Tri četrt stoletja Nata

Čas ustanovitve Nata je bil čas takoj po koncu katastrofalne druge svetovne vojne in porazu nacistične Nemčije. Hkrati je bil to čas začetka hladne vojne oziroma sovjetske grožnje. Takratni raison d'etre obstoja Nata je s svojo posrečeno izjavo zelo dobro zadel lord Ismay, njegov prvi generalni sekretar. Dejal je, da je bil Nato ustanovljen, da poskrbi, da Rusi ostanejo zunaj, Američani znotraj in Nemci spodaj. Nato naj bi torej poleg zaščite Evrope pred sovjetsko agresijo sledil še drugim ciljem – ne nazadnje, da Evropejce zavaruje pred samimi seboj, in to z ameriško pomočjo.

Ruska agresija je spremenila stoletna pravila

Ne gre le za vojaško, obrambno organizacijo, ampak za politično-vojaško organizacijo, upoštevajočo določbe ustanovne listine OZN, vključno z njenim 51. členom. Ta govori o pravici držav do individualne ali kolektivne obrambe in predstavlja steber ameriško-evropskega vojaško-političnega sodelovanja držav, ki priznavajo podobne, če že ne enake demokratične vrednote. Ta čezatlantska povezava je pomembna zato, ker evropske države v 20. stoletju niso bile sposobne same na kontinentu zagotoviti varnosti in miru oziroma živeti v njem. Za končanje prve in druge svetovne vojne – obe sta izbruhnili v Evropi – je bilo potrebno posredovanje ZDA. Nato je torej izredno pomemben element evropske varnostne arhitekture in tudi liberalnega mednarodnega reda, ki so ju po drugi svetovni vojni oblikovali ZDA in zavezniki z namenom, da se vojne katastrofe ne ponovijo.

Temeljna naloga zavezništva je zagotavljanje skupne varnosti in miru državam članicam oziroma njihove obrambe. Kolektivne obrambe. Člen 5 severnoatlantske (washingtonske) pogodbe namreč določa, da se »oborožen napad na eno ali več držav članic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse«. Vsi za enega, eden za vse, torej. Odločitve se v severnoatlantskem svetu, najvišjem telesu zavezništva, sprejemajo s soglasjem. Treba pa je priznati, da so bile ZDA vendarle vedno prve med enakimi. Delovanje zavezništva temelji na zadrževanju in odvračanju nasprotnika, tudi jedrskem odvračanju. Deluje na kopnem, morju, v zraku, kibernetskem prostoru in vesolju. Članicam zagotavlja varnost 360 stopinj, se pravi, ne glede na to, od koga in s katere smeri bi bila ogrožena. Pri tem je bilo za zdaj dokaj uspešno. Nekateri celo menijo, da gre za najbolj uspešno obrambno zavezništvo v zgodovini.

Konec hladne vojne

Rastoči blok zaveznic je od konca hladne vojne (ki so jo, kot vemo, dobile ZDA oziroma Nato brez izstreljenega strela) prevzemal, resda z nekoliko manjšim uspehom, dodatni precej širok spekter misij oziroma aktivnosti zunaj ozemlja članic, nekatere daleč onkraj evroatlantske regije. Vse z namenom, da se s tem posredno krepi varnost držav članic in tudi svetovna varnost. Gre za operacije preprečevanja kriz ali njihovega upravljanja, večinoma v tesnem sodelovanju z OZN oziroma z njenim mandatom, in aktivnosti v okviru tako imenovane kooperativne varnosti, se pravi z različnim sodelovanjem in dialogom s partnerskimi državami in mednarodnimi organizacijami krepiti mednarodno varnost. Nato tako danes vodi dialog in praktično sodelovanje z več kakor 40 državami v Evropi, Sredozemlju, Perzijskem zalivu, pa tudi z oddaljenejšimi državami, kot so Avstralija, Japonska, Južna Koreja, Nova Zelandija in druge. Tesne odnose ima na drugi strani tudi z EU, strateško partnerico, in kot že omenjeno, tudi z OZN.

Prva odmevna operacija Natovega kriznega upravljanja je bila izvedena ravno v naši neposredni soseščini. Posredovanje zavezništva je bilo tisto, ki je ustavilo prelivanje krvi v BiH (1995) in nato na Kosovu (1999), potem ko so se diplomacija ter politične in gospodarske sankcije ob razpadu jugoslovanske federacije ter agresiji jugoslovanske vojske in izbruhu oboroženih medetničnih spopadov oziroma prizadevanj za oblikovanje velike Srbije izkazale za neuspešne. Ob nemoči Evrope so morale ZDA na starem kontinentu za zagotovitev miru posredovati še tretjič, tokrat prek Nata.

