V nadaljevanju preberite:

Veselila sem se tega srečanja. Svojim beograjskim prijateljem sem se hvalila, da bom spoznala žensko, ki ji je uspelo, da smo bili vsi ponosni, da smo njeni someščani, ko je maja letos nastopala na Evrosongu, saj je v Torino prinesla nekaj novega, pa vendar prepoznavnega, nekaj svežega, pa vendar tako resnega, nekaj melodično preprostega, smiselno pa tako večplastnega, da smo se ob ritmu njene uspešnice In corpore sano vsaj za teh nekaj minut vsi počutili kot del vesolja, iz katerega prihajajo sporočila, razumljiva v vseh jezikih sveta.

»Vau!« »Čudovito!« »Edinstveno!« – so vzklikali moji prijatelji in vsak od njih je imel vprašanje, ki bi ga rad zastavil Ani Đurić Konstrakti. »Vprašaj jo,« mi je naročila prijateljica, »kaj pomeni tisti gib … saj veš, tisto, ko obrača dlani …«