Vsakdo hodi po svetu s temnimi angeli na ramenih. Bourdain ni bil izjema

Zaljubiti se v Azijo je ena stvar, zaljubiti se v Asio pa je nekaj povsem drugega. S temi besedami Anthony Bourdain na ladjici, med vožnjo po kanalu, s svinčnikom in beležnico na stegnih, uvede eno zadnjih posnetih epizod svoje serije Neznani deli: Hongkong (Parts Unknown: Hong Kong).

»Doživel sem tako prvo kot drugo: oboje kot dar, prekletstvo, nekaj najlepšega, najbolj radostnega, a tudi najbolj osamljenega na svetu. Med potovanji vsak od nas kraje in stvari doživlja na sebi lasten način. Kako? To pa je stvar življenja pred tem: knjig, ki smo jih prebrali, filmov, ki smo jih videli, vsakovrstnih 'prtljag', ki jih za seboj vlačimo po svetu ...«

Film, ki je poleg Apokalipse zdaj naredil največji vtis nanj, je bil Razpoložena za ljubezen hongkonškega režiserja Wong Kar Waija. In tako se je Bourdain nekje med letošnjo zimo in pomladjo vrnil tja, na ulice, kjer je ljubezensko zgodbo snemal Wong Kar Wai. Z njegovim direktorjem fotografije, mojstrom Christopherjem Doylom za kamero, in svojim dekletom Asio Argento (nikakor ne gre spregledati vsaj dveh njenih celovečercev The Heart Is Deceitful Above All Things po knjižni predlogi Laure Albert in imenitnega Incompresa s Charlotte Gainsbourg) v vlogi režiserke.

»Hrepenel sem po Hongkongu,« v offu nadaljuje Bourdain, tako kot so liki v filmih Wong Kar Waija hrepeneli drug po drugem. »Tudi jaz sem se, tako kot oni, bal zavrnitve.«

V teh nekaj povedih, kratki meditaciji misli – ki v ničemer niso zares povezana ne s potovanji in ne s kulinariko –, se je, tako kot je znal samo on, na hitro in mimogrede povezal z milijoni gledalcev po vsem svetu. Dvom, ki ga je razžiral, je s tiste okorne, a zelo zibajoče se lesenjače razdelil med vse nas.

Kdo se ne boji zavrnitve?

In še preden si je drznil odgovoriti – čemu le? –, zaslišimo prve potege lokov godalne sekcije v nepozabni skladbi Yumeyi's Theme japonskega skladatelja Šigeruja Umebajašija, ki jo poznamo iz Razpoložena za ljubezen, a je bila v resnici zložena za film Yumeji iz leta 1991.

O ustroju sveta in srca

Zadnjih sedemnajst let je ta nekdanji kuharski šef, genialni približevalec različnih kultur, ja, in ne(po)znane nam hrane delal samo eno: povezoval ljudi in skušal razumeti ustroj sveta pa tudi srca: za plastičnimi mizami pozabljenih azijskih ulic, sedeč na strehah Bejruta, medtem ko ga bombardirajo, na ozkih čolničih na Baliju, medtem ko se za vedno poslavlja od umrlega prijatelja, sredi puščav in od vseh pozabljenih votlin, svetovnih metropol in v restavracijah, okinčanih z zvezdicami vseh sort … Človek je, pogosto večkrat, obredel nekje blizu sto držav po tej obli in iz tega delal enega žlahtnejših tipov reporterstva naše dobe, če lahko temu tako rečem. Njegove reportaže pač niso bili kakšni poceni senzualni kulturni trki. Vedno je več kot solidno opravil domačo nalogo.



Pri štiriinštiridesetih je na programu Food Network dobil svojo prvo oddajo A Cook's Tour, leta 2005 je na Travel Channel potoval in vodil Brez rezervacije (No Reservations). Pri enainpetdesetih je prvič postal oče. Leta 2013 je od vodstva CNN dobil povabilo carte blanche – naj samo pride. Tako je nastala serija Neznani deli. Govoril je, da ima najboljšo službo na svetu.

Anthony Bourdain je skupaj z bratom Christopherjem odraščal v Leonii, v New Jerseyju. Mama Gladys je bila urednica pri New York Timesu, oče Pierre glasbeni producent pri Columbii. »Pri nas doma smo vedno skupaj obedovali in večerjali, kar se mi je zdelo malce tiransko,« se je pred leti spominjal otroštva, »zavidal sem prijateljem, ki so v ostankih razbitin svojih družin lahko delali, kar jih je bila volja, jedli so, kar so hoteli, s komer so hoteli in kadar so hoteli.«

Prvo ostrigo je pojedel pri dvanajstih, med počitnicami na jugu Francije. »Vzel sem jo v roko in si jo, kot me je podučil zdaj žareči gospod Saint-Jour, nagnil v usta, srknil in jo pogoltnil. Imela je okus po morski vodi … slanici in mesu … in nekako … po prihodnosti.

