V nadaljevanju preberite:

To so zgodbe o Etiopiji, Afriki, ženskah, zgodovini in sedanjosti. Naslov razstave je Na robu pretekle prihodnosti, njeni kuratorki pa sta umetniška direktorica Fotografie Forum Frankfurt Celina Lunsford in Andrea Horvay.

»Vsaka slika je raziskovanje vprašanj o življenju, ljubezni in zgodovini. In vsako delo je odraz zavestnih in podzavestnih manifestacij časa in prostora,« pravi Aïda Muluneh. Fotografinjo inspirirajo misli njene babice, ki ji je nekoč dejala: Svet je devet – nikoli ni popoln. Po tej njeni misli je naslovila serijo fotografij Svet 9, ki jih med drugim lahko vidimo na razstavi. Vedno znova se vrača k poeziji, k Mayi Angelou, Emily Dickinson, angleško-etiopskemu pesniku Lemnu Sissayju. A vse njene zgodbe imajo korenine in krošnje v Etiopiji, v njeni zgodovini in sedanjosti.

»Na začetku je bila Dantejeva Božanska komedija. Kurator Simon Njami je namreč v Frankfurtu pripravil razstavo s tem naslovom in k sodelovanju povabil 40 sodobnih umetnikov iz devetnajstih afriških držav. Za temo smo si lahko izbrali naslov enega od poglavij iz tega Dantejevega dela, torej nebesa, vice in pekel. Izbrala sem si pekel. Ne zato, ker bi verjela, da se lahko, ko umreš, znajdeš v njem, temveč zato, ker verjamem, da obstaja tukaj na Zemlji. Zdelo se mi je zanimivo, da lahko s pomočjo poznosrednjeveškega teksta interpretiram Afriko.

Do takrat sem še vedno delala samo črno-bele fotografije, rada sem rekla, da vidim svet črno-belo in v sencah. A potem sem se odločila, da bom pekel ustvarila v barvah. Na mojih prvih umetniških fotografijah so pobarvani ženski obrazi in to je zgodba o tem, kako v življenju ves čas nosimo maske, da bi prekrili naše namene. Hkrati so pobarvani obrazi tudi del naše tradicionalne kulture – zanimalo me je, kako te starodavne elemente prenesti v prihodnost.

Na mojih prvih umetniških fotografijah Pekla ni bilo nič slučajno – črte na oblekah, ki jih nosijo modeli, so značilne za ljudstva, ki živijo na jugu, in tudi drugi simboli, ki jih vidimo, so zakodirana sporočila različnih etičnih skupin, ki živijo v Etiopiji. Zanimivo je, da ko razstavljam na različnih koncih sveta, gledalci v mojih fotografijah najdejo svojo kulturo; na Japonskem so mi povedali, da jih spominjajo na gejše, v Južni Afriki pa so jih spomnile na vrače njihovih plemen, ko so si pobarvali obraz, da bi bili bliže svetemu.

Tako sem počasi ugotovila, da si želim več kot le fotoreporterstvo. Oblikovala sem svoj vizualni jezik, v katerem se počutim dobro in lahko izrazim, kar si želim. Veliko sem raziskovala tudi arhivske fotografije, ki so nastale v Etiopiji in upodobljeni ljudje so na njih neverjetno elegantni in imajo prav kraljevske drže. Velikokrat gledajo v kamero, so tu in hkrati živijo v času, ki je že zdavnaj minil. Te stare fotografije so me spomnile, da je bilo v Etiopiji obdobje, polno ponosa, zgodovine, kulture in dostojanstva.«