(Žametni) prevrat v času koronavirusa

Ljudje se nikoli ne spremenijo, pravi doktor Bernard Rieux v znamenitem romanu Kuga nobelovca Alberta Camusa. Literarni junak, ki je s svojo požrtvovalnostjo in nesebičnostjo prav v času strašne epidemije pokazal, kaj v resnici pomeni biti zdravnik – in človek, ima seveda prav. Ljudje se res nikoli ne spremenijo.



Še več. Njihova prava nrav najbolj drastično udari na dan prav v času kriz in bolezni. Tedaj na površje nenadoma izbruhnejo egoizem, zloba, pokvarjenost in tudi nekompetentnost. Zato se je težko ne strinjati z Georgeem Monbiotom, ki je te dni z dobršno mero ironije zapisal, da so v najslabšem možnem času zdaj marsikje na oblasti najslabši možni ljudje. Pri tem je seveda mislil predvsem na voditelje Velike Britanije, ZDA in Avstralije, toda ta ugotovitev definitivno velja tudi za Slovenijo. Kjer je sredi pandemije prišlo v bistvu do pravega (žametnega) prevrata, pred katerim si malodane vsi, tudi mediji, nerazumljivo nekritično zatiskajo oči.

Novi premier je po prevzemu oblasti tako rekoč v hipu zamenjal ljudi v ključnih ministrstvih in ustanovah (policija, vojska). To je bil očitno nadvse skrbno načrtovan kadrovski puč, ki je kot kakšen cunami neusmiljeno odplaknil vse, kar je dišalo po Šarcu. In Slovenija je v času covida-19, ki je očitno kot nalašč za tovrstne načrte, dobila vlado, kakršne doslej še ni bilo. Toda ali je skupina nesposobnih in neizkušenih Janševih lojalistov (in spreobrnjencev iz dveh strank, ki sta želeli ostati pri vladnem koritu) morda res jamstvo za preskok v novo kvaliteto, ki jo Slovenija brezupno išče že skoraj trideset let?

Prevrati v času kriz sicer že dolgo niso nič novega. Koncept coup d'étata se je denimo pojavil že davnega leta 1639 v traktatu Gabriela Naudéja z naslovom Considerations politiques sur les coups d’Etat. Pokvarjeno spretno je krizo prejšnji teden denimo izkoristil ruski predsednik Vladimir Putin, ko si je s skrbno zrežiranim nastopom legendarne kozmonavtke Valentine Tereškove pred poslanci dume zagotovil dva nova mandata, kar praktično pomeni, da bo vladal do konca življenja. Izničenje (obnuljenje po rusko) dosedanjih mandatov je v hipu postalo nekakšna beseda leta, tako da se je Putina med narodom že oprijel zbadljivi vzdevek Nul-Sultan.



(Prepovedana) opozicija je tovrstno zlorabo oblasti razglasila za ustavni prevrat. Pod posebno peticijo Svetu Evrope, ki naj opravi strokovno ekspertizo ustavnih amandmajev, je zbrala že več kot 100.000 podpisov. Podpisniki, med katerimi so najbolj znani odvetniki, pravozaščitniki, pisatelji, opozarjajo, da ustavne spremembe še dodatno utrjujejo »nedemokratični karakter zdajšnje vertikale oblasti« in Rusijo še bolj oddaljujejo od Evrope. Toda na dlani je, da Putin ne bo upošteval mnenja Strasbourga. Spremembe ustave so potrjene in znan je tudi datum referenduma. Ta bo 22. aprila, na 150. rojstni dan Vladimirja Iljiča Lenina. In ker je rezultat znan že vnaprej, je radio Eho Moskvi sarkastično predlagal, naj rezultate razglasijo kar brez glasovanja, saj bi bil izid v vsakem primeru na las podoben, tudi če bi volivce tistega zgodovinskega dne res poslali na volišča …

Vladimir Putin je v tem pogledu prava kopija nekdanjega venezuelskega predsednika Huga Cháveza, ki je po tem, ko je utrdil oblast, poskrbel, da je postal nezamenljiv. Obvladoval je sodišča in spremenil volilni sistem. Človekove pravice so bile po njegovem konstrukt »liberalne hegemonije Zahoda«. In kar je najhujše: prihodkov od nafte ni delil med revne ljudi, ampak so se z njimi – podobno kot pri Putinu – mastili v glavnem njegovi (bogati) lojalisti. To danes sicer velja za vse avtokratske režime sveta.

Tragedija je, da krizni časi pravzaprav krepijo avtoritarizem. Epidemija namreč vrže na plano vse, česar demokratični standardi vladajočim sicer ne dovoljujejo. Bolezen ni vidna in ne otipljiva, zato povzroča negotovost in tesnobo, ki jo je mogoče zlahka zlorabiti za manipulacije. Pater Paneloux v Camusovi Kugi je bil, denimo, med prvimi, ki je zlo poskušal izkoristiti za to, da bi povečal svojo čredo. V Italiji, kjer je zdaj nekakšen epicenter covida-19, je nekaj podobnega že od vsega začetka počel Matteo Salvini, vodja skrajno desne Lige.

