Ženska ženski ženska

Najprej se mi je zdelo zabavno, potem sem pomislila, kako lahko oseba, ki se tako strastno zavzema za pravice žensk in pravice skupnosti LGBT, ki opozarja na ključne pereče probleme v družbi, v isti sapi s tako lahkotnostjo drugo žensko brez argumenta označi za nasprotnico feminizma ali z isto lahkotnostjo pozove k bojkotu revije Ona, ker se je na naslovnici takrat pojavila profesorica in kolumnistka s kontroverznimi stališči, in ob tem odmisli to, da je, ne glede na vse, kar lahko očita reviji, v njej spregovorilo veliko število žensk, ki so življenje posvetile beguncem, zlorabljenim, pravicam istospolnih, zatiranim, izključenim. Njeno mnenje je seveda legitimno; ne nazadnje sem v prvih vrstah, kadar je treba zagovarjati različnost mnenj. Si pa ne morem kaj, da me take stvari ne žalostijo.

Sploh ker raziskave kažejo, da imajo ženske na podobnih položajih kot njihovi moški kolegi še vedno občutno manj prostora v medijih, je treba pozdraviti vsako pobudo, kjer se nesorazmerje lahko vsaj deloma popravlja.

Večino svojega novinarskega življenja sem posvetila glasovom drugih, med njimi je bilo veliko izjemnih žensk. Imela sem privilegij, da sem se za Sobotno prilogo lahko pogovarjala s številnimi umetnicami aktivistkami, feministkami, pisateljicami, psihiatrinjami, igralkami, režiserkami, znanstvenicami; koliko posebnih srečanj, zgodb, izjemnih misli, še bolj izjemnih sporočil tistim, ki so jih hoteli slišati, je šlo takrat skozme. Kar nekaj žensk, ki sem jih občudovala, je name nalepilo določene nalepke, ker so si raje ustvarile svojo predstavo – tako kot si, priznam, sama včasih ustvarim predstavo o drugih ljudeh, ne da bi jih srečala, ne da bi se dovolj poglobila vanje. Tako smo narejeni. A razlika je, če svoj prezir ali iracionalno nelagodje objavimo javno ali če ga v napadu male hudobije ali zavisti prelijemo v kljub vsemu bolj nedolžno kavo s prijateljico.



Pisateljica gansko-nigerijskega rodu Taiye Selasi, gostja lanske Fabule, je v hipu, ko je njena knjiga Gana naj gre pod mentorstvom Toni Morrison postala literarna senzacija, postala tarča kritik določenih intelektualk, češ da v literarnih revijah objavljajo njene modne fotografije, pišejo o njenem novem jopiču Alexandra McQueena in da je to nezdružljivo z njeno javno podobo feministke.
»Nezdružljivo, da, vendar v določenem ozkem svetu,« mi je takrat rekla pisateljica. »Toda rada imam ta svet v vsem, kar ponuja, zato imam rada lepoto, modo, rada imam gledališke predstave ... In za to se nikomur ne mislim opravičevati. Zakaj bi se morala? Ker se ne skladam z ustaljenimi predsodki, kako bi morala biti videti kot pisateljica in kaj bi morala obleči? To je moje telo in z njim razpolagam sama.«

Na drugi strani je letošnja gostja Fabule pisateljica Rachel Cusk, ki smo jo pri nas spoznali s prevodom prvega dela trilogije Obris, povedala, kako je s knjigama Življenjsko delo: o materinstvu in Življenjsko delo: o zakonu in ločitvi, v katerih je brez zadržkov in iskreno spregovorila o neidealističnih plateh materinstva, tudi o tem, kako je ob ločitvi, ko je želela, da sta deklici pod njenim skrbništvom, hitro pozabila na feminizem in načela o enakopravnosti moškega in ženske, v Angliji doživela resen medijski linč. Takrat je bilo zelo hudo, zelo je bolelo, je rekla; pomislila je, da morda ne bo več pisala. Še vedno je lažje napasti žensko, še vedno je bolj ranljiva, zato se mi zdi, da ima lahko zaveznice vsaj v drugih ženskah, ki jo podprejo.

Zato je bil najbrž moj greh, da sem Svetlano Slapšak v pogovorni oddaji Od blizu vprašala prav to: Ali pozivanja k bojkotu določenih žensk ne podpihujejo še večjega trenja med njimi, namesto sodelovanje vzpodbujajo izključevanje? In spomnim se, da se je Svetlana nasmehnila in rekla, da se ji to zdi kvečjemu v redu, da obstajajo različni glasovi, glasovi radikalnih feministk, aktivistk, vseh žensk, da vse to pripomore k pluralnosti glasov.

Stvari, kot so pravica do odločanja, kaj bomo naredile z našim telesom, so se nam vsaj v zahodnem svetu dolgo zdele samoumevne, a nenadoma se je treba spet boriti za pravico do splava, za pravico umetne oploditve samskih žensk, za posvojitve istospolnih partnerjev, zato se je treba nenehno zavedati, da ne izgubimo privilegijev, ki so nam jih izborile naše predhodnice. Svoboda ženske v razpolaganju s svojim telesom je še vedno predmet zgražanja, če se še spomnimo na lanski nagrajenki Prešernovega sklada. Res je, da sta kampanji, kot sta #MeToo (Jaz tudi) in #Time'sUp (Čas je potekel), uspešni v opozarjanju javnosti na seksizem in spolno nadlegovanje, na mizoginijo in rasizem, da se je odprla Pandorina skrinjica in so dolgo potlačene zlorabe prišle na dan ter opolnomočile ženske, da javno spregovorijo o nasilju. Res pa je tudi, da sta povzročili manjšo kolateralno škodo: pretirano politično korektnost in pozivanje k spletnim linčem že zaradi rahlo nerodno formulirane izjave moškega ali ženske, in s tem posledičen strah pred izpostavljanjem, strah pred javno izreči svoje mnenje.

