani »lestvice« bi, denimo, našli svetovno prvenstvo v Italiji leta 1990, kot se torej spodobi za Italijane (2,2 gola na tekmo), le malenkost bolj učinkoviti so bili strelci v letih 2006 (Nemčija, 2,3) in 2010 (Južna Afrika 2,3).

Slovenci v Montevideu

Če bi razvrščali turnirje po obisku posameznih tekem, bi bil najboljši mundial iz leta 1994 v ZDA, kjer so imeli povprečni obisk 68.991 gledalcev, povprečni obisk 50.000 gledalcev pa so presegli še trikrat: v Braziliji leta 2014 (52.918), Nemčiji leta 2006 (52.491) in Mehiki leta 1970 (50.124). Najmanj gledalcev si je v povprečju ogledalo tekme svetovnega prvenstva leta 1938 v Franciji (20.872), podobno je bilo v letih 1934 (Italija, 21.352), 1958 (Švedska, 23.423), 1962 (Čile, 27.911) in 1954 (Švica, 29.561).



Težko je prezreti svetovno prvenstvo iz leta 1930, ko so najboljši na svetu premierno obiskali Urugvaj. Na zboru trinajstih reprezentanc je bila tudi tedanja Jugoslavija, čarobnost betonskega stadiona Centenario, na katerem so igrali tekme krstnega mundiala, pa so 5. junija 2014 spoznali tudi slovenski nogometaši. Ti so pospremili Urugvajce na prihajajoče prvenstvo v Braziliji, tedanji vratar Samir Handanović pa je moral dvakrat po žogo v svojo mrežo, ki sta jo zatresla napadalca Edinson Cavani in Christian Stuani. Dobrih 55.000 urugvajskih navijačev je pripravilo nepozabno spektakularno vzdušje tudi Slovencem.

Najboljše v letih 1970 in 1986?

Poudarili bi lahko še več turnirjev. Privrženci Anglije, denimo, vse do danes obujajo vse bolj zbledel spomin na mundial 1966, na katerem je Anglija edinkrat pokorila vso konkurenco, in to pred 96.924 navijači na legendarnem stadionu Wembley. Otočani od takrat »vselej« kotirajo visoko, toda večinoma pristanejo na realnih tleh. Tudi pred Rusijo spadajo med skrite favorite in prav zanimivo bo spremljati učinek njihove reprezentance v največji državi na svetu.



Naslednji turnir, v Mehiki leta 1970, najbrž spada med najboljše vseh časov. Prvič sta se pomerila v finalu nekdanja svetovna prvaka, tedaj Brazilija in Italija, to je bilo tudi prvo prvenstvo zunaj Evrope in Južne Amerike. Na legendarnem stadionu Azteca je sanjsko moštvo Brazilcev gladko porazilo azzurre (4:1; Pele, Gerson, Jairzinho, Carlos Alberto; Boninsegna). Zgodovinski pa je bil tudi naslednji zbor najboljših v Mehiki. Turnir iz leta 1986 bi morala resda organizirati Kolumbija, toda zaradi ekonomskih težav tamkajšnje vlade so leta 1983 zaupali organizacijo Mehiki, ponovni finale pred 114.600 gledalci na Azteci med Argentino in Zahodno Nemčijo pa je bil eden najboljših doslej. To je bil turnir Diega Maradone, ki je rojake popeljal do finala tudi z »božjo roko« in »golom stoletja« na isti četrtfinalni tekmi z Anglijo. Več gledalcev se je zbralo le na zadnji tekmi SP 1950 med gostiteljico Brazilijo in prvakom Urugvajem, ko se je zbralo na Maracani v Riu de Janeiru 199.854 gledalcev.

Od Zidana do Ronalda

Posebno prelomnico predstavlja tudi leto 1998, ko je svetovno prvenstvo obiskalo Francijo. Turnir so razširili s 24 na 32 reprezentanc, mundial je dobil obliko, kakršno poznamo še danes, nadgradnjo pa naj bi dobil najpozneje leta 2026, ko bo na turnirju tekmovalo kar 48 reprezentanc. Nogometne tekme so igrali v desetih francoskih mestih, 64 dvobojev je bilo raztegnjenih v pravi enomesečni festival vrhunskega nogometa. Šampionat, na katerem je opozoril nase tudi fantastični bronasti hrvaški rod s Šukerjem, Prosinečkim, Bobanom in drugimi, je ustoličil na vrhu gostitelje Francoze z Zinedinom Zidanom na čelu. Ti so v finalu zlomili tudi favorizirane Brazilce, pri čemer še danes ni pojasnjena popolna odpoved tedanjega čudežnega dečka Ronalda.



Ronaldo je kljub temu prišel na svoj račun štiri leta pozneje, ko je poveljeval sanjski reprezentanci Brazilije, najbrž zadnji zvezdniški zasedbi v polnem pomenu besede. Izbrana vrsta selektorja Luiza Felipeja Scolarija v postavitvi 3-4-1-2 (Marcos; Lucio, Edmilson, Roque Junior; Cafu, Gilberto Silva, Kleberson, Roberto Carlos; Ronaldinho; Rivaldo, Ronaldo) je bila ena najboljših vseh časov, napad Ronaldinho-Rivaldo-Ronaldo je zabijal gole na pogon jedrskega reaktorja. Turnir, ki je prvič v zgodovini gostoval na azijskih tleh Japonske in Južne Koreje, so s svojo uvrstitvijo premierno zaznamovali tudi Kitajska, Ekvador, Senegal in Slovenija.

Kaj je skupno vsem turnirjem? Gotovo goli, mojstrske poteze in (ne)sporne sodniške odločitve, ki skupaj tvorijo pravo celoto enomesečne nogometne zabave. Navijači zahtevajo predvsem spektakel.