Vizionar arhitekture prihodnosti

Na prvi dan epidemije sem prejel ministrovo odločitev, da bo za prihodnjih pet let v MAO imenoval drugega direktorja. Bilo mi je v čast, da sem lahko delal z vami in za vas. S 1. novembrom odhajam iz MAO, a ne bom se ustavil.

Tako je zapisal dosedanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik na družbenih medijih. Pod temi besedami je na stotine komentarjev, med njimi so ganljivi zapisi, mednarodno priznani umetniki, kustosi, direktorji mednarodnih institucij, vsi izražajo začudenje nad odločitvijo ministrstva. Ta prostor si spremenil v kulturno ambasado Evrope, Slovenija bi ti morala dati medaljo, piše Andreas Ruby, direktor švicarskega arhitekturnega muzeja v Baslu.

Redko pride do takšnega konsenza in enotne podpore stroke, tudi najuglednejših mednarodnih institucij, kot so MoMA, Mednarodna konfederacija arhitekturnih muzejev (ICAM), Muzej umetnosti 21. stoletja, Maxxi v Rimu in številni drugi. Ne nazadnje je MAO samo letos dobil pet strokovnih nagrad, med drugim je Čelik prejel Plečnikovo medaljo, pred nekaj dnevi pa ga je Big See razglasil za enega od vizionarjev jugovzhodne Evrope.



Odkar je pred desetimi leti prevzel MAO, je dvorišče gradu Fužine, ki je nekoč samevalo, oživelo. Ne le s kavarno in galerijo, tam reper Zlatko sestavlja svoje komade, hkrati je to prostor, na katerem se zbira arhitekturna Evropa. MAO se je iz mestnega zavoda pod vodstvom Matevža Čelika, tega mu ne more oporekati nihče, prelevil v evropsko kulturno institucijo, ki koordinira program osemindvajsetih evropskih muzejev, festivalov in drugih organizatorjev arhitekturnih dogodkov med Lizbono, Oslom, Moskvo in Tirano.



Svoj program v MAO je Čelik vzpostavil z razstavo Odprti depoji, na kateri je bila prvič predstavljena bogata arhitekturna dediščina, ki je pred tem trideset let, nedotaknjena in neobdelana, ležala v zaprašenih kleteh in depojih muzeja.
Ministrstvo za kulturo mu priznava »sposobnost ažurnega odzivanja na dogodke v svetu in uveljavljanja kuratorskih in ustvarjalnih praks, ki združujejo različna področja«, a »pogreša ustrezen odnos do področja slovenske arhitekture in njene promocije v domačem in mednarodnem prostoru«.

»Zame so zbirke MAO banka idej,« je dejal Čelik v intervjuju za Sobotno prilogo. »To so projekti večine najpomembnejših arhitektov in oblikovalcev 20. stoletja v Sloveniji, zato ta zbirka na zanimiv način govori o svetovni zgodovini oblikovanja.

Nekateri predmeti iz MAO so v zadnjih letih postali svetovne znamenitosti. Kiosk K.67 Saše Mächtiga je bil ena največjih atrakcij na razstavi v New Yorku.« Težko bi rekli, da to govori človek, ki nima vizije za razvoj in promocijo slovenske arhitekture in oblikovanja.

Že leta 2005 je kot vodja Zavoda Trajekt pripravili projekt Dežnik arhitektura, težnjo po združevanju arhitekturnih institucij pod enim dežnikom. Leta 2015 je svoje menedžerske sposobnosti dokazal še z mednarodnim projektom Future Architecture, vseevropsko platformo za izmenjavo in mreženje med arhitekturnimi ustanovami in mladimi talenti, ki bi tako lahko uveljavili svoje vizije. MAO je kot koordinator platforme Future Architecture postal mednarodna blagovna znamka, Slovenija pa ena od pomembnih arhitekturnih in oblikovalskih destinacij.

Projekt Future Architecture, vreden 3,5 milijona evrov, je bila izbran med kar 52-imi projekti iz vse Evrope; pod Čelikovim vodstvom je platforma v štirih letih povezala 28 uglednih evropskih arhitekturnih ustanov in podprla 400 mladih strokovnjakov z vsega sveta in jih vključila v svoje programe.

Čelik verjame, da so ključni izzivi arhitekture v prihodnosti oblike kolektivne organizacije in usmeritev v dejavnosti, ki temeljijo na solidarnosti, skrbi za druge, empatiji. Vedno je poudarjal, da prav nova generacija prepoznava ključne probleme našega časa, povezane z begunci, migracijami, onesnaževanjem okolja ... Arhitektura se bo morala zavedati, da je odgovorna tudi za živali in naravo, pravi. »Zato želimo s platformo tem mladim dati možnost, da izrazijo svojo vizijo, kaj bo po njihovem arhitektura prihodnosti. Ustvarjali jo bodo prav oni,« dodaja.

