Zbral sem iztrebke ljudi, ki vodijo naš svet, države in življenja, in sem naredil pesmi

Pevec, pesnik in glasbenik Goran Bare, ki je leta 1984 ustanovil Majke oziroma Matere, pregovorno nevarno rock'n'roll skupino, ki je na območju nekdanje Jugoslavije spisala svojo legendo, nosi v sebi in v svoji glasbi tako črnino krajev, v katerih se je rodil, kot svetlobo, upanje in radost, ki jih nosi rock'n'roll – glasba svetlobe, povezovanja, upanja in novih možnosti.

Zemlja nam je vsem skupna in je ena, tako kot smo ljudje eni. Veliko bolj enaki kot različni. Tako kot smo ljudje navzven različnih barv, ima tudi prst razne barve, tudi na Balkanu, ki je raznovrsten in zato toliko bolj bogat. Na Hrvaškem je denimo v Istri večinoma živo rdeča, sonca polna. Na prostranih ravnih poljih okoli Vinkovcev v Slavoniji pa je temne, globoke črne barve, tako kot so bili nekoč črni Baretovi dolgi lasje, tako kot je globoka in črna žalost mater iz njegovih krajev, ko v brezizhodnih situacijah klečijo na tleh, objokujejo dogodke in v nebo jočejo 'O, črna zemlja, o mati moja …'.

Z novim, šmekerskim albumom Nuspojave je po tridesetih letih ustvarjanja, rokanja in rolanja ter zlorabljanja substanc vseh sort in po spolzkih padcih in slavnih vzponih doživel dobrodošel in iskriv avtorski in izvajalski preporod, ki smo mu bili priča tudi na odličnem aprilskem koncertu, ko je zasvetil s prebujeno strastjo v polni ljubljanski Cvetličarni.

Album Nuspojave prihaja po sedmih letih, je sedmi studijski, na katerem so podpisane Majke. V vaši diskografiji je to deseti studijski album.

Želim pojasniti dileme glede imena Majke. S tem bendom sem se razšel leta 2000. Potem sem naredil svoj bend, ki se je imenoval Plaćenici. Ti so na koncu zares postali prav ultra plačanci in smo si rekli adios. Nato je kitarist Zoran Čalić želel, da obudimo skupino Majke oziroma M-o-t-h-e-r-s. Z njimi sem odšel v studio, da slišim, kaj lahko spravimo skupaj. Ugotovil sem, da iz tega ne bo nič, zato sem sestavil novo zasedbo, ki si je predvsem zaradi Zorana Čalića spet nadela ime Majke. Izdali smo album Teške boje. Moja sedanja spremljevalna zasedba nima pravih povezav s skupino Majke, ime uporabljamo predvsem iz pragmatičnih razlogov, zato novi album podpisujem kot Goran Bare & Majke.

O skupini Majke, ki je od začetkov leta 1985 imela veliko pojavnih oblik, ste nekoč povedali, da po prvi zasedbi, ki ste jo sestavljali vi, kitarist Ivica Duspara, bobnar Željko Mikulić Korozija in basist Nedjeljko Ivković Kilmister, vse poznejše niso bile več prave Majke. Ali je vaše mnenje še vedno takšno?

Ja. V tej zasedbi smo bili ista generacija. Od drugih, ki so kasneje prihajali v bend, sem bil tudi do deset let starejši. Ti mlajši so se inficirali z ameriškim južnjaškim rockom, še zlasti skupino The Black Crowes, kar me je postavilo v grozno situacijo. Poskušal sem ohraniti kvaliteto v glasbi skozi besedila in s tem, da sem jih izobraževal s predstavljanjem glasbenikov, kot je denimo Gram Parsons. Nisem želel, da zvenimo kot Allman Brothers in ZZ Top. Že leta 1983 sem poskušal narediti glasbo, kot sem jo zdaj objavil. Takrat nisem imel posluha pri drugih. Hotel sem narediti rock glasbo, ki temelji na dediščini naše narodne glasbe, sevdaha in podobnih godb, ne pa glasbo, ki se naslanja na tujo ljudsko glasbo, kot je country, hillbillyji, ki pripadajo redneckom iz Kentuckyja. Res je, da je v ameriški ljudski godbi veliko dobrih pesmi, je pa tudi veliko dobrih pesmi v ljudski godbi s Korzike, iz Azije in kjerkoli drugod. Vedno pravim, da jezik pravzaprav dela glasbo. Menim, da se ni treba sramovati in peti tako, kot ti določa jezik, v katerem se izražaš. Predstavljajte si, da bi Anglež pel naše narodnjake. To bi bilo zelo smešno. Meni je to super, kako stare narodne pesmi poje Hašim Kučuk Hoki. Všeč so mi stari narodnjaki. Hoki pa Silvana Armenulić, Safet Isović …