Kot da smo se zapletli v isto igro, ki jo očitamo politikom, da s takšnimi ustvarjanji napetosti zaradi nerodne izjave iz agende umikamo resnične probleme. In če že tu govorim o ženskem vprašanju, me najbolj skrbijo tiste žene, deklice, matere, ki z valom migrantov prihajajo, nezaščitene, brez moči, kot je še pred leti v intervjuju za ta medij opozarjala pisateljica in predsednica mednarodnega Pena Jennifer Clement. Vemo, da bo velik del teh deklet končal v trgovini z belim blagom – tu je prostor za aktivni feminizem, za razmislek o tem, kaj lahko naredimo, ko stopimo skupaj, ne drug proti drugemu.

Ker potem – v čem smo drugačni od tistih, ki jih imenujemo ljudje s predsodki, ljudje, ki jih je strah drugačnega, ljudje, ki agitirajo za naše proti vašim? To so spolzka tla. Kaj hitro se lahko iz razsvetljevalcev, ne da bi se dobro zavedali, spremenimo v moraliste, v tiste, ki izključujejo, namesto da bi vključevali. Ker kakšen smisel ima potem kakršno koli gibanje, ki se zavzema za enakopravnost, za pravice manjšin in zatiranih, opozarja na sočutje do beguncev in pomembnost sprejemanja in vključevanja, če v isti sapi delimo ljudi na vaše in naše, tiste, ki so z nami, in tiste, ki niso.



Od levice pričakujem prav to, manj levega fašizma in več vključevanja, analize in sinteze. Manj vzbujanja sovraštva, čeprav je včasih težko ne odgovoriti z istimi sredstvi, ki jih uporablja radikalna desnica. Brez leve in desne roke bomo težko ustvarili kaj konstruktivnega in lepega, mi je že pred leti rekel pater Karel Gržan, brez moškega in ženske ta svet ne bi obstajal. Svet potrebuje vsaj dva pola, ki nista vsaksebi, ampak se prepletata in sodelujeta. Je to res tako utopično videnje? Zveni newageevsko? Ne vem.

Na univerzah po svetu ugledni profesorji študentom govorijo o svetu, ki mora v smer vključevanja zbliževanja in manj razmejevanja, v čemer koli, v političnih ideologijah, religioznih prepričanjih, ne nazadnje v arhitekturi, v dizajnu mišljenja. Zadnjič mi je profesor na Parsonsu John A. Bruce, ki je prišel kot gost delavnice Biotop design v MAO, govoril predvsem o vlogi participacije v skupnosti, o vključevanju različnih idej, o pomembnosti empatije, vključevanju različnih mnenj, sodelovanju.

Prijateljica, predavateljica in raziskovalka na Univerzi v Stanfordu, ki se trenutno ukvarja prav z vlogo ega, je rekla zanimivo in zelo preprosto stvar: da je problem ega v tem, da ne more sočasno vzdrževati dveh različnih resnic, dveh različnih perspektiv hkrati, samo eno. In ta je, da vedno izključuje eno stran na račun druge. »Takoj ko je naše vedenje, delovanje sproženo predvsem iz ega, takrat se zgodi, da se ločujemo: na jaz proti tebi, mi proti vam, naši proti vašim.«

Omenjena profesorica, s katero sem začela to pisanje, je v intervjuju za Mladino rekla: »Takšen diskurz, kot je danes, poznam že od prej, nekoč so bile vsega krive samske ženske, potem geji in lezbijke, pa izbrisani, begunci iz Bosne in Hrvaške … Del politike vedno najde svojega Žida.« Ne bi se mogla bolj strinjati. A kadar uporablja podobno retoriko za tiste ženske, ki na svoj način, v drugih okvirjih, prav tako prispevajo k raznolikosti mnenj, in se v resnici zavzemajo za iste cilje, si ne morem kaj, da se ne bi vprašala: zakaj? K čemu to pripomore? K združevanju ali poglabljanju nasprotij?

Zakaj bi bile ženske boljše od moških, je rekla Svetlana Slapšak v nedavnem pogovoru na Škrabčevi domačiji v Hrovači. »Poznam enako število nemogočih žensk kot nemogočih moških. Ženska solidarnost je stvar političnega izobraževanja in ni stvar emocij. Sem za kvote 50:50, kar je idealističen politični projekt, ker govori o tem, da so ženske enako slabe oziroma enako dobre kot moški.«

In s tem se vrnem na začetek. Pozdravljam različna mnenja, tudi takšno, da sem antifeministka. Se pa z njim ne strinjam in sem to morala povedati. In če bomo ženske postale agresivne v tem predalčkanju, etiketiziranju in izključevanju, bo danes mnogim še vedno težko razumeti, da feminizem ni nič drugega kot boj za enakopravnost. Za solidarnost med ženskami in moškimi, med ljudmi.