Odraščal je na Bledu, stavbe so ga zanimale že kot otroka. Kot deček je s starim očetom plezal v blejski zvonik in občudoval veličastno podstrešje ter neogotske oboke von Schmidtove cerkve, z mamo je hodil po nakupih v Ravnikarjev Globus v Kranju.
Ob prvem stiku se zdi zadržan, razmišljujoč, a izjemno topel človek, ki malo govori, a tisto, kar pove, je tehtno in preudarno. Je eden redkih direktorjev, ki ga sodelavci občudujejo in spoštujejo, saj se, kot pravijo, zavedajo, da so iz zastarele institucije naredili živo zgodbo, ki se nenehno razvija in dobiva vse večjo veljavo v mednarodnem svetu.

Uredništvo revije Metropolis magazine je razstavo BIO 25: Daleč, tako blizu pod vodstvom kustosinj Maje Vardjan in Angele Rui uvrstilo na seznam najboljših arhitekturnih razstav na svetu v letu 2017. Tako se je BIO znašel ob boku institucij, kot so MoMA, Arhitekturni bienale v Chicagu, Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku in Barbican Centre v Londonu. Najstarejši oblikovalski bienale BIO je tako spet postal dogodek, ki mu je potrebno slediti, če želiš biti na tekočem z najnovejšimi trendi v oblikovanju.

Na podlagi izkušenj s prenovo BIO je Čelik na željo ministrstva za kulturo leta 2015 zasnoval Center za kreativnost in k sodelovanju povabil kuratorko Miko Cimolini. V program Prenos veščin so se tako uvrstila mednarodno priznana imena, kot so Lara Bohinc, Robert Lešnik, Nataša Čagalj, Kristi Hodak, ravno zdaj v MAO poteka razstava stolov »oblikovalske zvezde« Nike Zupanc …



Med večje dosežke njegovega vodenja spada tudi to, da je MAO kot »mali muzej« pridobil organizacijo tako velikega projekta, kot je bila 18. Bienalna konferenca Mednarodne konfederacije arhitekturnih muzejev (ICAM) v Sloveniji. Upravni odbor ICAM je bil navdušen nad programom potujoče konference, ki se je teden dni selila po Sloveniji in 150-im direktorjem in kustosom za arhitekturo z vsega sveta predstavila najboljšo slovensko arhitekturo, od Plečnika, Ravnikarja in Glanza, do Nordijskega centra v Planici in stadiona v Ljudskem Vrtu.

Glavni kustos za arhitekturo in oblikovanje v newyorški MoMI Martino Stierli je v pismu podpore, naslovljenem na ministra za kulturo, med drugim zapisal, da je Čelik »brez dvoma gonilna sila renesanse slovenske arhitekture in oblikovanja, da je prav zaradi njegove vizije MAO tudi v mednarodnem smislu prepoznan kot referenca in zgled«.

Stierli se je z delovanjem MAO prvič seznanil pri projektu Nedokončane modernizacije, s katerim je želel Čelik celostno predstaviti modernistično arhitekturo Jugoslavije, ki je pred dobrimi desetimi leti začela vse bolj zanimati tuje strokovnjake, kustose, arhitekte.

Prav Nedokončane modernizacije so navdihnile takratnega kustosa za arhitekturo pri MoMI Barryja Bergdolla, da je začel razmišljati o veliki pregledni razstavi jugoslovanske modernistične arhitekture v New Yorku; to idejo je potem predal svojemu nasledniku Martinu Stierliju. Rezultat je ena najodmevnejših razstav z naslovom: H konkretni utopiji: Arhitektura Jugoslavije 1948–1980.

Za Čelika, ki je bil tudi član regionalnega svetovalnega odbora projekta, je bila to edinstvena izkušnja, »zanimivo srečanje z brutalno industrijo produkcije blockbuster razstav«, kot je dejal.

Sokurator razstave v MoMI profesor dr. Vladimir Kulić je posebej opozoril na njegovo gesto, za katero ve malokdo. Čelik se je uprl MoMI in njihovim »škandaloznim« zahtevam, da jim avtorji in organizacije preprosto donirajo dela, ki so predstavljena na razstavi. Na lastno pobudo je sklical regionalni svetovalni odbor, člani pa so na MoMO naslovili dopis, v katerem so jih opozorili na spoštovanje etičnega kodeksa ICAM, ki določa, da iz arhivov ni dopustno izločati posameznih risb, skic in načrtov. S tem je naredil veliko potezo za vse avtorje in organizacije v prihodnje, je poudaril Kulić.

Razstava v MoMI je bila velik mednarodni uspeh, o njej so pisali številni vodilni časopisi. Fotografija Trga revolucije v Ljubljani Edvarda Ravnikarja je bila na naslovnici knjige ob razstavi.

Preteklost in prihodnost. Spomnim se, kako je Čelik na lizbonskem arhitekturnem trienalu na predavanju srečanja Future Architecture citiral Alberta Einsteina, da je razlika med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo trmasta in vztrajna iluzija. Njegov moto je, da arhitekture prihodnosti ne more biti brez temeljev arhitekture preteklosti.

V poslovilnem nagovoru sodelavcem in mednarodnim partnerjem je zapisal: »Zaradi vas sem bil takšen direktor, kot sem bil, in zaradi vas je MAO danes to, kar je: zakladnica in laboratorij, BIO in evropska arhitekturna platforma, Center za kreativnost in urejeni depoji. Grad s pozitivnim utripom, vsak dan. Zgled povezovanja dediščine in ustvarjalnosti. Skrbite, da tak tudi ostane!«