Prva zmaga obuja spomine na sanjsko Francijo '98

Kaliningrad – Natanko dve desetletji je Hrvaška čakala na novo zmago ob premierni predstavi na svetovnem prvenstvu. Takrat, junija 1998, je na SP v Franciji, kjer je ob koncu osvojila sanjsko 3. mesto, ugnala Jamajko, do tega zadnjega sobotnega večera na prvih tekmah mundiala ni bila več uspešna. Zdaj je v prepričljivi predstavi ugnala Nigerijo z 2:0.

Siniša Uroševič

Kdor bi se hitro ozrl k analizi tekme in spoznanju, da so si naši sosedje vodstvo priigrali po avtogolu, končno zmago z 2:0 pa prek enajstmetrovke, bi imel najbrž kakšno pripombo ob tej uvodni zmagi. A postavitev na igrišču z vložkom nekaterih vrhunskih posameznikov, zlasti Luke Modrića in Maria Mandžukića, ob seveda temeljiti pripravi na premiero selektorja Zlatka Dalića je pri priči odgnala vse dvome: hrvaška vrsta je bila dejansko boljša od tekmice in si je povsem zasluženo priigrala prve tri točke kot imenitno odskočno desko za prihajajoči četrtkov derbi z Argentino.

Omenjena igralca sta le še vnovič potrdila, zakaj že dolgo sodita med izbrano nogometno smetano posameznikov s stare celine. Modrić je bil pred kratkim že tretjič zapored med ključnimi aduti madridskega pohoda na evropski klubski vrh, na prvi tekmi tega prvenstva pa je uspešno gradil igro svojega moštva, od prve minute spodbujal soigralce, vsakemu posebej ob koncu čestital za uspeh. Povrhu je, podobno kot takrat na euru 2008 proti domači Avstriji, ohranil hladno kri in zanesljivo za zmago zadel z 11 metrov.

Buljan: Modrić pogosteje v napad

A okrog kapetana hrvaške vrste je vedno znova precej ugank. Čemu pri izbrani vrsti ne igra tako suvereno kot redno pri klubu, v kolikšni meri je bil (ne)iskren na sodišču ob pričanju v procesu proti Zdravko Mamiću, svojemu dolgoletnemu menedžerju, in ne nazadnje – bi moral na igrišču pokazati več želje po napadalnih akcijah? Sam se brani, češ da mu prav ta vloga graditelja na svoji polovici najbolj ustreza, Ivan Buljan, nekoč izjemen reprezentančni branilec iz zlate splitske enajsterice, ki ji je pripadal tudi naš Brane Oblak, pa je v analizi za Jutarnji list poudaril: »Ko je vstopil v igro Marcelo Brozović, Modrić pa se je nato premaknil naprej, smo začeli igrati še bolje kot dotlej. Žal mi je, ker je Luka prepogosto na svoji polovici. On je nogometaš najvišjega svetovnega razreda, njegove zunanje in notranje podaje so vrhunske, v praznem prostoru hitro najde soigralca.«

Prav posebno poglavje pa pripada Mandžukiću. Večina hrvaških poročevalcev ga je razglasila za najboljšega na tekmi – uradno je bil sicer izbran prej omenjeni kapetan –, dejansko pa je ta Juventusov napadalec kot že tolikokrat doslej nevidno garal pred vrati tekmeca: po njegovem poskusu z glavo so si Nigerijci sami zabili avtogol, kazen za enajstmetrovko je sledila po prijemu »rokoborca« iz tekmečevih vrst. Mandžukićeve tekaške, garaške in ustvarjalne sposobnosti so vračale spomine na njegove veličastne predstave iz omenjenega torinskega kluba, Atletica Madrida in Bayerna, ko je bil tudi strelec prvega gola Münchenčanov v finalu ob njihovem zadnjem naslovu v ligi prvakov, maja 2013 na Wembleyju proti Dortmundu …

Dvoboj prijateljev Rakitić – Messi

V pričakovanju četrtkovega spektakla med hrvaško in argentinsko reprezentanco (Nižnij Novgorod, 20.00) pa je poleg dvojca Modrić-Mandžukić posebej podčrtano tudi ime Ivana Rakitića. Za klubskega soigralca in povrh dobrega prijatelja argentinskega asa Lea Messija bo pač ta tekma vse prej kot običajna. »Tudi Leo dobro ve, da ga s soigralci v skupini čakajo zahtevne naloge. Vsa moštva so na visoki kakovostni ravni, vsak lahko premaga vsakogar. Mi pa ne nameravamo ničesar tehtati – tudi z Argentino bomo igrali odločno na zmago.« Takšne besede pa so pred nadaljevanjem prvenstva le še bolj podžgale že tako ognjevite in glasne hrvaške privržence. Na sobotni premieri v Kaliningradu se jih zbralo več kot 10.000, omembe vrednih incidentov ni bilo, že takoj so se uresničile napovedi o strogih ruskih policistih in varnostnikih, ki že v kali zatrejo sleherni morebitni zaplet …