Ženska, ki orje ledino

Ženske prevzemajo Evropo, je bil najpogosteje slišani komentar, ko je postalo jasno, da bo evropsko komisijo v novi sestavi vodila Ursula von der Leyen, Evropsko centralno banko pa Christine Lagarde. Ko je Lagardova, po izobrazbi pravnica, odhajala na prve razgovore za službo v odvetniških pisarnah, so ji vsi dejali, da nikoli ne bo postala partnerka. Zato, ker je ženska. V 80. letih prejšnjega stoletja so bile ženske v odvetniških pisarnah izjema. »Veste, zakaj sem se odločila za Baker & McKenzie? Ker je bila v pariški pisarni med menedžerji tudi ženska. Ona je bila takrat moja vzornica,« je dejala v nekem pogovoru za Bloomberg.

Lagardova se je rodila 1. januarja 1956 v Parizu profesorskemu paru. Oče je bil profesor angleščine in literature, mama pa je učila francoščino, grščino in latinščino. Ker so se starši bali, da bi se začela udeleževati študentskih protestov na francoskih ulicah v letu 1968, so jo vključili na učne ure plavanja. Njeno otroštvo je tako minevalo med knjigami in bazenom v kraju Le Havre na obalah Normandije. Tam se je spoznala tudi s svojo prvo športno ljubeznijo – sinhronim plavanjem. Ta disciplina je bila Lagardovi pisana na kožo. Združevala je ženske, vključevala je glasbo ter zahtevala veliko discipline in timskega dela. Bila je tako uspešna, da je postala članica francoske nacionalne ekipe. Ta discipliniranost Lagardovo še danes spremlja. Je zagrizena športnica in vsako jutro vstaja ob peti uri, da odplava ali odtelovadi ali odkolesari. Na ECB jo bo tako skoraj zagotovo mogoče srečati v tamkajšnjem fitnesu. Je tudi vegetarijanka in ne pije alkohola.

Ko je postalo jasno, da bo Lagardova na čelu predsednika ECB nasledila Maria Draghija, so bili mnogi presenečeni, mnogi so si oddahnili, nekateri, predvsem v Nemčiji, pa so bili razočarani. Presenečenje izvira iz dejstva, da ni ekonomistka in da njeno ime ni bilo v igri, vsaj ne tako resno kot številna druga imena, od Olivierja Blanscharda do Jensa Weidmanna.
Slednjega so si želeli predvsem Nemci in ostali jastrebi v evrskem območju. Oddahnili pa so si predvsem tisti, ki si želijo, da bi monetarna politika ECB tudi v prihodnje šla po (ekspanzivni) poti, ki jo je začrtal Draghi, ki se je v zgodovino zapisal z besedami, »karkoli bo potrebno«.

Lagardova zagotovo sodi med monetarne golobice. Njeni prvi konkretni komentarji o monetarni politiki povedo, da delo predhodnika ocenjuje kot uspešno in učinkovito. ECB ima po njenih ocenah še vedno dovolj prostora za ukrepanje v morebitni novi krizi in aktualne ekonomske razmere od ECB terjajo, da še naprej vodi ekspanzivno monetarno politiko. Hkrati pa tudi meni, da ima lahko dolgotrajno ohranjanje obrestnih mer v območju ničle neželene posledice na stabilnost bank in finančnega sektorja na splošno. In te posledice namerava podrobno spremljati.

Tisti, ki jo poznajo, pravijo, da zna poslušati, da je inteligentna in da ima avro prave dame, ki se zaveda, da je ženska, a si nikoli ne dovoli, da bi kakorkoli igrala na to karto. Njena karierna pot daje slutiti, da ne bo le poslušala nasvetov njene nove ekipe, predvsem novega glavnega ekonomista ECB Philipa Lana, ampak se bo znala tudi samostojno odločati.

