»Mar nismo najboljši prijatelji s Slovenci?« (FOTO)

Zagreb – Nedelja, 15. julija. To bo eden tistih dni, ki se ga bodo na Hrvaškem dolgo in prav posebej spominjali. Tako kot še nekaterih pomembnih mejnikov svoje preteklosti, nikakor ne le športne. Prav zoprno deževni dan v hrvaški metropoli pa je presegel klasične športne razsežnosti. Vsa Hrvaška je od jutra sanjala o piki na i k že tako veličastnemu prvenstvu.

»Veste, ne doživite vedno takšnega sobotnega večera, kot sem ga z rojaki tokrat. Odideš v posteljo in veš, da se boš zbudil v jutro dneva, ko bo Hrvaška nastopila v finalu svetovnega prvenstva,« nam je nekaj ur pred nedeljsko veliko predstavo dejal legendarni Miroslav Ćiro Blažević, do tega mundiala v vlogi selektorja najuspešnejši do zdaj na hrvaški klopi.



Kot vedno, ko gre za slovenske medije, je bil tudi z nami na dan velikega finala zelo zgovoren in prijazen, govoril je brez dlake na jeziku, okrcal politike in vodstvo domače nogometne zveze, ni pa skrival navdušenja niti nad selektorjem Zlatkom Dalićem niti nad naklonjenostjo slovenskih ljubiteljev športa hrvaški reprezentanci.



»Vrag pocitraj politike! Prav noro je, za kakšne razdore poskusijo poskrbeti, mi pa smo bili vedno najboljši prijatelji, kajne? Sin je delal v Sloveniji, boljših ljudi, tako pravi, ni spoznal, sam sem vedno navdušeno odhajal k Slovencem. Naš značaj je enak, smo enako ljudstvo,« kar nismo mogli ustaviti nekoč izjemnega strokovnjaka, ki zdaj uživa v pokoju. Tudi nedeljski finale si je ogledal z domačega naslanjača. »Na ogled tekme na Strossmayerjev trg me je povabil predsednik vlade Andrej Plenković.



Zelo lepo od njega, najprej sem o tem razmišljal, nato pa sem se vendarle zahvalil ob besedah, da moram tako kot vedno tekmo gledati v miru svoje dnevne sobe,« nam je še dejal nekdanji trener in v pričakovanju tekme dodal zelo spoštljive besede o hrvaških tekmecih v finalu. Pozna jih, živel je v Franciji, že dolgo obvlada francoski jezik, ki ga je bilo prav tako slišati v nedeljo na deževnih zagrebških ulicah. Tako kot tudi nemščino, trije mladi Dunajčani so se odzvali vabilu prijatelja iz hrvaške metropole, naj si z njim ogledajo tekmo med množico na osrednjem Trgu bana Josipa Jelačića. »Kdo pa je bil to,« so spraševali Avstrijci in nato presenečeno prisluhnili krajši uri zgodovine, kako je pred 170 leti sodeloval v revoluciji na sosednjem Madžarskem in se bojeval za hrvaško ljudstvo v habsburški monarhiji.


 

Celjanki od morja do navijanja za Hrvaško

Seveda je bila navzoča tudi slovenščina. Pa ne le na trgu, kjer se je zbralo največ navdušenih navijačev. V lokalu Stella bar, sicer med domačini precej bolj znan kot Zadar, prav tako v najožjem mestnem središču, sta bili prvi sosedi simpatični Celjanki Ana in Pina. Končujeta študija ekonomije in prava, radi imata šport in tudi hrvaški nogomet. »Tako je to, če si že več let tudi dva meseca ob Jadranskem morju,« je dejala Ana, potem ko se je s prijateljico z vlakom iz knežjega mesta pripeljala na dan finala v Zagreb. Počutili sta se skoraj kot doma: v omenjenem lokalu so iz zvočnikov, tako kot pogosto tudi pri nas, odmevali znani napevi skupine Magazin, Severine, Jelene Rozge ...


 

Bavarci: Tu je kot pri nas za advent

A tako kot rojaki in vsi tisti, ki jim je ta hrvaška izbrana vrsta pri srcu, je upal še na veliko zmagoslavje za konec. In povrhu se je dež tudi umaknil, poldrugo uro pred začetkom tekme je odzvonilo nalivom, sončni žarki so se prebijali skozi dotedanjo sivino, oživele so terase lokalov, v hipu je bilo kot v mravljišču tako na povsem navijaškem osrednjem Jelačićevem trgu kot tudi na »Plenkovićevem« Strossmayerjevem, v dneh svetovnega prvenstva tudi zanimivem stičišču kuharjev s specialitetami iz različnih hrvaških regij.



