Velik izziv za vse otroke, še večji za tiste s posebnimi potrebami

Prehod vzgojno-izobraževalnega dela iz učilnic v domače okolje je v času epidemije covida-19 v Sloveniji prinesel številne spremembe, ki si jih v preteklosti nismo mogli niti zamisliti. Šolskim strokovnim delavcem lahko čestitamo za hiter odziv na te spremembe, zaradi česar ni bilo hujših pretresov. Za vse otroke je šolanje na daljavo velik izziv, še večji pa je za otroke s posebnimi potrebami, učnimi težavami in tiste, ki živijo v socialno ogroženih družinah zaradi revščine.



Tudi iz drugih držav poročajo, da se spopadajo s podobnimi izzivi, a številni avtorji navajajo večji delež otrok, ki doma nimajo ustrezne informacijske tehnologije za učenje na daljavo. Vodstva slovenskih šol so takoj na začetku poučevanja na daljavo iskala vire, s katerimi bi učencem iz socialno ogroženih družin hitro preskrbela računalnike, a je še danes kljub pomoči nevladnih organizacij in donatorjev več sto otrok brez računalnikov, programske opreme in/ali spletne povezave (Delo, 16. maja).

Računalniška pismenost

Poleg informacijske tehnologije je za uspešno učenje na daljavo pomembna tudi stopnja računalniške pismenosti, ki jo obvlada posameznik, zato bi na koncu šolskega leta pri ocenjevanju izobraževalnih dosežkov učencev morali upoštevati različne dejavnike, ki vplivajo na šolski uspeh. Nekateri pomembnejši dejavniki so nanizani v nadaljevanju.

Slovenski osmošolci so v mednarodni raziskavi računalniške in informacijske pismenosti leta 2013 dosegli rahlo nadpovprečne dosežke. Višje dosežke so imela dekleta kot fantje, otroci, ki izhajajo iz družin z višjim socialno-ekonomskim statusom, otroci, ki imajo doma računalnik, imajo višje izobraževalne aspiracije in podobno.

V poročilu o rezultatih mednarodne raziskave pismenosti Pisa 2018 so slovenski osmošolci navajali, da preživijo več kot tri ure na dan na spletu. V času učenja na daljavo pa otroci preživijo ob računalnikih mnogo več časa, zato v tujini že intenzivno preučujejo vpliv tega dejavnika na zdravje otrok. Vedno pogosteje se sprašujemo, koliko bo učenje na daljavo vplivalo na spremembe izobraževalnega sistema. Računalniška pismenost ima v izobraževanju velik pomen.

V številnih državah otroke usposabljajo za rabo veščin informacijske tehnologije pa tudi za samostojno učenje izobraževalnih vsebin s pomočjo te tehnologije. Iz ugotovitev raziskav je razvidno, da učenje, podprto z informacijsko tehnologijo, omogoča večjo individualizacijo in diferenciacijo zahtev, boljše pomnjenje informacij, hitrejše usvajanje snovi, učenje z lastnim tempom, večjo motivacijo za učenje in drugo. Ugotovljeno pa je, da je manj primerno za mlajše otroke.



Informacijska tehnologija je torej za številne otroke odlično orodje za učenje na daljavo, a prvi pogoj za učinkovito rabo so zadostne razvite spretnosti učiteljev in v današnjem času tudi staršev pri rabi te tehnologije, saj drugače težko pomagajo otrokom.

Večino veščin računalniške pismenosti slovenski osnovnošolci usvojijo zunaj rednega procesa izobraževanja. V osnovnošolskem programu je računalništvo od 4. do 6. razreda le neobvezni izbirni predmet in od 7. do 9. razreda izbirni predmet. Menim, da bi moralo računalništvo čim prej postati obvezen predmet v osnovnih šolah.

Uspešno in samostojno učenje na daljavo pa ni odvisno le od stopnje računalniške pismenosti, ampak tudi od številnih drugih sposobnosti in spretnosti, ki jih je treba pri otrocih sistematično poučevati. Velik delež osnovnošolcev nima potrebnih znanj in veščin za učenje na daljavo, zato imajo težave pri učenju in izkazovanju znanja s pomočjo informacijske tehnologije.

Vloga staršev

Izobraževanje na daljavo je za starše, pri nas pogosteje matere, še večji izziv kot za šolske strokovne delavce, saj niso pričakovali, da bodo postali učitelji svojih otrok. Ključna sprememba je v tem, da pri mlajših otrocih in tudi pri starejših, ki imajo težave pri učenju, poteka učenje izobraževalnih vsebin pod nadzorom staršev. Starši so tako dobili številne nove naloge, te pa so še obsežnejše pri mlajših otrocih, ker nimajo potrebnih veščin za rabo računalnika, potrebujejo strukturo in težje dalj časa usmerjajo pozornost na zahtevane naloge.



Posebno ranljivi za učenje na daljavo so otroci s posebnimi potrebami in otroci z različnimi učnimi težavami, ker pri učenju potrebujejo dodatno pomoč in več prilagoditev kot vrstniki. Številnim otrokom z izrazitimi posebnimi potrebami, ki se šolajo v specialnih ustanovah, starši ne morejo dovolj prilagajati učenja njihovim posebnim potrebam, poleg tega nimajo doma potrebnih učnih in tehničnih pripomočkov in otroci so prikrajšani tudi za specialne obravnave. Starši se bojijo, da so otroci v dveh mesecih nazadovali v razvoju, zato pozdravljajo odločitev ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, da so se njihovi otroci med prvimi vrnili v izobraževalne ustanove.