Od vlade je takoj zahteval zaprtje mej in prepoved vseh javnih prireditev, toda ko je ta ukrep potem kot bumerang ekonomsko udaril po Lombardiji in Benečiji (Venetu), dveh njegovih glavnih trdnjavah, je takoj spremenil retoriko in na dan privlekel novo argumentacijo: vlado je pozval, naj Italijo in Italijane obrani pred begunci iz Afrike. Prav nobenega dokaza ni, da so begunci prinesli ta virus, toda stereotipne povezave med tujci, nečistostjo in boleznimi so stare vsaj toliko kot človeštvo …

Žalostno je, da takšna retorika danes prevladuje že v dobršnem delu Evrope. Poljski premier Mateusz Morawiecki denimo javno izjavlja, da je bil virus k njim »dobesedno uvožen«, kajti Poljska je, kot pravi, »čista in pristna«. Takšnega mnenja je že lep čas naš vzhodni sosed Viktor Orbán. In kot v nekakšen odmev to njegovo mantro vztrajno ponavlja tudi medij, katerega direktor je novi notranji minister Aleš Hojs. »Vsega so krivi begunci!« Zato se ni mogoče znebiti občutka, da bodo migranti in odprte meje prve žrtve zdajšnje mrzlične evropske debate o tem, zakaj se koronavirus tako hitro širi. Zdaj ko so meje zaprte, se namreč kaj lahko zgodi, da tudi po koncu epidemije zapornic marsikje ne bodo več dvignili. In to ne le zaradi beguncev. Zato ni naključje, da je kriza na površje dvignila prav stranke, ki radikalno nasprotujejo migrantom in ki najbolj zagovarjajo zaprte meje.



To zanesljivo velja tudi za Slovenijo. V času krize se je namreč na oblast povzpela stranka, ki svoj imidž – tudi z lažmi, podtikanji in manipulacijami – že dolgo gradi na odločnem nasprotovanju drugačnim. In kajpak – po Stalinovo – vsem, ki niso z njimi. Za ilustracijo zgolj eden od Janševih tvitov: »Stop teoriji spola. Orbán je to samodestruktivno propagando že prepovedal. Kdaj jo bomo tudi Slovenci?« Zato se ni mogoče znebiti občutka, da je epidemija prišla kot nalašč za uresničitev mokrih sanj SDS o ponovnem prevzemu oblasti, ki jo bo zdaj pod krinko izrednih razmer samo še konsolidirala. Tudi z najnovejšo prepovedjo zbiranja, ki v bistvu onemogoča – in tudi sankcionira – vsakršne proteste proti zdajšnji vladni zasedbi. Je to v skladu z ustavo? Ali ne gre morda tudi tu za neke vrste ustavni prevrat? Janez Janša se že dolgo predstavlja kot vrhunski krizni menedžer, toda javnost, ki hlepi po politikih takšnega kova, pozablja, da je v bistvu zelo nevaren voditelj.

Kadrovski puč je bil popoln. Toda kakšne ljudi je bruhnil na plano? Teologe, obramboslovce, policiste, lobiste, skrajneže … Med njimi velja še posebej omeniti mladega zanesenjaka, 30-letnega Žana Mahniča, državnega sekretarja in nekakšnega koordinatorja v svetu za nacionalno varnost, ki je pred časom papeža Frančiška zaradi njegovega pozitivnega pristopa do beguncev brez dlake na jeziku razglasil za hinavca. Kot nekateri madžarski škofje. Toda nespoštljivost še zdaleč ni njegova edina slaba stran. Poslanec je zelo aktiven v gibanju identitarcev, ki so povsod po svetu označeni za skrajno desno gibanje. V številnih evropskih državah se povezujejo z ekstremno politično desnico, z Alternativo za Nemčijo (AfD) na primer, ki širi ksenofobno in rasistično retoriko. Še posebej skrb zbujajoči so denimo stiki z voditeljem avstrijske podružnice identitarnega gibanja Martinom Sellnerjem, povezanim z Brentonom Tarrantom, ki je pred natanko letom dni v Christchurchu na Novi Zelandiji pobil več kot 50 ljudi.

Mahničeva zgodba je na las podobna vzponu Johnnyja McEnteeja (ta bo 30 let dopolnil maja letos), ki ga je Donald Trump, še en avtoritarni voditelj našega časa, pred tedni povzdignil v nekakšnega šefa kadrovske službe v Beli hiši. Tam zdaj preverja lojalnost ljudi, ki obkrožajo ameriškega predsednika. Gre za povzpetniškega mladeniča, ki je sicer že bil v službi pri Trumpu, vendar je bil pred dvema letoma odpuščen zaradi gamblerskih strasti in mahinacij. Zdaj se je povzpel še višje. Voditelji očitno potrebujejo ljudi prav takšnega kova, kot sta McEntee in Mahnič.



Slovenijo je po prevratu kot prvi obiskal ne morda kakšen visoki gost iz Bruslja ali sosednje Hrvaške, ampak madžarski zunanji minister Péter Szijjártó. Obisk je bil izjemno simboličen. Kajti v Evropi se drastično množijo orbáni. Po Madžarski ga je dobila Romunija, kjer je premier postal Ludovic Orban. Tretjega z Janezom Janšo zdaj očitno dobivamo tudi na sedežu vlade v Ljubljani.