Kaj se zgodi, ko največji obesijo kopačke na klin

Na bližajočem se svetovnem prvenstvu v Rusiji bodo najboljši nogometaši sveta za mesec dni spet prišli v središče pozornosti celotne svetovne javnosti. Predstave na najbolj obiskanem športnem dogodku na svetu so med zvezdnike izstrelile nekaj največjih imen svetovnega nogometa, ki so po končani karieri ubrali precej različne življenjske poti.
 
Tokrat to ne bo še eden od esejev, kdo je najboljši nogometaš vseh časov, niti ne bo kronika življenjskih poti vseh velikanov »najlepše igre«, nekaj pa jih s svojimi dejanji izstopa iz povprečja tudi po koncu nogometne kariere.
 
Eden takšnih je veliki Edson Arantes do Nascimento – Pele, s strani olimpijskega komiteja izbran za najboljšega atleta 20. stoletja in ob Diegu Armandu Maradoni po mnenju velike večine nogometnih navdušencev najboljši nogometaš vseh časov. V dresu Santosa in brazilske reprezentance je skupno dosegel kar 1281 zadetkov, s čimer je brez konkurence na vrhu večne lestvice nogometnih strelcev. Na nogometnih zelenicah je bil Pele čarovnik, izven njih je bilo njegovo življenje precej burno.
 
Po koncu kariere je postal ambasador Združenih narodov in se širom celega sveta zavzemal za raznorazne projekte UN, od boja proti lakoti do preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni. Najbolj zanimivo je bilo njegovo obdobje v brazilski politiki, ki je sicer trajalo le tri leta, a je Pele v svojem obdobju v vladi pustil velik pečat.



Brazilski predsednik Fernando Henrique Cardoso ga je imenoval za ministra za šport in Pele se je v svojem mandatu boril proti korupciji v nogometu, njegov zakon je kasneje postal znan preprosto kot »Pelejev zakon«. Po treh letih v vladi ga je z ministrskega stolčka odnesla prav korupcijska afera, Pelejevo podjetje naj bi od Unicefa dobilo 700 tisoč evrov za organizacijo prijateljske tekme, do katere pa nikoli ni prišlo. Peleja so obtožili, da denarja Unicefu ni vrnil, po dolgotrajnem »ping pongu« med obema stranema pa je Unicef vendarle priznal, da je bila cela zgodba izmišljena, škoda pa je že bila storjena.
 

Od zlate žoge do predsednika

 
Podobna je tudi zgodba Liberijca Georga Weaha, še vedno edinega afriškega nogometaša, ki je dobil zlato žogo in Fifino nagrado za najboljšega nogometaša leta, kar mu je uspelo leta 1995. Weah je blestel v dresu Paris Saint-Germaina in Milana, po koncu nogometne kariere pa ga je pot peljala v politiko. Prvič je za predsednika Liberije neuspešno kandidiral leta 2005, še enkrat je poizkusil leta 2011, ko se je potegoval za položaj podpredsednika, a je bil tudi takrat neuspešen, v tretjem poizkusu pa se mu je lani nasmehnila sreča in 22. januarja letos je prisegel kot predsednik Liberije.


 
Svoj čas po koncu nogometne kariere je precej manj koristno porabil avtor »božje roke« Diego Maradona. Na nogometnem igrišču je bil nekaj posebnega, njegov zadetek na svetovnem prvenstvu 1986 proti Angliji, ko je pretekel 60 metrov, vmes preigral pet angleških branilcev in nato pospravil žogo v mrežo za zmago Argentine z 2:1, je bil izbran za najboljši zadetek 20. stoletja. Že med aktivno kariero je imel Maradona veliko težav z odvisnostjo od kokaina, ko je Napoliju prinesel naslov državnega prvaka, je bil v najhujšem obdobju svoje odvisnosti. Po končani karieri se je močno zredil, v najslabšem obdobju je tehtal 130 kilogramov. Lotil se je trenerskega posla in leta 2008 prevzel vodenje argentinske reprezentance, a se je njegova epizoda končala klavrno po letu 2010, nič bolje mu ni šlo niti na klubskih zelenicah, saj je povsem pogorel na bližnjem Vzhodu. Maradona je v Argentini znan po tem, da med vsakim javnim nastopom navrže vsaj stavek ali dva, ki razburkata nogometni svet, nič čudnega torej ni, da je nekaj časa kot televizijski voditelj vodil najbolj gledano večerno oddajo v Argentini.
 

V spodnjicah pred kamerami BBC-ja

 
V medijskih vodah se je po končani karieri preizkusilo ogromno nogometašev, najbolj izpostavljeni so tisti v Angliji. Nekateri se pred kamerami z mikrofonom v roki niso znašli, spet drugi pa v novi vlogi naravnost blestijo. Eden takšnih je zagotovo nekdaj izvrstni angleški napadalec Gary Lineker, ki zdaj na britanskem javnem servisu BBC vodi priljubljeno nogometno oddajo Match of the Day. Lineker je v studiju BBC-ja poskrbel za enega najbolj bizarnih, a hkrati zabavnih trenutkov. Pred šampionsko sezono Leicestra, ki je povsem nepričakovano postal angleški prvak, je v etru obljubil, da če Leicestru slučajno res uspe ta podvig, bo zadnjo oddajo Match of the Day sezone odvodil le v spodnjicah. Njegovim »lisicam« je podvig uspel, Lineker pa je hočeš nočeš moral držati besedo, nastop v spodnjicah na javni britanski televiziji pa je postal internetna senzacija.


 
Nekaj nogometnih zvezdnikov je nov izziv po koncu kariere našlo v podjetništvu. Odlični argentinski napadalec Gabriel Omar Batistuta, ki je Romi prinesel naslov italijanskega prvaka, je moral zaradi hudo načetih gležnjev predčasno končati nogometno kariero, zdaj pa z očetom uspešno vodita ogromen ranč, na katerem gojita govedo. Za nekatere edini pravi, »brazilski« Ronaldo, je po koncu kariere nekaj let deloval kot ambasador, bil je eden od obrazov brazilskega svetovnega prvenstva leta 2014, prav v teh dneh pa je zaključil nakup španskega drugoligaša Reala Valladolida za 30 milijonov evrov, s katerim se želi spet prebiti v prvo špansko ligo.
 

Po zmagi za mešalno mizo

 
Poseben primer je nekdanji zvezdnik Valencie Gaizka Mendieta, ki je bil že med kariero zaljubljen v glasbo. Po pomembnih zmagah je ekipa netopirjev slavila v priljubljenem nočnem klubu v Valencii, Mendieta pa je proti jutri vedno izginil. Šele precej po koncu kariere je priznal, da je dobro zamaskiran v jutranjih urah prav on prevzel mešalno mizo in zabaval soigralce do konca zabave, njegovo skrivnost je obdržal tudi lastnik kluba. Po koncu kariere se je resno podal v glasbene vode in kot DJ nastopil tudi na nekaj večjih koncertih.
 
Zgodbe nogometnih legend v drugem obdobju njihovega življenja so zelo različne, le redkim pa je potem, ko so kopačke obesili na klin, uspelo pustiti takšen pečat, kot so ga na nogometnih zelenicah.