Vsakdanje, a nedopustno in celo kaznivo birokratsko šikaniranje

Začnimo z vsakdanjo zgodbico z oddelka za tujce na ljubljanski upravni enoti. Tujka (v tem primeru iz Gambije, z možem, ki ima tu dovoljenje za bivanje in solidno službo, in z dojenčkom, ki ga je tu pravkar rodila) je že pred letom dni vložila prošnjo, da se bivanje z možem (in zdaj tudi že otrokom) v Sloveniji dovoli tudi njej, zaradi »združitve družine«, kot se temu reče. Odkar ji pri tem pomagam, je tudi minilo že devet mesecev – in pred nekaj dnevi bi končno morala samo še oddati prstne odtise za izkaznico, tu na oddelku za tujce.

Konec avgusta pa dobim od skupne znanke tole obvestilo po elektronski pošti: »Prej je bila dvakrat neuspešna, najprej zaradi ekstremne gneče, na oddelku za tujce je vsak dan okoli 300 strank, in zaradi dojenčka je po 4 urah čakanja obupala, drugič so jo, spet po 4 urah čakanja, pošiljali na ambasado v Kairo, da mora prstne odtise oddati tam. Ko je mož zagrozil, da prihaja gospod Krivic, so poklicali pristojnega referenta in odtisi so se lahko dali.«

Znanki sem takoj odgovoril takole: »Nikogar ne bi smeli v takih primerih pošiljati na oddajo prstnih odtisov ven iz države, ne le tistega, ki ima za sabo nekega tečnega Krivica. Bom tole kar takoj poslal varuhu človekovih pravic, upravni inšpekciji, ministrstvu za notranje zadeve in načelniku upravne enote Ljubljana. Me prav zanima, kaj bodo rekli: menda ne, da uradniki pač ravnajo 'po črki zakona' – če je bilo medtem že ugotovljeno, da to ni v skladu z duhom in smislom zakona in s temeljnimi človekovimi pravicami, bomo pa to upoštevali samo takrat, kadar nam s tem teži kakšen bivši ustavni sodnik ali drug pravno kvalificiran 'gnjavator'?«

Do danes (v treh dneh) odgovora seveda še ni bilo, vendar me je ta dogodek tako prizadel, da sem sklenil o tem tudi javno nekaj napisati. O tej neznanski, komaj verjetni neumnosti, da tujce, ki si v Ljubljani (ker so že tu, npr. s turističnim vizumom) urejajo dovoljenje za prebivanje, pošiljajo oddat prstne odtise za izkaznico na slovenska veleposlaništva v Kairu, Moskvi, Prištini – od koder pač tujec prihaja. Najprej jih tu niti zaslišati niso hoteli, s pošiljanjem na tisoče kilometrov oddaljena veleposlaništva po prstne odtise (in nato še enkrat po izdelano dovoljenje!) pa očitno tudi zdaj še kar nadaljujejo!

Odgovorni za to neznansko neumnost in komaj verjetno šikaniranje prosilcev seveda niso uradniki na okencih upravnih enot, ampak njihovi šefi, ki jim tako ravnanje ukazujejo (vključno z ministrom na vrhu te verige odgovornih). Ko sem se pred leti pri zastopanju nekega tujca prvič srečal s to neumnostjo, so me seveda takoj poučili, da tako pač piše v zakonu in da drugače zato ne gre: da mora za prvo dovoljenje za prebivanje v Sloveniji tujec zaprositi še doma, tam ga potem na veleposlaništvu ali na konzulatu tudi zaslišijo, tam mu nato vzamejo še prstne odtise in mu na koncu izročijo dovoljenje, s katerim potem lahko odpotuje v Slovenijo in tam prebiva. Že tu vmesno pojasnilo: zakaj pa Kairo? Zato seveda, ker Slovenija v mnogih afriških državah svojih predstavništev nima – in mora tak prosilec iz svoje države najprej vsaj trikrat potovati v Kairo in nazaj (ali pa Rus iz Vladivostoka v Moskvo ali Američan z Aljaske v New York), šele potem lahko dobi dovoljenje in odpotuje v Slovenijo. Lepo – zlasti za reveže, pa tudi premožnejši prosilci bi najbrž svoj čas in denar raje porabljali na kakšen bolj razumen način.
Zoper ta naravnost bedasta šikaniranja se borim že vsaj od leta 2016. Ker mi ni v navadi, da bi vse, kar (in kakor) uradniški »črkobralci« preberejo v zakonih in pravilnikih, jemal za suho zlato, sem v enem od ponavljajočih se primerov upravni enoti odgovoril takole, to pa poslal tudi takratni varuhinji človekovih pravic, upravni inšpekciji, ministrstvoma za notranje in zunanje zadeve, uradu predsednika republike itd. – pod naslovom »Protest proti birokratskemu šikaniranju in vztrajnemu ponavljanju birokratskih nesmislov«:

Zakaj gre v tu omenjenih zadevah za primere, ki zakonsko niso izrecno urejeni in bi bila zato potrebna smiselna (in ne »črkobralska«) uporaba zakona? Preprosto zato, ker zakon pri pravilih za pridobitev prvega dovoljenja za začasno prebivanje izrecno ureja (kot je to za moderno, nekazuistično zakonodajo splošno pravilo) tipične, običajne primere, ko tujec za prvo dovoljenje zaprosi še iz svoje države, ne iz Slovenije. Zato je predvideno, da se prošnja vloži tam, da se tudi morebitno zaslišanje opravi tam, da se tam oddajo prstni odtisi in da se tam dvigne tudi dovoljenje, s katerim prosilec potem pride v Slovenijo. Drugih (netipičnih) primerov zakon ne omenja, kar pa ne pomeni, da potem zakonsko sploh niso urejeni, ampak je treba v takih primerih na netipično dejansko stanje smiselno (analogia legis ali ponekod interpretatio intra legem) uporabiti zakonske določbe, ki urejajo primere, ko je tujcu izrecno dovoljeno opravljanje takih procesnih dejanj v Sloveniji. Pri tem posebej opozarjam tudi na določbo prvega odstavka 7. člena ZUP, ki se glasi: »Pri postopanju in odločanju morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice …«

Smotrno ravnanje (da tujec odda prstne odtise pri organu, ki postopek vodi, ne pa tisoč kilometrov stran) navsezadnje zmanjša pri tem tudi stroške državnega poslovanja – da o velikih (in povsem nepotrebnih) stroških stranke sploh ne govorimo.
Na ta protest z dne 12. januarja 2018 sem še isti mesec celo prejel kar štiri odgovore. Citiram svoj odziv: »Prvi trije organi izražajo pripravljenost problem proučiti (g. Šter z MZZ v dodatnem sporočilu celo izrecno podpira moje stališče), le notranje ministrstvo togo in skrajno formalistično vztraja pri suhem citiranju črk posameznih zakonskih členov, brez upoštevanja zakona in pravnega reda kot celote … o zastavljenem problemu pa niti besede! Če se na take organe obrneš s pozivom k neformalističnemu, toda smotrnemu in zakonitemu ravnanju, potem pa od MNZ dobiš tak odgovor – kaj naj si človek potem misli o takem ministrstvu in o njegovem odnosu do strank?«


Toda tudi »pripravljenost problem proučiti« pri preostalih organih ob neomajni črkobralski »doslednosti« in vztrajnosti notranjega ministrstva očitno ni pomagala nič – leto in pol kasneje smo, kot kaže uvodna zgodbica, še vedno tam, kjer smo bili. Ministri in vlade se medtem včasih sicer zamenjajo, birokratska mentaliteta pa ostane trdno zabetonirana v glavah nižjih in najvišjih uradnikov, pa ministrov očitno tudi.

Zato bi zdaj odgovornim zastavil še tole vprašanje. Če nimam prav in mimo črke zakona ni mogoče, pa če je njegov smisel še tako jasen – ali ne bi bilo potem treba kaznovati mene in vse tiste, ki so mi pri tistih nekaj dosedanjih primerih pomagali doseči, da tistim nekaj tujcem ni bilo treba za oddajo prstnih odtisov potovati v Kairo, Moskvo ali Beograd, medtem ko za vse druge še naprej »velja zakon«, ki tega baje ne dovoljuje? Saj smo potem vendar kršili zakon – in to še z nedopustnim in domišljavim pritiskom na najvišje državne organe! Če pa nismo kršili zakona in smo ga prav razumeli – zakaj pa potem, dragi načelniki in ministri, svojim uradnikom ukazujete, naj ga še kar naprej mirno kršijo oni? V tem primeru pa (in to vi, ne oni!) ne kršite le že omenjenega temeljnega načela iz zakona o upravnem postopku, ampak gre pri tem lahko tudi že za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi.

Tega zagreši uradna oseba, »ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi mogla in morala predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda« – in se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.

Bi po vseh prejetih opozorilih že »mogli in morali predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega«, ki je potem kdaj morda tudi res že nastala – npr. pri kakšnem tujcu, ki si ni mogel plačati potovanja v Kairo ali Moskvo in je zato ostal brez dovoljenja za bivanje v Sloveniji in bil zato iz nje izgnan, ločen od svoje družine ipd.? Bi ne bil že čas, da bi upravna inšpekcija začela raziskovati tudi taka »birokratska« kazniva dejanja (poudarjam še enkrat: odgovornih nalogodajalcev, ne uradnikov pri okencih!) in jih sporočati tožilstvom? Tudi če postopkov in kazni ne bo, vsaj na začetku ne, bi že zavest, da tudi ministri in načelniki upravnih organov lahko naredijo kaznivo dejanje, morda pripomogla k temu, da bi se pravice strank v upravnih postopkih začele bolj dosledno spoštovati.