Reprezentanca v finalu, država v transu

Zagreb – Uvrstitev v finale oziroma zagotovljena srebrna medalja je največji uspeh hrvaškega športa, to, da nogometaši lahko dobijo zlato medaljo, pa samo še krepi evforijo v državi. Ta pravzaprav ne živi za nič drugega glede na to, da je prišla do finala z izjemno stresnimi tekmami.

Nogometne zmage v izjemno dramatičnih okoliščinah so potisnile politiko in vse drugo v ozadje. V medijih pa tudi na splošno v javnem diskurzu ni več prostora za davčno ali izjemno sporno pokojninsko reformo, zaradi katere bi upokojenci drugega pokojninskega stebra lahko ostali brez 13 milijard evrov. Nikogar več ne skrbi morebiten prihod Frontexa na schengenske meje, o sosedih poročajo samo z vidika nogometa, Davor Bernardić pa bi lahko ostal večni predsednik SDP, ne glede na kaos in vse bolj gotov razpad stranke.

Nihče se ne vznemirja, ker bo država morda morala plačati 500 milijonov evrov zaradi jamstev, ki jih je dala za posojila propadlega Uljanika, tudi prihod ameriškega obrambnega ministra Jamesa Mattisa na Hrvaško ni več pomembna novica. V najbolj gledanem televizijskem dnevniku Nove TV, ki je v četrtek zvečer trajal neverjetnih 105 minut, ga niso omenili niti za sekundo, saj so nenehno govorili samo o nogometu. Tudi sejo vlade je zaznamoval nogomet. Vsi ministri s premierom na čelu so se pojavili v dresih hrvaške nogometne reprezentance. Nogometu so v resnici podredili čisto vse. Svetovno znani violinist Julian Rachlin je zaradi tekme z Rusijo podaljšal svoj koncert v Zagrebu, v nedeljo pa bodo na Puljskem filmskem festivalu namesto filmov v amfiteatru gledali nogometni finale. Trgovske verige so se že v polfinalu odločile, da bodo skrajšale delovni čas, v nedeljo pa ne bo nihče delal niti v turističnih krajih, kjer so se že pojavili napisi: »V nedeljo delamo do 13. ure.«

Nenavadne zaobljube

Za zmago Hrvaške v finalu so ljudje po vsej državi pripravljeni dajati tudi nenavadne zaobljube. Če bo Hrvaška zmagala, je nogometni sodnik Mateo Beusan z vzdevkom »sokolje oko« obljubil, da si bo obril »večne« brke. Znani pevec Duško Lokin je obljubil, da bo snel lasuljo, pevki Žanamari Perčić in Belinda Bećković pa bosta slekli spodnje hlače. V nasprotju z njima njuna kolegica, manj uveljavljena zvezdnica in pisateljica Nives Celzijus, obljublja, da se bo, če bo Hrvaška zmagala, oblekla, kar je precej večja žrtev, če upoštevamo njene vsakodnevne nastope.

Iz tekme v tekmo padajo tudi rekordi gledanosti na televiziji. Zadnjo tekmo z Anglijo je gledalo kar tri četrtine televizijskih gledalcev, med njimi so bili številni na trgih in ulicah v popolnem deliriju. Zmage slavijo na vse mogoče načine, najbolj noro so vsekakor proslavljali tisti, ki so vrgli kavč skozi okno, k sreči brez posledic. Na krilih »ognjevitih« padajo rekordi v trgovinah, na stavnicah in v lokalih. Poraba cigaret in pijač se je povečala za 40 odstotkov, po tekmi se popije 1,2 milijona litrov piva, prodaja čipsa se je skoraj podvojila. Število stav se je povečalo za 30 odstotkov, na spletu celo do 100 odstotkov, prodaja televizorjev je zrasla za 400 odstotkov, skupna poraba v trgovinah za približno 25 odstotkov. Proizvodnje nihče niti ne omenja. Vsi vedo, da že nekaj mesecev rahlo upada.



Ali bi lahko občudovanja vreden uspeh hrvaške nogometne reprezentance spodbudil skupno okrevanje države, ki zadnja leta vse bolj tone v apatijo, neperspektivnost, resignacijo, malodušje in tarnanje? Hrvaška se kot turistična država gotovo lahko veseli neverjetne promocije. Po tekmi z Anglijo so o Hrvaški na internetu napisali več kakor v celotni zgodovini. Tekmo s Francijo bo gledalo več kakor dve milijardi ljudi.

Mnogi menijo, da bi naslov svetovnega prvaka lahko izvlekel državo, obremenjeno s težavami, iz krize. Premieru Plenkoviću svetujejo, naj se zgleduje po res izjemnem selektorju Zlatku Daliću, ki kot najpomembnejši lastnosti poudarja ponižnost in pogum. To ne pomeni, da se bo že jutri zvišala življenjska raven, a je gotovo dober začetek, če so ljudje srečni in zadovoljni. Sicer pa nogomet nikoli ni pomenil gospodarske spodbude v državah, ki so zmagovale na nogometnih prvenstvih. Argentina je kljub dvojni kroni večkrat uspešno bankrotirala, tudi Portugalski in Grčiji naslov evropskih prvakov ni ravno pomagal, da bi se rešili iz recesije, to pa velja tudi za tretje mesto Hrvaške na svetovnem prvenstvu leta 1998.

Gotovo je samo to, da bo zaslužila Hrvaška nogometna zveza, ki je do zdaj dobila 22 milijonov dolarjev; če bo osvojila naslov svetovnega prvaka, pa bo zaslužila kar 38 milijonov dolarjev. Do pred kratkim je bila to najbolj osovražena organizacija v državi, samo spomnimo se vzklikov: »HNS pedri, zjebali ste nogomet!« Ugled HNS je zdaj precej večji, prav zanimivo pa bo videti, kateri sodnik si bo drznil obsoditi največja nogometna zvezdnika Modrića in Lovrena, ki so ju v primeru Mamić obtožili krivega pričanja.

Nihče si sploh ne upa več omeniti tega primera, zato pa vsak dan beremo o njihovih babicah, učiteljicah, družini, znancih, željah in strahovih. Kajti nogomet je v resnici pojedel vse druge teme na Hrvaškem. Nihče več ne omenja demografske katastrofe in množičnega eksodusa iz Hrvaške. Nikomur se tudi ne zdi več tragično, da od 22 reprezentantov samo dva igrata na Hrvaškem. To, da lahko nogomet spodbudi demografsko okrevanje države, dokazuje tudi Reka, kjer se je po osvojitvi nogometnega prvenstva devet mesecev pozneje rodilo 50 odstotkov več otrok kakor po navadi. Je sploh še kaj drugega lahko večja spodbuda tik pred tekmo s Francijo?