Ne nazadnje je postala pravnica z zelo jasnim ciljem – hotela je ukiniti smrtno kazen. Ko je kljub drugačnim napovedim postala prva dama ene največjih odvetniških družb na svetu Baker & McKenzie, je delovanje pisarne v celoti prevetrila in jo znova spravila na visoko dobičkonosno pot. In od tam naprej se je njena kariera le še strmo vzpenjala in kamorkoli je prišla, je orala ledino – za ženske. V vladi Nicolasa Sarkozyja je postala prva ministrica za finance. Prva ženska na tem položaju v državah G7. In od tu se je zavihtela na čelo Mednarodnega denarnega sklada, spet kot prva ženska.

Na vprašanje, ali se ji zdi, da še vedno patriarhalno obarvani vrhovi politike in gospodarstva na pomoč pokličejo ženske vselej takrat, ko moški ne vidijo več izhoda iz krize, Lagardova ne odgovarja z da. Se pa strinja z besedami Madeleine Albright, da je v peklu posebno mesto za tiste ženske, ki ne pomagajo drugim ženskam. Lagardova je odkrita in odločna zagovornica enakosti spolov, zaradi česar v njej vidi vzornico velik del ženskega sveta. Tudi njeno imenovanje na vrh ECB bo zagotovo močno pripomoglo k boju žensk za enakopravno zastopanost na najpomembnejših funkcijah v javni sferi. Še danes, kot pravi, pogosto vstopi v povsem moške konferenčne sobe in zagleda tiste izraze na obrazu, no, pa bo spet govorila o ženskah ali, no, le kaj ima za povedati. Na tej točki se bo zagotovo dobro razumela z Ursulo von der Leyen, ki je svojo komisijo spolno uravnotežila.
Lagardova zase pravi, da karierne poti nikoli ni načrtovala. Prav tako nikoli ni obiskovala kakšne prestižne francoske šole, kar v Franciji velja za vstopnico na vodilne funkcije. »Stvari so se zgodile ob pravem času, ob pravih ljudeh in ob moji pripravljenosti lotiti se vsakega izziva,« pravi. Na tej poti pa ni šlo brez škandalov. Leta 2016 jo je sodišče spoznalo za krivo v primeru izplačila 400 milijonov evrov odškodnine poslovnežu in prijatelju Nicolasa Sarkozyja, Bernardu Tapieju, za njegov razvrednoteni lastniški delež v Adidasu, v času, ko je bila ministrica za finance. Tapie je državo tožil za milijardo evrov, v redko uporabljeni arbitraži pa se je nato pogodil za 400 milijonov evrov. To je povzročilo nemalo razburjenja v Franciji. Sodišče je presodilo, da je odškodnina nezakonita, a Lagardovi kljub obsodilni sodbi ni prisodilo niti možne več kot enoletne zaporne kazni niti denarne odškodnine. Takšna kazen bi jo skoraj zagotovo odnesla s čela IMF.

A to ji ni preprečilo, da bi se zavihtela na vrh ECB. Tudi kot prva ženska. Tisti, ki jo poznajo, jo ocenjujejo kot osebo, ki se dobro znajde v krizah, zato pričakujejo, da bo ob morebitni novi ekonomski krizi v Evropi znala na čelu ECB sprejemati premišljene, trezne in prave odločitve.

Nemška kanclerka Angela Merkel je ob njenem imenovanju dejala: »Pod Lagardovo bo evru šlo dobo.« Je zagovornica svobodne trgovine in se na primer strinja s stališči ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da Kitajska ne igra po pravilih. S krajo intelektualne lastnine in močnim državnim subvencioniranjem se pač ni mogoče gospodarsko dvigati, meni Lagardova. Trump je, kot pravi, s prstom pokazal tja, kjer najbolj boli. Se pa ne strinja z njegovim načinom doseganja enakih pravil igre za vse – carinami. Te bodo najbolj škodovale potrošnikom z najnižjimi dohodki.

Ali bo tudi v Frankfurtu mama dveh otrok in dvakratna ločenka deležna tolikšne pozornosti navadnih smrtnikov kot v Washingtonu, je težko napovedati. Kot pravi, ji prošnje mimoidočih ali gostov v restavracijah za selfije godijo. Hranijo ji ego in takšne trenutke shranjuje v spomin za slabe dneve.