Album Nuspojave je slišati kot umetniški preporod. Ima zanimivo genezo. Prvo gradivo, ki ste ga posneli, ste odvrgli in ste se odločili album posneti na novo. Kdaj ste začutili, da prvotnega gradiva ne želite objaviti?

Gradivo, ki smo ga najprej posneli, je zvenelo kot revna verzija albuma Teške boje. Ti posnetki so uničeni. Dejansko nisem vedel, kaj naj počnem s tem bendom, in to me je nekaj časa mučilo. Premišljeval sem, ali naj sploh nadaljujem. Za življenje bi imel dovolj iz naslova avtorskih pravic, četudi ne bi delal nič novega. In vendar me nekaj vleče, da delam naprej. Doma sem imel nekaj albumov Maria Rašića, ki je z menoj igral bas. Ugotovil sem, da bi se tudi z njim lahko delala glasba. Mario je zares izjemen glasbenik. Dela fantastičen konglomerat glasb s tega sveta. Na novem albumu sem prvič skladal na klaviaturah. Pošiljal sem mu demo posnetke, tem je dodajal svoje zamisli in tako sva se dopolnjevala. Ko sva imela pripravljeno gradivo, smo ga s skupino posneli v živo v dveh dneh v RSL Studiu v Novem mestu. Nato smo dodajali samo vokale.

Ploščo začenja skladba Ljubav krvari – Ljubezen krvavi. Beseda ljubezen je izjemno izkoriščana. O kateri ljubezni pojete?

O univerzalni ljubezni. O tisti, ki prihaja iz vesolja. Ljubezen izginja tudi zato, ker ljudje med seboj vse manj komunicirajo iz oči v oči.
Nuspojave ima sedem dolgih in trdnih pesmi, ki zelo dobro ohranjajo pozornost. Ena izmed osrednjih je zazibana, plesna Skarabej Go-Go. Skarabej je v egipčanski mitologiji žival v obliki hrošča, ki so jo častili kot simbol sonca, življenja in prerojenja.

Kaj je bilo navdih za to skladbo?

Skarabej je hrošč govnač, ki valja iztrebke, denimo slona ali žirafe. Recimo, da je govnač neki tip z Balkana, kjer so majhne države. Zbral sem vse iztrebke ljudi, ki vodijo naš svet, države in življenja, in iz teh iztrebkov naredil pesmi. Skarabej Go-Go govori o tem.

Koncert v Ljubljani je bil odličen. Pravzaprav ste vedno zelo dobri, ko predstavljate novo gradivo.

Tako pač je. Ko dvajset let igraš eno stvar, postane dolgčas. Ko imaš končno nekaj novega, si vznemirjen in dobro steče. Še boljši bomo. Še pred pol ure sem delal nove aranžmaje starih pesmi. Želim narediti bolj izenačen program, da ne bo toliko razlike med novimi in starimi skladbami.



Ste zadovoljni s tem, kar ste do zdaj dosegli v glasbenem ustvarjanju?

Še kar. Naredil sem kakšnih deset dobrih pesmi. Pravzaprav sem povsem zadovoljen. Tudi če se primerjam z drugimi bendi, ki so mi blizu, denimo The Gun Club, se mi zdi to, kar sem do zdaj naredil, čisto zadovoljivo.
Prvenec Majk Razum i bezumlje je zame izjemna plošča, glasbena bomba, ki je nastala ob začetku vojne. Dodelana in polna.

Kako ste sploh financirali snemanje tega albuma?

