Zakaj sta Zara in Primark prišla prej v Ljubljano kot v Zagreb

Dela, ker se ji zdi pokoj dolgočasen. Helena Draškovič je znana predvsem po tem, da je v Slovenijo pripeljala hitro modo. Trgovine Zara je pred dvema letoma prodala matični španski verigi. Je skoraj tretjinska lastnica družbe Magistrat International, ki jo vodi. Navade kupcev in s tem trgovina so se izjemno spremenile, v prihodnje bosta nanjo vplivali predvsem spletna prodaja in trajnostna naravnanost.

Španski milijarder, 83-letni Amancio Ortega Gaona, je – preden se je odpravil na dopust, ta teden je s svojo 80 milijonov evrov vredno megajahto Drizzle plul med hrvaškimi otoki – na skupščini delničarjev družbe Inditex konec julija napovedal večjo zavezanost k odgovornejši prihodnosti. Napovedal je namreč, da bodo vse kolekcije Zare – ta blagovna znamka predstavlja 70 odstotkov prodaje družbe Inditex – pred letom 2025 izdelane iz stoodstotnih trajnostnih tkanin, torej ekobombaža, volne ... Je to novi tržni trik in niša sedmega najbogatejšega Zemljana, ki jo je našel v poplavi in konkurenci nizkocenovnih izdelkov? Tudi o tem smo se pogovarjali z menedžerko, ki je leta 2003 s špansko blagovno znamko Zara v Slovenijo pripeljala hitro modo.

Sedem let kasneje je na otvoritev trgovine, ki jo je njena družba Magistrat International odprla v nekdanji trgovini Centromerkur v središču prestolnice, prišla danes 54-letna igralka Monica Bellucci, za marsikoga še vedno ena najlepših žensk na svetu, ki je profesionalno pot začela kot fotomodel za blagovne znamke, kot sta Dior in Dolce & Gabbana.

Letos bo minilo dvajset let od ustanovitve podjetja, med idejami o tem, kako oziroma s kom dogodek ob obletnici narediti širše prepoznaven, se je pojavilo že tudi ime ameriške zvezdnice resničnostnih šovov Kim Kardashian. Na opazko, da bi morda tokrat lahko pripeljali atraktivnega moškega, se zasmeje. »V fazi priprav na dogodek smo odprti za vse zanimive predloge,« pravi.

Helena Drašković je k nam torej pripeljala Inditex, svetovno skupino, ki ima v lasti blagovne znamke Zara, Zara Home, Massimo Dutti, Bershka, Oysho, Pull & Bear, Stradivarius in Uterqüe. Ko je leta 2017 prodala slovensko Zaro matični skupini Inditex, je imel Magistrat International več kot 12 milijonov evrov dobička. Družba se ukvarja tudi z zastopanjem znanih prehrambnih znamk, ki predstavljajo že skoraj tretjino prihodkov podjetja, ki ga vodi in ima v solasti. Upokojitev bi se ji, ne glede na to, da pogoje za to izpolnjuje, zdela dolgočasna.
 

Prodaja v trgovini na drobno je po podatkih državnega statističnega urada v prvi polovici leta 2019 za več kot osem odstotkov višja kot lani v istem obdobju, prodaja neživil je od leta 2015 poskočila za več kot 25 odstotkov. Torej nam gre Slovencem dobro?

Očitno, da nam gre dobro, to se vidi tudi pri poslu, s katerim se ukvarjam. V naši družbi sicer nimamo tako visoke rasti, kot jo omenjate, številke so seveda odvisne od popularnosti posameznih blagovnih znamk, v povprečju pa se rast naše prodaje giblje med petimi in šestimi odstotki. Vsekakor opažamo pozitivno potrošniško klimo, ki je odsev tako gospodarskih razmer kot splošnih – tudi političnih – razmer v državi. Na rast kazalnikov v trgovini sta vplivala tudi povišanje plač v javnem sektorju in davčna razbremenitev regresa.

V preteklosti smo šli skozi sedem let suhih krav, skozi leta krize, ampak kot je kriza k nam prišla z zakasnitvijo, tako je tudi odšla in nenadoma, tako rekoč čez noč, se je stanje izboljšalo. To se je zgodilo novembra ali decembra 2017 in to pozitivno razpoloženje vztraja. Nekateri že napovedujejo oblake za jesen, in ker se trenutno v svetu dogajajo kar velike napetosti, na primer trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko, za nas bo pomemben tudi brexit, saj imamo v svojem portfelju kar nekaj angleških blagovnih znamk, se zavedamo teh dejavnikov tveganja, ki se lahko odrazijo tudi na lokalnih trgih. Upam pa, da se ne bodo poznali prehitro in tudi ne premočno.


