V nadaljevanju lahko preberete:

Od tistega poznopomladnega dne leta 2012, ko se je Julian Assange, borec za svobodo informacij, zatekel na ekvadorsko veleposlaništvo v Londonu, je minilo nekaj manj kot 4400 dni. Štiriindvajsetega junija je Assangeeva odvetniška ekipa dosegla dogovor z ameriškimi organi pregona. Pisno priznanje, da je bil vpleten v zarotniško vohunjenje, je obsegalo manj kot 200 besed. Trgovanje med tožilci in odvetniki je prineslo enostaven epilog.

Assange bo priznal krivdo, v zameno pa bo dobil svobodo. Za vohunjenje bi sicer moral v zapor, vendar je zaporno kazen odslužil v letih, ko je v strogem londonskem zaporu Belmarsh čakal na odločitev, ali ga bo Združeno kraljestvo izročilo Združenim državam. Chelsea Manning, ki naj bi z Assangeem sodelovala v vohunski zaroti, je prišla iz zapora na začetku leta 2017, potem ko jo je predsednik Barack Obama nekaj dni pred iztekom predsedniške funkcije pomilostil.

Zarotniško vohunjenje? Dogovor, v katerega je Assange privolil nekaj dni pred 53. rojstnim dnevom, je do neke mere paradoksalen. Koristi od vohunjenja imajo bodisi države bodisi korporacije. Industrijski vohuni z zaupnimi podatki ene korporacije seznanjajo drugo korporacijo. Klasični vohuni z zaupnimi podatki ene države seznanjajo drugo državo. Assange ni delal za državo ali korporacijo.