Zdaj je bilo vse drugače. Vse.«

Po dveh letih študija je zapustil prestižni Vassar in čez nekaj let diplomiral na Ameriški kulinarični akademiji. Potikal se je po Evropi in v New Yorku delal v nekaj res dobrih restavracijah s po nekaj zvezdicami.

»Zase sem si vedno predstavljal, da sem Chuck Wepner kuhanja. Chuck je bil sopotnik Mohameda Alija in Joeja Frazerja in bi lahko dosegel tudi kaj več. Kljub temu da je bil njegov vzdevek Bayonnski hemofilik, se je po najboljših močeh boril vsaj nekaj solidnih rund. Občudoval sem njegovo trdnost, vztrajnost, zbranost in to, da je udarce prenašal kot pravi dedec,« je zapisal v knjigi Kuhinja: strogo zaupno (prevedel Tadej Zupančič, založba Vale-Novak, 2009).



Po tistem, ko je urednik David Remnick leta 1999 v New Yorkerju objavil njegov tekst Don't Eat Before Reading This, je urednik in založnik Daniel Halpern zavohal, da gre za pravo stvar: »Doslej še nihče o hrani ni pisal tako kot Bourdain.« Bil je linijski kuhar, zelo domač z drogami – ampak bil je tudi rojen pisatelj. Njegovi stavki so bili vedno nepredvidljivi, jasni in vse, kar je napisal ali govoril, je bilo vedno smiselno. Bilo je kot coloratura; nikakor nisi mogel zamešati klarineta za trobento – njegova proza je zvenela jasno in čisto, tako kot njegov govor in izreka. In to je redko.

Obenem ni poznal arogance in tudi ni udomačeval občutka, da je zaradi svojega statusa kaj posebej privilegiran. Tistega dne, ko sva si prvič in zadnjič segla v roko, je vsakomur ugodil, da se je lahko fotografiral z njim. In Italijani, se ve, so v teh prošnjah precej prostodušni. Vsak, ki ga je poznal, predvsem iz sveta kuharskega posla, je vedel, da je Bourdain z njimi: še najbolj s tistimi nevidnimi garači zadaj, za labirinti kuharskih miz.
 

Zanesljiv pripovedovalec zgodb

Ko ni snemal, je bral. Pisal ali razmišljal o avtorjih, ki naj bi jih uvrstil v svojo zbirko, ki jo je urejal pri Ecco (HarperCollins), za katere sploh ni bilo nujno, da so bile kakor koli povezane s kulinariko. V prihodnjem letu naj bi tako pod njegovim urednikovanjem izšlo delo Prisoner, spomini novinarja in prijatelja Jasona Rezaiana o njegovem osemnajstmesečnem ujetništvu v Iranu.

Bil je strašansko zanesljiv pripovedovalec zgodb. Vprašanja, ki jih je zastavljal sebi in drugim, nikoli niso imela skritih namenov: začenjal je s kaj rad ješ in kako živiš, potem pa se je lahko končalo kjerkoli. Zabaven, iskren in nepredvidljiv. Obenem pa je bil pri delu vedno stoodstotno pripravljen; podatke, ki jih je stresal iz rokava, je znal gledalcem pogosto politično korektnega CNN dostavljati subverzivno, tudi skozi anekdote, drži, a nikoli na silo in s hrupom.

Srečala sem ga samo enkrat, lansko zimo, in začeli smo se dogovarjati, kot se sploh lahko v minuti, dveh, dogovarjaš, vsak po svoje prijetno okajen, v nabito polni restavraciji na rimskem trgu Piazza del Popolo, za intervju, ki smo ga potem dvakrat prestavili, enkrat zaradi Kenije, drugič zaradi Hongkonga. Zdoma je bil več kot 250 dni na leto. V zadnjih dveh letih je preostali čas delil na skupne dneve s hčerko in novo ljubezen, ki jo je našel v večnem mestu.

In potem je že prišla letošnja pomlad … in po elektronski pošti misel, da bo september brž tu in čas kmalu po beneškem festivalu, kamor bi nemara prišel, prava stvar za naše srečanje.

Ni bil zadržan, tistega večera, pa ne samo zaradi prijetnih skupnih znancev. Srečen, to pa. Na obrazu se mu je zarisala dodatna svetloba, ko sem ga spraševala, ali kaj piše – in ne, kam bo še potoval. Pokimal je. Knjiga bi morala iziti ob koncu letošnjega poletja. Kdo ve, ali jo je dokončal. Ugibam, da so imeli ti eseji rdečo nit zanj najbolj določujočega amalgama: samote in osamljenosti.

Kaj vse je bil Tony Bourdain?