 

Zakaj je Amancio Ortega Gaona, njegovo premoženje je ocenjeno na 64 milijard dolarjev, pred dnevi napovedal, da bodo vse kolekcije Zare pred letom 2025 izdelane iz stoodstotno trajnostnih tkanin, torej ekobombaža, volne ...?

Trajnostna naravnanost ni nekaj novega, z njo je prvi poskusil na primer pred kakšnimi osmimi leti Benetton z izdelki iz biobombaža. Bili so nekaj dražji, a so se tedaj zelo slabo prodajali. Ta poskus je dokaz za to, da si lahko, če si pred časom, tudi neuspešen. Zdaj pa so razmere drugačne. Vsi se bolj zavedamo vprašanj, povezanih z ekologijo, okoljem, trajnostna naravnanost je zdaj trend pri skoraj vseh blagovnih znamkah. Najdražje so se na primer najprej odrekle krznu, kar je bila v bistvu gesta za zaščito živali.

Sustainability oziroma trajnost je tema, s katero se ukvarja tudi strokovni tisk – ravno sem prebrala članek v reviji TextilWirtschaft, ki analizira hitro modo s tega vidika. Ali veste, kolikšen delež proizvodnje iz ekološkega bombaža imata zdaj Inditex in H&M? Razmerje je trenutno v korist H&M, saj je delež te proizvodnje 6,4-odstoten v španski verigi in kar 14,6-odstoten v švedski multinacionalki.

Okoli 56 odstotkov izdelkov, ki jih prodaja Inditex, je narejenih v Aziji, 35 odstotkov pa v Evropi, medtem ko je pretežno vsa proizvodnja za H&M locirana v Aziji, torej na Kitajskem, v Bangladešu in Vietnamu.

Priča smo v bistvu precejšnjemu preobratu v družbi nasploh. Dokaz za to je primer, kako smo se letos v Evropi odrekli plastičnim vrečkam v trgovinah. Ljudje se zavedamo pomembnosti stvari, tudi zaradi medijev, ki nas osveščate. Sprememba v obnašanju se pozna povsod. Že leta hodim na dopust na Brač, tam smo včasih na vsakem koraku na plaži videvali plastične izdelke oziroma smeti, odkar pa Hrvatje plastično embalažo plačujejo, ni tam več videti odvržene plastične embalaže. Veliko se k bolj trajnostnemu ravnanju da torej pomagati z ekonomskimi ukrepi. Zdaj je očitno na vrsti obdobje ozaveščanja glede oblačil.
 

Ne bodo »naravna« oblačila dražja od tistih iz umetnih vlaken?

To je zelo težko vprašanje ...
 

Bodo predvsem premožnejši oblečeni v naravne materialne?

Vsekakor smo pred obdobjem sprememb. Visokotehnološki materiali, v katere nas oblačijo športne znamke, to so materiali visoke tehnologije, bodo prav tako morali upoštevati trend sustainabilityja (trajnostne naravnanosti), saj so športniki in ljudje, ki imajo radi izlete v naravo, zelo osveščeni, zato se bodo morale s trajnostnimi vprašanji ukvarjati vse blagovne znamke, ne le hitra moda.

Najdražje blagovne znamke so se, kot rečeno, že odpovedale krznu, nekatere tudi usnju, ki je sicer dejansko stranski proizvod proizvodnje mesa. Znano je, da je za pridelavo bombaža potrebno veliko vode, pri ceni izdelka je pomembna postavka tudi transport ... Skratka, zelo veliko področij in vidikov bo treba pretehtati, morda se bo del industrije selil bliže k potrošnikom. Vsekakor pa gre vsa industrija v smer, ko se bodo spremembam, o katerih govoriva, prilagodile tudi cene.


 

Osveščen potrošnik bo torej kupoval izdelke iz naravnih materialov in tiste, ki ne bodo izdelani tam, kjer je delovna sila izkoriščana in kjer škodujejo okolju? Protestniki so ob odprtju trgovine verige Primark v Ljubljani opozorili, da je ob naftni industriji najbolj škodljiva tekstilna.

