Zdrs v revščino grozi več kot 42 milijonom otrok

Po najslabšem od scenarijev bi lahko zaradi podhranjenosti in pomanjkanja zdravstvene oskrbe vsak dan umrlo po 6000 otrok več, kot jih sicer, zlasti v tretjem svetu. Povečuje se neenakost, globalno in znotraj držav.

Če pogledamo globalno države s srednjim in nizkim dohodkom, je vse bolj očitno, da bo največje breme koronske krize nosila mlajša generacija. Ne zaradi virusa sars-cov-2, ki otrokom in najstnikom ni tako nevaren, temveč zaradi vseh 'stranskih' učinkov: v številnih regijah so ukinili programe cepljenja, marsikje še vedno veljajo diskriminatorni karantenski ukrepi, zaradi katerih otroci ne smejo v šole, ne dobijo ustrezne prehrane in niso deležni zdravstvene oskrbe, če zbolijo, našteva dr. Stefan Swartling Peterson, vodja zdravstvenega programa pri Unicefu.

Konkretne številke so strah zbujajoče – februarja letos je po ocenah Unicefa v skrajni revščini živelo 386 milijonov otrok. Zaradi krize jih bo v prihodnjih tednih in mesecih vanjo zdrsnilo še med 42 in 66 milijonov več. Za kar 1,5 milijarde učencev v 188 državah so bile šole zaprte, številni med njimi nimajo nobene možnosti za pouk na daljavo, več milijonov se jih nikoli ne bo vrnilo v šolske klopi. Za 369 milijonov učencev je šolska prehrana glavni obrok v dnevu. Po analizi raziskovalcev z Inštituta za javno zdravje Johns Hopkins, ki so jo maja objavili v Lancet Global Health, utegne v 118 državah s srednjim in nizkim dohodkom v prihodnjih šestih mesecih umreti dodatnih 1,2 milijona otrok, mlajših od pet let.



»Gospodarska rast, ki vpliva na številna področja razvoja, pada. Ekonomska kriza, katere obrisi se že kažejo, bo najbolj prizadela prav mlade. Bojim se, da vse skupaj postaja kriza otrokovih pravic,« opozarja dr. Stefan Swartling Peterson. Po njegovih besedah se bo svet ponovno začel srečevati z rečmi, ki smo jih globalno v zadnjih letih že premagali. Ves napredek zadnjih dveh desetletij se utegne v nekaj tednih izničiti. Narasla bo smrtnost novorojenčkov in porodnic. »Več bo pljučnic, zaradi katerih že v normalnih razmerah umre skoraj 80.000 ljudi na leto. Več bo diareje, malarije, ošpic. To bodo poglavitni razlogi za sto tisoče ugaslih življenj,« svari zdravnik in nekdanji profesor na univerzi v Uppsali ter na inštitutu Karolinska na Švedskem, ki je med drugim delal tudi v Svetovni zdravstveni organizaciji.

Zaradi izbruha ošpic, ki smo mu bili priča lani po skoraj vsem svetu, je umrlo 140.000 malčkov, mlajših od pet let. Bojazen je, da bo zdaj, ko 117 milijonov otrok, ki bi morali biti, ni cepljenih proti ošpicam, sledil še hujši razmah te bolezni. Iz nekaterih azijskih in afriških držav že poročajo o novih žariščih.



»Tu je še podhranjenost, dejavnik tveganja, ki poslabša vsako bolezen. Opažamo, da delež podhranjenih otrok raste, kar pomeni, da bo več najmlajših članov družbe izgubljalo boj z najbolj 'navadnimi' boleznimi, kot sta pljučnica in diareja,« pravi dr. Stefan Swartling Peterson.

Seznam držav tako imenovanega tretjega sveta s šibkimi zdravstvenimi sistemi ni prav kratek. Po njegovih besedah ugotavljajo, da je držav, kjer je sistem preobremenjen zaradi covida-19, manj, kot je regij, kjer je zdravstvo bistveno manj dostopno zaradi drugih razlogov. Nosečnice, na primer, ne morejo do zdravstvene ustanove, ponekod zaradi policijske ure, drugod zato, ker ni prevoza ali se je njegova cena podeseterila. Pogosto pa je strah pred okužbo tako velik, da človek raje ne gre v bolnišnico. Marsikje so sami zdravstveni delavci omejili obravnave na zgolj najnujnejše, bodisi zato, da se zaščitijo pred boleznijo, bodisi so vse sile preusmerili v skrb za obolele s koronavirusom.