Pomagali so nam ljudje, ki so vodili vrhunski studio Rockoko blizu Vinkovcev. Lastnik studia je bil Želimir Babogredac, ki je sedaj direktor Croatia Records, za katero snemam. Producent je bil Nikša Bratoš, za katerega nisem niti vedel, kdo je, dokler mi sam ni povedal, da producira in igra s skupino Crvena jabuka, ki je sicer nisem prenašal. Takrat sem spoznal, da ni pomembno, v kateri skupini nekdo igra, če sicer obvlada stroko. Nikšo sem vprašal, ali lahko naredi boben močnejši. Odgovoril mi je, da bobni, ki jih ima naš bobnar, ne morejo močneje zveneti. Korozija je namreč pred tem izvrstne bobne znamke Pearl zamenjal za neko Yamaho, na katero so igrali vsi v tistem času. Koroziji se ni dalo dopovedati.

Drugi album Razdor prekipeva od surove energije. Glas zveni, kot da se duša želi iztrgati iz časa, v katerem je ta glasba nastala.

Lahko bi bil še boljši, če Čalić ne bi bil tako trmast in bi upošteval predlog, naj sam posname bas kitaro, saj Jurica res ni znal igrati. V devetdesetih nisem bil pri sebi. Živel sem, nisem pa bil na planetu. Nisem se zavedal nekaterih potez, ki so se dogajale zunaj tega, kar me je zanimalo. Bil sem odvisen od drog, nisem niti mogel delovati dosti drugače.

Koliko vas je heroin upočasnil?

Precej. V začetku, ko še nisi težki narkoman, je lepo, fino, krasno. Rožice cvetijo. Ko še nisi odvisen, ni frka, če nimaš. Denimo, na snemanju našega ničelnega albuma [znamenite kasete Majke, ki jo je izdal Zdenko Franjić pri založbi Slušaj najglasnije] leta 1987 sploh nisem bil na snemanju. Šel sem v Beograd, kjer mi je pokojni Vd [bobnar Šarlo Akrobata] našel neke vrste metadon. Takrat se je imenoval heptanon. Ko ga povežeš z alkoholom in ga vbrizgaš v žilo, štiriindvajset ur ne potrebuješ ničesar. To je bilo pravo socialistično zdravilo. Do konca – če te nekaj boli, te ne sme več boleti. Veste, kako je bilo v socializmu, niso jih zanimali stranski učinki zdravila, bilo je pomembno, da človek dela, da je zadovoljen in se smeji. Ta dan v Beogradu ni bilo heroina, pa mi je Vd povedal, da lahko priskrbi heptanon. Takrat sem že zavozil – nisem šel v studio, ampak direktno po mamila. Zame je obstajalo nekaj, kar me bolj vleče, nekaj, kar moram vzeti, da bi lahko šel v studio. Podobno je bilo pri snemanju prvega albuma. Heroin me je upočasnil, sem pa tu in tam imel prebliske. Glede na to, da nisem pomišljal, da bi lahko živel od glasbe, sem v Vinkovcih poskušal voditi lokal, a ni šlo, ker sem bil nezaželena oseba. Dvakrat, trikrat so me preganjali iz mesta. Prvič sem šel leta 1989, vrnil sem se 1993, potem sem šel leta 1997, ko mi je umrla žena. Šel sem v Zagreb, ker sem začel služiti dovolj, da sem lahko staršem pošiljal denar za vzgojo otroka.

Kdo je prinesel heroin v vašo družbo?