Tekstilna industrija je primarna industrija, to pomeni, da hkrati tudi razvija okolje, kjer deluje. Ni res, da je vsaka tekstilna industrija škodljiva, saj v nerazvitih okoljih, kamor se je iz Evrope selila zaradi (pre)visokih proizvodnih stroškov, vendarle prinese določen razvoj, prinese višjo raven življenja, napredek v šolstvu, v medicini ... Tudi v Sloveniji smo imeli pred dvesto leti razvito tekstilno industrijo, ki dejansko pomeni primarno industrializacijo določenega okolja.
 

Ravno minuli teden je ugasnil še zadnji šivalni stroj na pogorišču Mure.

Zelo sem bila žalostna ob tej novici. Del proizvodnje nekdanjega giganta je na srečo že pred leti kupila Escada in v Sloveniji še vedno ohranja proizvodnjo. Da je Mura propadla, je posledica stroškov delovne sile, ki je tekstilna industrija enostavno ne prenese več, zato se je večina tekstilne industrije umaknila iz Evrope. Edina slovenska tekstilna blagovna znamka Lisca je še vedno uspešna iz enega samega razloga – ne šiva več doma. Nekaj tekstilne proizvodnje je v Evropi ostalo še na Portugalskem in v Španiji, nekaj ekskluzivnih blagovnih znamk se šiva še v Italiji, to je pa tudi vse.

Še Kitajci zaradi nižjih stroškov odpirajo tovarne v Afriki. Po drugi strani pa so vse velike firme, ki se zavedajo odgovornosti do potrošnikov, ki nekaj dajo na svoje dobro ime, ki se zavedajo tega pomena, včlanjene v organizacije, ki nadzorujejo delovne razmere in stanje v tovarnah po svetu.
 

Ko je vrata v Ljubljani odprla prva trgovina irske verige Primark, je skupina mladih protestirala.

Slišala sem za to akcijo in mi je dejansko všeč, saj gre za val osveščenosti, ki je pri nas zelo močan in še raste – to je generacija z, ki več ve, več prebere in več vidi kot njeni predhodniki. Morda se bo tudi bolj odgovorno obnašala.
 

Zakaj je Primark odprl trgovino prej v Ljubljani kot v Zagrebu?

Odgovor je zelo enostaven – zato ker je Slovenija razvit trg. Tudi Zara je prišla v Ljubljano štiri leta prej, preden so odprli prvo trgovino na Hrvaškem. Dejstvo pač je, da je kupna moč v tej državi nizka in da je koncentrirana predvsem v Zagrebu. Nižjo kupno moč v EU imajo le še Bolgari in Romuni in pred odprtjem trgovine se vedno gleda kazalnike kupne moči oziroma presoja razvitost trga. Irsko podjetje Primark se je zares razvilo v Veliki Britaniji, šele nato je prišlo v Evropo.
 

Kako je mogoče, da stane sedem parov nogavic le tri evre ali majčka pet?

Različne blagovne znamke imajo zelo različne nabavne tokove, pri velikem obsegu nabave lahko dosegajo različne cene in seveda gre tudi za različne ravni kvalitete. Tudi če kupiš avtomobil znamke dacia, se zavedaš, da ti ponuja le določene stvari, kakšna dražja znamka pa nekaj povsem drugega. V modi je podobno; cena je odvisna od nabavnih tokov, količin, kvalitete, kontrole kvalitete, dizajna in seveda imena blagovne znamke.


 

Kje vi dosegate največje rasti prihodkov, ste dosegali to pri znamkah hitre mode ali pri luksuzu?

To je zelo odvisno od posamezne blagovne znamke, vsaka dejansko živi svoje življenje in cikluse. Na primer perilo znamke Calvin Klein je postalo med mladimi zelo modno, ker ga je nosil Justin Bieber, pred tem je bila prodaja slaba. Trenutno je zelo v vzponu Gap, v Slovenijo in na Hrvaško smo to znamko pripeljali pred štirimi leti in očitno ustreza našemu načinu življenja, ki postaja vse bolj casual.


 

Svoje trgovine imate tudi v Srbiji in na Madžarskem.

