Ker so si jih priključili sosedi, niso hoteli na mundial

Pravijo, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Če je tako, potem tudi politični vpliv pri denimo odločanju o prirediteljih mundiala in prvakih ni daleč. Da je fašistična Italija zmagala na SP leta 1934 na domačih tleh in še štiri leta kasneje, je izstopajoč del političnega nogometa. Pa tudi vojaške diktature v Južni Ameriki so mundial izrabljale za napihovanje ognja domoljubja in na igrišču potrditev nacionalne prevlade.

Politika, korupcija, lažja žoga

Ker je nogomet velik posel, se s svetovnimi prvenstvi vse bolj povezuje tudi podkupovanje pri podelitvi tekmovanj. Nemški zbor najboljših na svetu leta 2006 je že bil koruptivno očrnjen, zadnje prvenstvo v Braziliji pa tudi olimpijske igre leta 2016 v Riu de Janeiru so še dodatno osvetlile moralno šibkost vladanja brazilske politične elite, Vladimir Putin je v štirih letih pridobil zimske OI v Sočiju in letošnji nogometni mundial. Zgodba o katarskem podkupovanju za SP 2022 pa je že pripoved kot arabske pravljice.

Zanimivosti na štiriletnem zboru elitnih nogometašev ni nikoli manjkalo in so tako številne, da tudi v legendarni aleksandrijski knjižnici iz starega veka ne bi mogli shraniti vseh zapiskov o njih. Pa lepo po vrsti. Prvo SP je bilo leta 1930 v Urugvaju in gostitelji so takrat v finalu Argentino ugnali s 4:2, potem ko so gavči ob polčasu še vodili z 2:1. Da je prišlo do zasuka, pa prsti merijo na dejstvo, da je bila v drugem polčasu uporabljena lažja urugvajska žoga. Sicer pa so se prvenstva v Južni Ameriki zaradi gospodarske krize udeležile le štiri evropske reprezentance, Romunija, Francija, Belgija in Jugoslavija, o zgodbi nastopanja slednje sta bila celo posneta dva filma.

Leta 1934 so azzurri v finalu šele po podaljšku z 2:1 strli odpor Češkoslovaške. Torej, to je bil tudi triumf za diktatorja Benita Mussolinija. Štiri leta kasneje so Italijani v Franciji ponovili zmagoslavje, v finalu so s 4:2 odpravili Madžarsko, selektor Vittorio Pozzo pa je tudi edini trener, ki je v zgodovini dvakrat osvojil naslov svetovnega prvaka. Se je pa že bližala vojna vihra drugega globalnega spopada; Avstrija se je na mundiale sicer uvrščala, a ni želela nastopiti, nacistična Nemčija si je namreč takrat že priključila sosedo. Španija pa se je nastopu odpovedala zaradi državljanske vojne.

Druga svetovna vojna je nato vzela zalet, pokal Julesa Rimeta za prvaka pa je med njo v omarici za čevlje skrival podpredsednik Fife dr. Ottorino Barassi. Mundial se je vrnil leta 1950 v Braziliji, gostiteljem pa met na lovoriko ni uspel, v sklepni tekmi so klonili proti Urugvaju, izid je bil 1:2. Najboljši so se čez štiri leta dobili v Švici, Nemci, takrat še kot Zvezna republika Nemčija, pa so v finalnem dvoboju presenetili madžarsko lahko konjenico. Tudi o tej tekmi je posnet film z naslovom Čudež v Bernu. Potem pa se je predstavil Pele! Brazilija je na Švedskem leta 1958 le osvojila svoj prvi naslov, po finalu so bili zaradi izida 2:5 poklapani Švedi. Prvič v zgodovini SP je tudi televizija s prenosi širila žogobrcarsko evforijo po svetu. Brazilci so krono ubranili v Čilu 1962. leta, takrat še združeni Čehi in Slovaki so se morali podpisati pod izid 1:3.
 

Naslov po okusu hunte

Moderni izumitelji nogometa Angleži so na svoj račun prišli štiri leta pozneje; finale z ZRN na slovitem Wembleyju je bil dramatičen tudi zaradi spornega zadetka Otočanov, na koncu je bilo po podaljšku 4:2. Brazilci s Pelejem so spet, s tretjim naslovom, udarili v Mehiki 1970. leta, legendarni rod je italijanske azzurre za seboj pustil s 4:1. Na prvenstvu štiri leta pozneje v Zahodni Nemčiji je s totalnim nogometom navdušila Nizozemska Johana Cruyffa, a za krono z 1:2 klonila proti gostiteljem. Najboljši slovenski nogometaš vseh časov Brane Oblak je bil takrat v jugoslovanskem dresu tudi izbran v najboljšo enajsterico prvenstva.

Sta se pa v zgodovinski tekmi dveh političnih blokov srečali tudi ZRN in Nemška demokratična republika, zmagalo je komunistično moštvo z 1:0. Prvenstvo v Argentini (1978) je bilo pod vidnim vplivom domače vojaške hunte generala Jorgeja Rafaela Videle, gostitelji so tudi z goloma Maria Kempesa po podaljšani igri s 3:1 za lovoriko ugnali nizozemske tulipane. Španija, bilo je leta 1982, je prinesla veselje Italijanom (v finalu 3:1 proti Nemcem z zahoda). Pod vodstvom Diega Armanda Maradone, proti Angliji je v četrtfinalu zadel tudi z roko, so Argentinci slavili leta 1986 v Mehiki (3:2 proti ZRN), Nemci pa so jim vrnili, ko so se na vrh ponovno vzpeli v Italiji 1990, v finalu je bilo 1:0.

Brazilija je slavila v ZDA 1994, Italijani so v zaključnem dvoboju z 2:3 padli po streljanju enajstmetrovk. Francoski galski petelini so veselo kikirikali doma leta 1998, brazilskim žonglerjem po porazu z 0:3 (dvakrat je zabil Zinedine Zidane) ni uspelo. Južna Koreja in Japonska (2002) sta znova, že petič skupno, razveselile Brazilce, Ronaldo je z dvema zadetkoma razžalostil Nemce. Ti so gostili SP leta 2006, Italijani so v finalu po enajstmetrovkah s 5:3 ugnali Francijo, tekmo pa je zaznamoval čelni udarec z glavo Zidana Marcu Materazziju. Republika Južna Afrika je gostila naslednji mundial, Španija je v podaljšku (1:0) na kolena prisilila Nizozemce. Na zadnjem SP v Braziliji leta 2014 so kasnejši prvaki Nemci v polfinalu najprej osmešili gostitelje, bilo je kar 7:1, v finalu je v podaljšani igri Mario Götze zadel za delirij svojih soigralcev, argentinski kapetan Lionel Messi pa je ostal kratkega nosu. Kako bo torej letos v Rusiji?