V članku preberite:

Naše razmišljanje o ljubezni se začne oblikovati v adolescenci, ko je fantazija pomembnejša od realnosti. Avtorica piše, da je bila kot najstnica velika sanjarka. Tega sicer ne obžaluje, zaveda pa se, da je nekatere vzorce nezrelih odnosov in najstniških ljubezni prenesla v odraslo dobo. Vedno se je zaljubljala v fante in kasneje moške, ki so ji dali vedeti, da je nimajo tako radi, kot ima ona njih. Svoje partnerje je idealizirala, zdeli so se ji pametnejši in bolj zanimivi od nje. Zanje je igrala vlogo neke ženske, za katero je upala, da jim bo všeč, vendar je pri tem popolnoma izgubila sebe oziroma sploh ni vedela, kdo je. V odnosu ni ničesar zahtevala in ni izražala svojih želja in kljub popolni predanosti so se njene ljubezenske zveze vedno končale slabo. »Začenjala sem verjeti, da si ne zaslužim ljubezni, da me nikoli nihče ne bo več ljubil.«