V članku lahko preberete:

Avtorji na spravo gledajo skozi optiko starih verovanj, prirodoverja. Menijo, da sprava ne more biti uspešna, dokler je naslonjena na strukture (družbene, politične, vojaške, verske), ki so neposredno in izpostavljeno sodelovale v drugi svetovni vojni. Pri spravi morajo enakopravno sodelovati vsi deležniki, ki hranijo spomin na zgodovinske tokove, ki so se prepletali v kolonialnem času, in na kasnejše »slovenske razkole«, ko so si Slovenci skopali borbene rove, ki vplivajo na stanje duha vse do danes.

S takim pristopom k spravi se tudi razbremeni pritisk na najbolj izpostavljene akterje druge svetovne vojne, ki bi se v tako razprtem časovnem kontekstu nemara mirneje spustili v pogovor. Sprava mora nasloviti evropsko in svetovno kolonialno preteklost in obsoditi kot zavržna vsa dejanja, ki so vodila k vzpostavitvi plenilskega, kolonialnega reda. Kajti rovi, izkopani v drugi svetovni vojni v Sloveniji, so samo delček posledic takšne preteklosti.