Tudi ti so navdušili tujce podobno kot Luka Modrić in druščina, in sicer tako izrazito, da je novinarski kolega iz Süddutsche Zeitunga, osrednjega resnega dnevnika iz Münchna, v svoji zagrebški reportaži zapisal, da se tu sredi julija počuti kot v božičnih dneh. Prav pri njem na Bavarskem ni malce večjega kraja, kjer ne bi v adventu postavljali stojnic, s katerih bi dišalo po različnih dobrotah.



Ob stojnicah so večinoma stregli v dresih hrvaške reprezentance. Tako je bilo tudi v časopisnih kioskih, prav nič ni bilo nenavadno, ko je na to tretjo julijsko nedeljo kupce za pultom delikatesnega oddelka velikega samopostrežnega nakupovalnega centra pričakala prodajalka s številko 17 Maria Mandžukića. Temu izjemnemu napadalcu, strelcu gola odločitve v polfinalu, je za uvod v ta finale pripadla tragična vloga. Pri slabi postavitvi in taktični napake Hrvaške v obrambi se je žoga odbila od njegove glave v mrežo soigralca Danijela Subasića ...


 

Pred 30 leti Prljavo kazalište, danes Modrić & co.

»Hm, tako je to, ko se ti prikrade takšna napaka. Za igro v uvodnem delu si naši nogometaši zaslužijo vso pohvalo, boljši so bili od Francije, a ta je nevarna v malenkostih,« je med odmorom razmišljal Joško Jeličić, čigar glas kot strokovnega komentatorja v studiu hrvaške TV je odmeval s številnih zaslonov tako na omenjenem osrednjem trgu kot tudi v številnih lokalih v bližnjih ulicah. Dalmatinec. Njegov prestop je iz Hajduka k Dinamu sredi vročih vojnih devetdesetih let razgrel medregionalne strasti, a zdaj ga tudi tisti, ki so ga nekoč preklinjali, kot nogometnega analitika zelo cenijo, zato so le prikimali njegovi oceni, da boja po uvodnih 45 minutah in zaostanku z 1 : 2 še ni konec. Ko je Ivan Perišić pred tem izid izenačil, se je osrednji zagrebški trg tresel od navdušenja kot le še dvakrat v zadnjih tridesetih letih: ob nepozabnem koncertu skupine Prljavo kazalište, ki je napovedoval nastanek nove hrvaške države, in ob zmagi nogometašev Dinama, takrat uradno Croatie, proti Partizanu s 5 : 0 v prvem uradnem nogometnem dvoboju nekoč velikih tekmecev po razpadu jugoslovanske federacije.



A od tistega julijskega večera sanjske zagrebške nogometne druščine z Robertom Prosinečkim, Markom Viduko, Silvijem Marićem in drugimi sta naokrog dobri dve desetletji, sedanja realnost Hrvaške je nastop v finalu svetovnega prvenstva. Na to so ponosni tako tisti, ki se kot današnjega dne spomnijo omenjene klubske tekme, kot tudi novi rod, katerega junaki so zdaj Subašić, Modrić, Mandžukić. Ta pa se je včeraj ustavil pred vrati paradiža. Ni bilo dovolj ne moči ne zbranosti, da bi storil še sklepni zmagoviti korak. Vsega lepega je enkrat konec. In tudi naši Celjanki Ana in Pina sta ob končnem pogledu na veliki zaslon le vzdihnili, se pridružili drugim v lokalu, ki so z glasnim aplavzom pospremili konec finalne predstave, ter si mislili, da se bo čez dve leti na naslednjem velikem tekmovanju, evropskem prvenstvu 2020, pravljica z rdeče-belimi kvadratki nadaljevala.



Na Trgu bana Josipa Jelačića bi bil poletni nedeljski večer povsem drugačen, ko bi se sklepna tekma prvenstva končala drugače, a tudi besede tolažbe so hitre padale in našle svoj cilj kot dež na prst Panonske nižine. »Saj imamo srebrno kolajno, ni se nam je treba sramovati,« nas je pozdravil eden mimoidočih natakarjev iz omenjenega »Zadra«, tako kot stanovski kolegi v reprezentančnem dresu.



Zagreb se bo prebudil v novo jutro različnih občutkov. Ne bo tako neučakano kot nedeljsko, o katerem nam je tako vzneseno pripovedoval neprekosljivi Ćiro Blažević, kljub temu pa bo ponosno in vsekakor v pričakovanju novega živahnega dne.

Med pol drugo in drugo uro bo predvidoma pristalo letalo iz Moskve s svetovnimi podprvaki. Avtobus se bo ne glede na poraz v finalu od letališča do središča mesta premikal po polžje, še zadnjič v nepozabnih štirih tednih bo ob sprejemu Dalićevih izbrancev cvetel osrednji trg. In čakal na novo veliko zgodbo že tako uspešnega hrvaškega športa