Tudi, ker se je za rast treba širiti z omejenega slovenskega trga. Madžarska dosega izjemno gospodarsko rast, sicer imamo vseh šest trgovin v Budimpešti, ki je v izrednem razcvetu, tako poslovnem kot turističnem, saj imajo več kot deset milijonov obiskovalcev na leto. Tam se srečujemo s pomanjkanjem delovne sile.

Letos pa smo s špansko grupacijo Tendam vstopili tudi na avstrijski trg, na to sem zelo ponosna. Tja smo vstopili z dvema njihovima blagovnima znamkama – Springfield in Women'secret –, pokrili smo vso regijo oziroma mesta Gradec, Dunaj in Linz. Ne iščem samo novih blagovnih znamk, temveč tudi nove trge. Avstrijski trg je namreč zelo razvit, delamo pa s Španci, ki so zelo fleksibilni, kar je nujno za uspeh, saj so se tako trgi kot tudi potrošniki zelo spremenili.

Druga stvar, s katero se intenzivno ukvarjamo, je uvedba spletne prodaje. Pred dvajsetimi leti, ko smo odpirali prvo trgovino, sem se spletne trgovine zelo bala. Kako ji bomo konkurirali, sem se spraševala, a nam v tem obdobju ni bila resna konkurenca. Zdaj pa je zadnji trenutek, da stopimo na ta vlak.

Gre za tehnološko zelo zahtevno področje, spletno prodajo bomo uvedli septembra na dveh trgih, slovenskem in hrvaškem, nato pa še drugje. Kupili smo IBM-ov program, s katerim delajo zdaj slovenski razvijalci, za distribucijo bodo skrbeli uveljavljeni specializirani logisti. Sama sicer nisem privrženka spletnih nakupov, ker rada vidim in otipam stvari, generacije kupcev in njihove navade pa se spreminjajo. Ko smo analizirali trg in se pripravljali na zagon spletne trgovine, smo ugotovili, da se prek spleta proda največ obutve, predvsem superg, veliko pa tudi otroških oblačil, tretja zadeva, ki dosega velik delež, pa so kavbojke.
 

Kako je s prihodnostjo Galerije Emporium? Leta 2016 ste že napovedovali možnost zaprtja, saj v Ljubljano ni bilo toliko ruskih kupcev, kot ste pričakovali. To trgovino je decembra 2010 odprla Monica Bellucci.

Vem, da je njen obisk številnim ostal v spominu (smeh). Ponosna sem, da se je odzvala našemu vabilu, prišla je v bistvu kmalu po porodu, fascinirala pa me je, ker je pravi poliglot, saj govori šest ali sedem jezikov in na otvoritvi trgovine je srečala v Ljubljani nekega gospoda, Slovenca, ki je bil njen sošolec v Perugi.

Letos bomo praznovali dvajseto obletnico podjetja, ob otvoritvi je bila naša »botra« Claudia Schiffer, sledilo je povabilo Belluccijevi – ob takšnih dogodkih vedno iščemo goste, ki so prepoznavni v vsej regiji. Zdaj smo v fazi intenzivnega razmišljanja, koga povabiti tokrat.

Kar pa se tiče morebitnega zapiranja naše trgovine v središču prestolnice, za zdaj ne razmišljamo o tem, a če bi znova prišli slabi časi krize in ne bi bila ekonomična, bi to očarljivo, več kot sto let staro »gospo hišo« žal pač morali zapreti. A za zdaj o tem ne razmišljamo.

Kupci so, ne le ruski, temveč iz vseh držav nekdanje Sovjetske zveze in sosednjih držav, torej Hrvaške, Srbije, BiH. Drug pomemben segment pa so azijski kupci, Kitajcem se pridružujejo Indonezijci, to nas je pravzaprav ob analizi kupcev presenetilo, tradicionalno pa so med njimi tudi Korejci in Japonci. Ti so drugačni potrošniki od tistih, ki prihajajo z ruskega območja, razlikujejo se po željah. Ruski kupci kupujejo blagovne znamke, ki so na daleč prepoznave, na primer Versace, Cavalli, Ralph Lauren, Zegna, za azijske kupce pa so pomembne druge stvari, najprej jih namreč zanima, ali je izdelek narejen v Evropi, kupujejo unikatne in ikonične izdelke.