Poznal sem družbo fantov, deset let starejših od mene, ki so ga jemali. Na začetku me ni privlačilo. Nekega dne pa me je nekaj prijelo. Imel sem luknjo v sebi, luknjo v duši, ki je nikakor nisem mogel zapolniti. Nekega dne leta 1984 sem, pri devetnajstih, sedel v piceriji. Samo vstal sem in rekel, da grem po heroin. Pokojni Pavo, ki mi je bil kot brat, me je posvaril, naj ne grem, da nisem normalen. Malo zaradi mene, malo zaradi drugih, smo s časom vsi v družbi postali odvisni. Po nesreči ali po sreči, takrat smo to vsekakor doživljali kot srečo, smo na Hvaru spoznali neke buržuje z Dedinja, ki so se ukvarjali z baletom in so se fiksali. Eden se je zaljubil v mojega prijatelja in nam je v Vinkovce nosil heroin, tako da nam niti ni bilo treba v Beograd, ki je bil z vlakom sicer oddaljen samo uro in dvajset minut. Nosil nam je prvorazredni heroin. Ko nam je prinesel belega tajvanskega, sem ga vprašal, kako naj ga doziram za nas tri. Rekel je, da je dovolj toliko, kot je velika glava od vžigalice. Niti kuhati ga ni bilo treba, tako čist je bil. To je bilo prvič, da sem izkusil pravi, čisti heroin. Ko me je začelo dvigovati, si nisem predstavljal, kaj bo, ko pride do glave. Bila je čista blaženost. Ne da se primerjati z umazanimi smeti, ki so jih vrgli na ulico, ko se je začela vojna.
Hrvaška in srbska policija sta vse, kar so prijeli na meji, vrgli na ulico. Do leta 1989 v Vinkovcih niso niti vedeli, kaj je heroin, razen nas nekaj, ki smo hodili v Beograd in Zagreb po mamila. Nato pa je bilo v Vinkovcih naenkrat kilogram heroina pri tipu, ki ni niti vedel, kako naj ga pripravi za prodajo, kako naj ga miksa. Bili so sicer kriminalci, ampak niso imeli pojma o teh rečeh. Nekateri so jim v zameno za nekaj gramov dajali navodila, kako naj naredijo primerno ravnovesje.

Ali so vas klicali v vojsko?

So. V Leskovcu sem končal v vojaškem zaporu. Bilo je grdo. Prišel sem s heroinom. Ko sem šel na stranišče, da bi se zadel, me je častnik, ki je šel v kontrolo, odkril, kako se zadevam. Ni vedel, kaj naj naredi – naj se me dotika ali ne, naj to vzame iz žile ali naj me ubije. Dal me je v zapor. Nadrejeni iz Niša so se odločili, da vojska ni zame in da se moram vrniti domov.

Ste bili kdaj v situaciji, da so vas morali oživljati?

Začuda nisem, sem pa rešil nekaj fantov. Spomnim se kriminalca, ki je predoziral pri meni. Vsi drugi so pobegnili, sam sem ostal z njim. Kakih pet ur nisem vedel, ali bo umrl. Postavil sem ga na bok. Bil je ogromen, za njim nekaj podložil, da se ne bi prevrnil, postavil sem mu posodo pod gobec, da se ne bi pokozlal na parket. Ob njem sem bedel pet ur. Moral sem ga tudi klofutati, da se je končno zbudil. Ni mi bilo enostavno samemu. Povrhu mi je pokvarilo ves užitek. Ni mi bilo prav, da so vsi izginili. Lahko bi mi vsaj pomagali, da ga damo v avto in odpeljemo v bolnišnico. Zagrabila jih je taka panika, da so v minutki spraznili stanovanje.

Dobro ste ga rešili.

Enega dečka sem moral reševati v lokalu, ki sem ga imel. Predoziral je na stranišču, odnesel sem ga iz lokala, ga naslonil ob drevo in poklical urgenco, da so ga prišli iskat. Imel sem probleme z drugimi, drugi pa jih z mano niso imeli. Če bi to hotel narediti jaz, bi to naredil na samem, da nobenega ne motim in da nihče nima problemov z mano. Potem ko mi je umrla soproga, sem imel hude težave. Leta 2008 sem bil zadnjič na zdravljenju.

Ali ste poskušali razumeti bolečino, ki vas je mučila?

Kot najstnik sem čutil, da sem prazen. Luknjo sem poskušal z nečim zapolniti, da bom celovit, da bo moja duša polna, da bo vse v redu. Ampak ni šlo. Vedno sem imel težave s temi kmetavzi tam doli. Heroin je zabetoniral to luknjo in sem se fino počutil. Pozneje je bilo drugače.

Je to povezano s tem, da doma niste dobili topline in pozornosti, ki ste jo potrebovali?

Verjetno. Bil sem zanemarjen otrok. Starša sta gradila hišo. Bil sem vedno zunaj, še v šolo nisem šel. To je verjetno ostalo od tega. Moral bi iti na hipnozo, da ugotovim, kaj se je dogajalo v mojem otroštvu, da me je tako prizadelo. Nimam dovolj znanja, da to razvozlam.

Koliko pozornosti ste lahko posvetili sinu?