Kdor je bil na robu, bo verjetno padel čez

Pandemija bo še povečala neenakost, tudi znotraj evropskih držav, je prepričan sogovornik: »Ljudem, ki si lahko privoščijo, da delajo od doma in imajo poln hladilnik, je lažje, za revne prebivalce, najsi bo v Evropi, Afriki ali Latinski Ameriki, pa bodo posledice pandemije hujše. Številni otroci odraščajo v urbanih slumih, kjer se njihovi starši iz dneva v dan borijo za preživetje. S tistim, kar v dnevu zaslužijo, dajo otroku večerjo in kupijo milo za umivanje rok. Če ne morejo delati, pa jim ne morejo dati na krožnik nič.«



Ena od težav, ki jih vidi Swartling Peterson, je, da so se mnoge države v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji s koronavirusom večinoma spopadle tako, da so si ukrepe »sposodile« od Kitajske in Evrope, ne da bi jih postavile v lasten kontekst. Brez upoštevanja, da je, na primer, njihovo prebivalstvo mlajše, da ogromno ljudi živi v prenaseljenih barakarskih naseljih brez vode in mila, da na desettisoče družin živi od tega, kar starša zaslužita v konkretnem dnevu.

»Mislim, da bi bila prava pot kontekstualizirani ukrepi na ravni države in razmislek, kakšne so možnosti, da bi bili sprejeti ukrepi sploh učinkoviti. Zapiranje ljudi, ki si ne morejo umiti rok in nimajo hrane, ne bo upočasnilo epidemije,« je prepričan sogovornik.

Zakaj države odziva niso prilagodile? »Vse nas je zelo presenetilo, kako hitro se ta infekcija širi, in dejansko ni bilo časa, da bi vsak zase premislil, kaj je najbolje. Pritisk na politične odločevalce, ki so morali pokazati, da nekaj počnejo, je bil velik. Žal pa bo, po mojem mnenju, koronavirus ostal z nami, izkušnje minulih tednov pa nam morajo pomagati, da bomo v prihodnje ukrepe bolj prilagodili.«



Več tradicionalno velikodušnih donatoric je že znižalo sredstva za humanitarno in razvojno pomoč, ker so jih preusmerili v boj proti covidu-19 doma. Po mnenju Stefana Swartlinga Petersona je to tvegano, saj gre za globalni izziv, za reševanje katerega je nujno globalno sodelovanje. Zagovarja stališče, da če je Evropa po drugi svetovni vojni dobila Marshallov načrt, bi svet zdaj potreboval veliki Marshallov načrt. To je globalni kolektivni interes in odgovornost za izhod iz te recesije. Hkrati pa tudi priložnost, da se ogromna količina javnih sredstev, ki se zdaj trošijo, pametno vloži v zeleno gospodarstvo in trajnostno družbo.

»Naš sedanji način življenja ni vzdržen, napredek v bogatih državah pa drago stane predvsem naš planet. Na žalost smo priča pandemiji prav v času, ko se širijo nacionalizmi in ko se države zapirajo v svoje meje, ker verjamejo, da lahko same opravijo s svojimi problemi. Kar je seveda nesmisel. Epidemija covida-19 je izbruhnila silovito, obstajajo pa še druge, ki gredo bolj tiho in počasi, kot je denimo odpornost na antibiotike. Nobena država, naj postavi še tako visok zid, se ne more ubraniti pred odpornostjo na antibiotike. Onesnaženost okolja je še ena grožnja človeštvu.«

Strah pred sekundarnim učinkom

»Zelo nas skrbi sekundarni vpliv, ki utegne biti na mladi celini bistveno bolj uničujoč, kot je sam virus,« pa je poudaril James Elder iz Unicefovega urada za vzhodno in južno Afriko in dodal, da je v večini držav subsaharske Afrike po 70 odstotkov prebivalcev mlajših od 25 let.



»V tej regiji imajo izkušnje z epidemijami smrtonosnih bolezni in s hitro mobilizacijo sil v takih primerih. Hkrati pa zato lahko predvidevamo, kakšne so posledice nekaterih ukrepov,« je dejal. Po splošni karanteni ob izbruhu ebole so prišli do več pomembnih ugotovitev. Dlje ko so šole zaprte, manj otrok se vrne v učilnice. Zakaj? »V zadnjih dveh desetletjih je bilo vloženega ogromno truda, da smo predvsem ruralne skupnosti prepričali o pomenu izobraževanja otrok, kar se je pokazalo za enega najpomembnejših dejavnikov razvoja. Ko so šole zaprte in tudi prihodkov ni, mnogi pomagajo pri preživljanju družine,« je odgovoril Elder.

Med izbruhom ebole so zaznali tudi neverjeten porast najstniških nosečnosti. »Posledice tega, da rojevajo petnajstletnice, družba občuti še vsaj desetletje. Število let, ko dekle hodi v šolo, je premo sorazmerno z njenim dohodkom v odrasli dobi. Bolj ko se izobrazi, več je možnosti, da bo, ko bo postala mama, njenemu otroku dobro. Najbrž ne obstaja bolj donosna investicija, v katero lahko vloži družba, kot je spodbujanje šolanja deklet. To vodi v nižjo smrtnost otrok in manj revščine.«

Posebej pa jih skrbi lakota. Države vzhodne in južne Afrike si še niso opomogle od suš, ko so polja in pridelke začeli napadati roji kobilic, s čimer se še marsikje ubadajo. »Drugi problemi niso kar izginili le zato, ker se je pojavil novi koronavirus,« je sklenil James Elder. ●