Ok, bil je kuharski šef, avtor nekaj zdaj že kultnih knjig, predvsem že omenjene Kuhinja: strogo zaupno, prigode iz kulinaričnega podzemlja, in avtor ter producent nekaj kuharskih in popotniških oddaj, nazadnje Neznani deli na CNN. Ampak tudi njegov krimič A Bone in the Throat ni kar tako. Ali pa Gone Bamboo, nekakšno nadaljevanje Hamettovega kultnega The Thin Man – detektivka z veliko črnega humorja, à la Bourdain. Po tistem, ko je v poslu restavracij spoznal kopico gangsterjev in mafijcev, se je tudi v literaturi rad potapljal v gangsterski žargon – in tega je pri dogodivščinah njegovega kriminalnega para veliko.

Tako v literaturi, svojih oddajah kot tudi sicer v življenju je vedel, kaj je prav; gibanja #MeToo kot eden prvih ni javno in krčevito podprl samo zaradi Asie Argento, ampak zato, ker je verjel, da je to edina pot v boljši jutri. Tudi za njegovo hčer.

Ko se je iz sveta vračal domov, je vse pogosteje posegal po Somersetu Maughamu, Orwellu – predvsem njegovi Na robu in na dnu v Parizu in Londonu – Grahamu Greenu in vseskozi po Hunterju S. Thompsonu. In po pastrami sendviču.

Biografij ali avtobiografij kuharskih mojstrov, razen enega ali dveh, ni maral. Ena od tistih, ki ga je začarala, je bila avtobiografija Jeremiaha Towerja, legendarnega kuharskega šefa, ki je na vrhuncu slave izginil s površja Zemlje in se skril v eno od latinskih dežel. Bourdain ga je našel, o njem posnel dokumentarec in ga znova postavil na zasluženi piedestal.

Tam, v svetu, kamor je odhajal, ni bilo vse tako enostavno, kot se je zdelo v zmontiranih epizodah, in predvsem nam na kavčih, ko smo jo gledali: v Kongu se je kot potencialni vojni plen različnih milic za las izognil najhujšemu, podobno se mu je zgodilo v Egiptu kmalu po arabski pomladi – in še nekaj je bilo teh nevarnih mest v knjigi njegovih eruditskih potovanj po najbolj različnih kulturah; pa Irak, Afganistan, Mjanmar … Vedno se je vrnil. Zato, ker je znal postaviti prava vprašanja. Pravim ljudem. Ni bil kakšna priložnostno moralistična Christiane Amanpour, ki se je znala na krizna žarišča pripeljati brezhibno urejena in naličena – v blindiranih vozilih.

Se pardoniram.

Anthony in slava si nista bila ravno na ti. Na vprašanje, kako mu je uspelo, je nekoč rekel, da mu pač ni: »Samo tistih petnajst minut sem raztegnil na sedemnajst.«
 

S slavo si nista bila ravno na ti

Kdo si ne bi želel živeti Bourdainovega življenja? Obiskal je kraje in ljudi, ki jih mi nikdar ne bomo. Okusil hrano, o katere okusih vemo samo iz grimas na njegovem obrazu in iz izčiščenih stavkov ter medmetov, ki so sledili.

Preprosto – živel je. Na trenutke tako intenzivno, da je samo misel o tem, da ni več življenja, ne telesa, ki ga je naseljeval, preprost absurd.

Kajti prav življenje, ki ga je živel, še bolj kot njegovo delo, je tisto, kar smo potiho ali naglas slavili; to lačno, žejno, do kosti iskreno, surovo, sočutno radovedno in strastno življenje, ki ga je skušal polniti s tistim, kar pač življenje dela znosno in sladko: z uživanjem v hrani, uživanjem v ljubezni in spolnosti, uživanjem ob pravkar sklenjenih prijateljstvih za mizo.
Zakaj je odšel in tako odločno zaloputnil vrata za seboj?

Zaradi bolečine, zakaj le.

Vsi odidejo zaradi nje, potem ko se v tistem kratkem času, ko se dokončno odločijo za zbogom, spremeni v hipni mir in srečo. Nikoli ni lagal o svojih preteklostih. Bilo jih je več in niso bile vedno v sozvočju druga z drugo. Nekaterih se ni mogel spomniti. Nekatere se ostajale prevladujoče.

Ampak …

Če je nekdo v preteklosti govoril o svojih demonih, še ne pomeni, da bi bil o njih, nemara teh istih, pripravljen spregovoriti v sedanjosti. Četudi so se bili vrnili. Vsak od nas po svetu hodi s svojimi temnimi angeli na ramenih. Bourdain ni bil izjema.
Bil je res kul. Mislim, ali je še kakšna oddaja kje na svetu, kjer v uvodni, za povrh udarno seksi r'n'r skladbi voditelj/avtor odpoje komad? Ja, tudi tisti ša-la-la-la. V svetu televizijskega šovbiznisa, ki nikoli ni postal Bourdainov primarni milje, je bil eden bolj zanimivih tipov.

Na zdravje in dobro potuj, Tony!