Njegova situacija je bila drugačne od moje. Pri enem letu je ostal sam z mano. Da bi on imel dovolj, da bi imeli moji starši sredstva, da ga lahko hranijo in oblačijo, sem moral iti. Na srečo je takrat bendu steklo, začel sem dobro služiti, sin pa je šel v šolo. Dolgo se nisem mogel sestaviti zaradi tako srhljivega razpada družine. Grozno je bilo, ko sem se zbudil ob mrtvi ženi. Leta nisem mogel niti spati, tako da sem spet začel noreti. Potem sem se poskušal zdraviti in sem se rešil odvisnosti od heroina, ampak prevzel me je kokain. Leta 2008 sem se pozdravil. Nisem pa se čisto pozdravil, sem zdravljen. Sem zdravljen striček triinpetdesetih let.



Nekateri vas vidijo kot svojevrsten zdravstveni fenomen.

Ko živiš tako krvavo, se sicer iztrošiš. Sicer pa triinpetdeset let danes ni veliko, če ljudje živijo do devetdesetega. Gledam svojega očeta, ki ima štiriinosemdeset let. Živi ultra nezdravo, je meso, kadi … To so verjetno geni. Tudi njegov oče, ki je bil Titov letnik, je zelo dolgo živel. Umrl je konec osemdesetih, pri devetdesetih. Čutim, da nimam več toliko energije, iztrošil sem se kot guma. V zadnjih desetih letih vsak dan jemljem zdravila, kar je podobno, le da ne čutim tiste evforije in mi ni tako lepo, kot je bilo na drogah. Ta zdravila gredo na jetra, nažirajo organizem. Naredil sem si načrt, da posnamem še dva albuma in potem naredim pavzo, da se lahko končno očistim vsega.

Kaj vas je v rock'n'rollu pritegnilo, da ste začeli energijo vlagati v ta način izražanja?

Glasba mi je bila od nekdaj všeč. Od Majde Sepe do mnogih drugih skladb, ki sem jih slišal na radiu, sem lahko našel nekaj, kar mi je všeč. Ko me je zagrabila puberteta, me je glasba povsem obnorela. Povrhu se je v tem času pojavil še punk rock in okrepil to doživetje. V tem sem se takoj prepoznal. Dolge lase sem si seveda takoj postrigel. In seveda je bilo treba takoj zatem narediti bend. Brez premislekov. Ko sem nato slišal Stooges in Iggyja, sem eksplodiral. To je to.

Ali vam je glasba omogočila, da na neki način izstopite iz okvirjev prostora, v katerem ste odraščali?

Morda, nisem razmišljal o tem. Enostavno me je to tako povleklo, da sem zavrgel nogomet, ki sem ga do takrat treniral. A med vrstniki v nogometu nisem imel sogovornikov. Ko sem na trening prinesel ploščo Franka Zappe, so samo buljili. Predstavljal sem si, da so vsaj slišali zanj. Redno sem kupoval revijo Džuboks. Spomnim se prispevkov Pismo iz Londona, ki jih je pisal Branislav Rašić. Mega mi je bilo to, da piše o novih stvareh. Meni je punk rock isto kot Stonesi, kot New York Dolls in The Cramps. Vse to mi je isto. Je pa punk rock imel ostrino, ki sem jo kot mulec potreboval. Vsak pubertetnik ima rad energično glasbo, vsaj jaz tako mislim. S pokojnim sosedom Pavom sva poskušala poslušati Deep Purple, ki jih je poslušal njegov brat, pa nama ni šlo. Potem sva dala Led Zeppelin, pa naju prav tako ni odpeljalo nikamor. Potem še nekaj podobnih takratnih skupin, denimo Grand Funk Railroad. Pa ni šlo. Dokler nismo slišali Stonesov in Who's next skupine The Who – in nas je razneslo. Ko se je pojavil punk rock, sem si rekel, končno energična glasba brez dolgočasnih solaž, ki trajajo sto dni, in pevcev, ki cvilijo in kričijo, kot da jim raztegujejo moda. Končno glasba, sem si rekel. Naposled!

Ali zalivate rože?

Prijateljica mi je nedavno prinesla dve novi. Te dni sem jih vse dal na sonček na balkonček. Danes sem jih pregledal, malo so celo napredovale, zato ker je balkon obsijan s soncem. To je sicer cvetje za tiste, ki ne skrbijo za rastline, takšno, ki lahko samo preživi. Ne morem imeti živali v stanovanjcu, tako da sem se odločil za rastline.