V članku preberite:

»Če bi poznal recept za to, kako napisati uspešnico, ga zagotovo ne bi povedal, ampak bi ga uporabil zase,« se pošali Miha Kovač. »Prave uspešnice praviloma zrastejo tako rekoč iz nič in nepričakovano. Spomnimo se denimo na Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj: danes je prodanih okoli 20.000 izvodov te knjige, Mladinska knjiga jo je zavrnila, Beletrinina prva naklada pa je bila 600 izvodov, kar pomeni, da tudi oni niso bili prepričani o njenem prodajnem potencialu, kar je logično; kdo bi si mislil, da bo osebna zgodba o boju z rakom v osemdesetih letih tako sedla v srca bralk in bralcev. Tedaj ni bilo na trgu nič podobnega. Dober založnik zame zato ni tisti, ki iz nič odkrije uspešnico, ampak tisti, ki iz odnosa medijev in kupcev do relativno nizke prve naklade knjige, za katero nihče prej ni slutil, da bo uspešnica, razbere, da ima v rokah potencialno uspešnico. Skratka, tega ni, da bi nekdo iz nič intuitivno začutil, da bo neznan avtor postal avtor uspešnice. Pravi založniški nos ima tisti, ki zna iz drobnih nihljajev na trgu razbrati, kako se bodo na njem obnašale posamezne knjige.«

Oktobra je pri Mladinski knjigi izšel prvenec Davida Zupančiča z naslovom Življenje v sivi coni, ki prvoosebno in na humoren način predstavi življenje mladega zdravnika. Knjiga je bila razprodana, še preden je prišla na police knjigarn, podrla je vse prodajne rekorde in je skoraj niso mogli dovolj hitro natiskati, tolikšno je bilo povpraševanje zanjo. Kako ta fenomen komentira Miha Kovač?

»Oh, to je tipičen primer uspešnice, ki se pojavi na področju, kjer prej uspešnic ni bilo, in je zato tudi ni bilo mogoče predvideti. Je šolski zgled sinergije med avtorjevimi podvigi na instagramu in dobrim marketinškim delovanjem založbe, ki je očitno imela pravi nos, da je iz reakcij trga na to knjigo razbrala njen velik prodajni potencial in ga ustrezno ojačila. Je pa zanimivo, da imamo v istem času dve 'dohtarski' uspešnici, saj se odlično prodaja tudi knjiga Marka Pokorna Smešno, ma non troppo. Da ne bo nesporazumov, obe sta odlično napisani in visoko komunikativni knjigi. Toda ugled zdravnikov je v Sloveniji v zadnjem času precej padel, zato se mi zdi, da ta dva avtorja popravljata vse tisto, kar sta glede tega podrla zdravniški sindikat in zdravniška zbornica. Več kot očitno si ljudje želijo prijaznih, duhovitih in komunikativnih zdravnikov, če ne gre drugače, pa vsaj v knjižni obliki.«