V nadaljevanju preberite:

Hinko Smrekar (1883–1942) je bil nadarjen umetnik, brez formalne slikarske izobrazbe, na Dunaju in v Münchnu sta skupaj z Maksimom Gasparijem obiskovala slikarske tečaje in šole, a le nekaj časa, dokler sta jih lahko plačevala. Da je lahko preživel, je slikal vse; od reklamnih oglasov in razglednic do igralnih kart in karikatur. Slikal je za časopise in revije, ustvarjal naslovnice knjig. Čeprav je slikal tudi po deset ur na dan, se je težko prebijal, saj je živel v družbi, ki še danes verjame, da umetnik ni delavec in umetnina ni delo, ki ga je treba pošteno plačati, da je umetnik, kot bi dejal Ivan Cankar, »nekakšne vrste vaški šaljivec, njegovo delo pa je pisana igračka, brez katere pameten človek lahko izhaja«. Kako malo se je spremenilo od takrat.

Smrekar je različne ustanove in posameznike ves čas prosil za denar, a ko ga je dobil, ga je mnogokrat dal tistim, za katere je menil, da ga še bolj potrebujejo kot on. Ko je na primer po prvi svetovni vojni od deželnega odbora dobil enkratno podporo 200 kron, jih je 100 podaril skladu za vdove in otroke vojakov, ki so padli v vojni.