Kupci nasploh se prav tako precej razlikujejo in splošen odgovor na vprašanje, kaj je pravzaprav meganakup, je nemogoč, saj je to precej subjektivna zadeva – za najstnika je to lahko na primer prvi nakup perila Calvin Klein, za mladega fanta Bossova obleka, za nekoga drugega pa nova jesenska garderoba.


 

Če se človek sprehodi na primer po Firencah, po ulici, kjer so trgovine glavnih najdražjih svetovnih blagovnih znamk, vidi v njih predvsem azijske kupce. Kje pa je evropska elita?

Zakaj pa bi evropska elita hodila nakupovat v Firence, saj imajo te trgovine doma? Ni jim treba združiti turizma in nakupovanja, to izkoristijo Azijci. Ko so na potovanju po naši celini, si ogledajo evropske znamenitosti in gredo še malo po nakupih, saj je v Evropi te izdelke mogoče kupiti bistveno ceneje, tudi za polovico manj je treba odšteti kot pri njih doma, kjer so te blagovne znamke dražje zaradi stroškov transporta.

Zanimivo pri azijskih kupcih je, da so vsi kar naprej na pametnih telefonih in preverjajo cene izdelkov. To delajo tudi doma, sama sem jih opazovala v Koreji. Sicer pa je očitno, da v trgovino prihajajo nove generacije potrošnikov, ki natančno vedo, kaj hočejo, in sploh ne želijo servisa trgovskega osebja, saj si pred prihodom vse ogledajo in se o vsem podučijo na spletu. Trgovina se je v zadnjih dvajsetih letih resnično izjemno spremenila in se bo očitno spreminjala še naprej, na to bo pa vplivalo predvsem spletno trgovanje.
 

Kako poslujete? Leta 2017 ste imeli kar 12 milijonov evrov dobička?

Podatki za lani še niso bili objavljeni, ker imamo skupščino družbe konec avgusta; leto, ki ga omenjate, je bilo izredno, saj smo Zaro oziroma ostale Inditexove trgovine prodali skupini Inditex, skladno s pogodbo. Naši prihodki so stabilni, tam okoli 60 milijonov evrov na leto, poslovanje je solidno. Ker pa je Slovenija omejen trg, iščemo priložnosti v tujini.


 

Vi ste šli iz Slovenije, nekateri prihajajo k nam. Kaj bo Sloveniji prinesla dobro organizirana Ikea, ki je ravno ta teden dobila gradbeno dovoljenje za trgovino, na primer Lesnini?

Kot potrošnika me vedno preseneti, da je treba izdelke naročiti, da jih v trgovinah s pohištvom ni na zalogi, razen pri Ikei, to mi je pri njej všeč in veselim se, da bo prišla v Ljubljano. Kar se Lesnine tiče, sem preverila, kaj se je dogajalo po njenem prihodu na avstrijski trg – tam je Ikea navzoča od leta 1977, Lutz, ki je lastnik Lesnine, pa je zelo staro podjetje in se je ohranil. Menim, da se torej v Sloveniji s prihodom Ikee ne bo zgodilo nič, saj gre za dva različna cenovna razreda, dva koncepta, poleg tega pa Slovenci že zdaj kupujejo v trgovinah Ikee čez mejo.

Všeč mi je, da se Ljubljana razvija kot nakupovalno središče. Je pa res, da mora biti prava ponudba, tudi v prestolnici imamo nekaj centrov, na primer v Dravljah ali center Ledina, ki so bili zamišljeni premajhni in ne živijo, ker se dejansko niso mogli niti razviti.

Trgovina postaja prostor, kjer se ljudje srečujejo, veliki trgovski centri so tudi zato tako polni, ker je v njih lažje nakupovati, saj je veliko ponudbe na enem mestu. Na drugi strani pa je seveda vprašanje, kaj bo z mestnimi središči, kjer so doslej poslovale le majhne trgovine, a te niso ekonomične, zato zapirajo vrata in posledica tega je, da razen v mestih, ki so hkrati tudi zanimive turistične destinacije, njihova središča umirajo.

Format trgovine se je v minulem obdobju povsem spremenil, v centrih mest ne vidim prihodnosti za majhne trgovine. Kaj jih lahko nadomesti, da se mestna središča oživi, pa ne vem. Žal. Vsekakor je vsaj za Ljubljano mogoče reči, da lepo živi, središče je živo, tudi sami prispevamo, da je mogoče v mestu zvečer v nedeljo kaj lepega kupiti.