V nadaljevanju preberite:

Križi in kolaži so bili njegov dnevnik, tako zaznamujem čas, je razlagal, si vmes razigrano popravil lase in vzneseno kazal kolaže s fotografijami njegovih prijateljev, z Igorjem Vidmarjem in Igorjem Andjelićem in Petrom Mlakarjem na njihovih tradicionalnih srečanjih na sobotni tržnici ... »Tole, kar lahko vidiš v teh knjigah,« je pokazal na skladovnice fasciklov na polici ob steni, »sta skoraj dve desetletji skic in kolažev mojih križev. Verjamem, da bom ta projekt nadaljeval v neskončnost …«

Svoj zadnji križ je objavil 20. avgusta ob dveh zjutraj in 43 minut. Njegov zadnji umetniški projekt v neskončnost. Selfi na križu. Hešteg Goran Trbuljak. Intervencija v delo zagrebškega umetnika Gorana Trbuljaka z napisom: »Borba se nastavlja, papir gubi.« Boj se nadaljuje, papir izgublja.

Namestnica direktorja največje španske kulturne ustanove Círculo de Bellas Artes Lidija Šircelj, ki je po slovesnem odprtju razstave člane skupine Irwin gostila pri njej na neformalni večerji, se Romana spomni kot človeka, ki je v vsako družbo vnesel življenje, žar, navdih. »Ko sem izvedela za tragično novico, mi je šel najprej čez misli njegov izrek, ki ga je tako rad ponavljal, kadar česa ni razumel. Me prav zanima, zakaj je to dobro? In zdaj se sama sprašujem: Zakaj je to dobro, Roman?«

»O Romanu je nemogoče govoriti v pretekliku. Brezmejno rad je imel življenje, ljubil ga je kot umetnost, ki jo je ljubil najbolj,« je na dan, ko je izvedela za izgubo, zapisala njegova nekdanja soproga Alja Brglez. »Šele zdaj vem, ko nas je učil umetnosti, nas je učil življenja: za prvo je vedel, da je večna, za drugo je verjel, da je neskončno. Eden najpogumnejših ljudi, najboljših. Neskončen prijatelj. Večni učitelj.«