Po podatkih ministrstva je v šolskem letu 2019/20 v osnovne šole vključenih 13.075 otrok z različnimi posebnimi potrebami in še mnogo več tistih z učnimi težavami. Večina od teh se bo še naprej izobraževala na daljavo s podporo in pomočjo staršev, a brez dodatne strokovne pomoči, ki jim pripada. Velik delež staršev pa se bo vrnil v službo in otrokom pri učenju ne bo več mogel zagotavljati zadostne podpore. Otroci morajo doma opraviti mnogo več nalog kot pred obdobjem epidemije covida-19, saj učitelji vseh šolskih predmetov in tudi izvenšolskih dejavnosti otrokom pošiljajo različne naloge.

Številni otroci s posebnimi potrebami in učnimi težavami ne obvladajo informacijske tehnologije toliko, da bi jim omogočala uspešno učenje. Nikakor pa raba informacijske tehnologije ne ovira vseh otrok s posebnimi potrebami, saj mnogim, ki so dobro računalniško pismeni, omogoča večjo uspešnost, ker se zmanjša vpliv primanjkljajev, otroci prilagodijo tempo in način dela svojim potrebam.

Otroci imajo lahko izrazite težave zaradi različnih razlogov, kot so: težave z branjem, učenjem matematike, z zbranim poslušanjem navodil in razlag, ker potrebujejo specifične pristope z več prilagoditvami in ponazoritvami, učenje po modelu, strukturo, spodbudno učno okolje, učenje v sodelovanju z vrstniki, več socialnih in čustvenih spodbud za delo ter še marsikaj drugega.

Starši, ki so doma na čakanju, laže poskrbijo za dobro strukturirano učenje otrok z zadostnimi odmori ter stalno podporo in pomočjo, da otroci dokončajo šolske naloge. Niso pa usposobljeni za uresničevanje raznolikih potreb otrok, zato se bojijo, da bodo otroci slabše usvojili potrebna znanja in veščine za uspešno učenje v naslednjem šolskem letu.

Še posebno težko vse te naloge uresničujejo starši z več otroki različnih starosti, starši brez informacijske tehnologije ali z nezadostnim številom računalnikov, z nezadostnim znanjem šolskih vsebin in obvladovanjem računalniških znanj, brez tihega prostora za učenje, saj morajo ob vseh teh nalogah opraviti domača opravila ter delo v službi ali na domu.



Staršem in otrokom so v veliko pomoč specialni pedagogi in svetovalni delavci. Posredujejo jim navodila za delo z otrokom, pripravijo različne prilagoditve, učijo otroke veščin rabe računalniških programov in spodbujajo tako otroke kot starše, da vztrajajo težavam navkljub. Mnogi starši so namreč že močno preobremenjeni.

Težko si predstavljajmo, s kakšnimi izzivi se spopada mama drugošolca z učnimi težavami, ki je do poznega popoldneva v službi. Oče pa dela cele dneve. Ko pride domov, pripravi kosilo, poskrbi za mlajšega otroka in potem začne s šolarjem delati naloge, ki jih je otrok dobil od učitelja in drugih strokovnih delavcev. Otrok je hitro utrujen, ura pa teče, začne se jok, bolj glasna mamina navodila in zvečer je cela družina v hudi čustveni stiski. Ker se mama boji, da bi bilo videti, kot da je otrok nesposoben, vztraja, da so naloge opravljene.

V razmislek

Številni strokovnjaki opozarjajo na hujše čustvene stiske in posledice socialne izoliranosti otrok v času učenja na daljavo, kar je še posebno kritično za tiste, ki imajo težave s socialnim vključevanjem, na primer zaradi avtizma. Strokovnjaki opozarjajo tudi na nezadostno usvojeno znanje, slabšo sposobnost pozornega sledenja pouku in številne druge izzive. Velik izziv za učitelje in učence bo zaključno ocenjevanje na daljavo, saj morajo učitelji poiskati strategije, ki bodo omogočale pošteno ocenjevanje znanja, učenci pa strategije učinkovitega izkazovanja znanja.

Pri načrtovanju ponovnega vključevanja otrok v šolo so sodelovali številni zdravstveni in pedagoški strokovni delavci ter sindikat.

Prav tako sistematično in multidisciplinarno bi morali načrtovati vzgojno-izobraževalno delo tudi v novem šolskem letu. Nezadostno in premalo prilagojeno poučevanje ter socialno vključevanje na podlagi realnih potreb vseh otrok, zlasti tistih s posebnimi potrebami in učnimi težavami, ima zanje lahko posledice vse življenje. Učitelji bodo potrebovali precej časa, da bodo nadomestili primanjkljaje na različnih izobraževalnih področjih pri številnih otrocih.

Izkušnja poučevanja na daljavo in potreba po večjem prilagajanju pouka v novem šolskem letu je idealna priložnost za kombinacijo klasičnega poučevanja z informacijsko tehnologijo in ob tem redukcijo velike količine vsebin v učnih načrtih, o čemer se razpravlja že desetletja. Sodelovanje med starši in šolskimi delavci je danes praviloma intenzivno in redno, zato se je pri številnih oblikoval partnerski odnos. Ta odnos bi bilo treba razvijati tudi v prihodnje.

Zaključujem z ugotovitvijo, da so v obdobju izolacije zaradi epidemije covida-19 ljudje spoznali, kako pomembno vlogo imajo učitelji, saj v procesu poučevanja izvajajo zelo kompleksne izobraževalne naloge in ustvarjajo dobre odnose z učenci in starši. Prav zato bi moralo današnje stanje vplivati na izboljšanje socialnega statusa učiteljev.

Dr. Marija Kavkler je profesorica na oddelku za specialno rehabilitacijsko pedagogiko ljubljanske pedagoške fakultete.