Zunaj območja severnega Atlantika pa velja omeniti predvsem misije zavezništva v Afganistanu in Libiji. Neizzvana invazija Rusije na Ukrajino, ki sicer ni članica, ampak partnerica zavezništva, v začetku leta 2022 je močno pretresla evropsko varnostno arhitekturo in svetovno ureditev, temelječo na ustanovni listini OZN, in kolektivno obrambo članic Nata spet postavila v ospredje.

Notranji pretresi

V tričetrtstoletni zgodovini je Nato doživel več notranjih pretresov oziroma napetosti v odnosih med članicami, ki so ogrožali njegovo trdnost. Tako velja na primer spomniti na napetosti med Francijo in ZDA in večdesetletni francoski izstop iz vojaškega dela zavezništva in preselitev sedeža Nata iz Francije v Belgijo v šestdesetih letih ali večletni umik grških sil iz Natove poveljniške strukture v sedemdesetih zaradi napetosti v turško-grških odnosih. Nemčija, Poljska, Španija, Nizozemska in Turčija se niso strinjale z Natovo operacijo v Libiji. Tudi umik na vrat na nos ameriških in posledično Natovih sil z misije v Afganistanu ni potekal v pretiranem soglasju ZDA in evropskih članic itd. Nasploh pa je veljalo, da največja nevarnost Natu preti od zunaj, najprej iz Sovjetske zveze in kasneje iz Rusije. Napetosti v odnosih med Rusijo in Natom so se v zadnjih dveh desetletjih stalno povečevale in po invaziji na Ukrajino dosegle vrh.

Vsa notranja nesoglasja je zavezništvo vedno uspešno prebrodilo in se obdržalo do danes. Predvsem po propadu Sovjetske zveze leta 1991 in komunizma ter razpustitvi Varšavskega pakta so zahodni voditelji sicer intenzivno razpravljali o njegovem nadaljnjem obstoju in tudi o morebitni širitvi. Nekateri v administraciji ameriškega predsednika Billa Clintona so slednji sprva nasprotovali, boječ se, da bi to porušilo odnose s krhko vlado predsednika Borisa Jelcina v Rusiji in da bi škodilo drugim ciljem zunanje politike ZDA, kot je nadzor jedrskega orožja. Drugi so se zavzemali za širitev Natovega varnostnega dežnika na vzhod in utrditev demokratičnih pridobitev v nekdanjem sovjetskem bloku. Glede tega vprašanja so bili razdeljeni tudi Evropejci. Združeno kraljestvo se je balo, da bo Natova širitev oslabila zavezništvo. Francija pa je verjela, da bo to dalo Natu (in Združenim državam) preveč vpliva. Pariz je upal, da bo države nekdanjega Varšavskega pakta in propadle Sovjetske zveze pritegnil oziroma povezal prek evropskih institucij.

Na obeh straneh Atlantika je prevladala odločitev, da se Nato ohrani. To se je kasneje izkazalo kot modra odločitev tako glede končanja jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih kot pri obračunu z mednarodnim terorizmom in še posebej ob imperialnih ambicijah ruskega predsednika Vladimirja Putina. V zadnjih desetih letih pa so se tudi v zavezništvu občasno slišali glasovi o njegovem skorajšnjem koncu. Donald Trump ga je imel za obsoletnega, Emmanuel Macron pa celo za že klinično mrtvega. Tega si je še posebej želel Putin. Nato mu je namreč stal na poti k širitvi ruske interesne sfere oziroma k uresničevanju njegovih ambicij o obuditvi Sovjetske zveze oziroma ruskega imperija. Nata vojaško sicer ni mogel premagati, je pa njegov konec skušal doseči po politični poti s sejanjem razdora med članicami in preprečitvijo uveljavitve 5. člena washingtonske pogodbe. Pri tem za zdaj ni bil uspešen, nasprotno, s svojimi potezami in agresivnostjo ga je samo krepil. Prispeval je tudi k njegovi širitvi (kar se je zelo nazorno pokazalo tudi ob nedavnem vključevanju nevtralnih Finske in Švedske) ter povečevanju sredstev držav članic v obrambne namene.

Notranja nevarnost

Kot trenutno kaže, obstoju Nata največja nevarnost bolj kot od zunaj vendarle preti od znotraj. Ne gre za še eno od nesoglasij v družini kot v preteklosti, ampak za precej več. Misli se na morebitno oziroma kar precej verjetno vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo in vse večji izolacionizem v ameriški republikanski stranki oziroma osredotočenje zgolj na Azijo in Pacifik oziroma tekmo s Kitajsko. Na spletni strani Trumpove volilne kampanje, v kateri mu kaže zelo dobro, lahko preberemo klic k temeljitemu prevrednotenju namena Nata in njegovega poslanstva.

Že v času Trumpovega prvega mandata sta prihajala do izraza njegov vse prej kot pozitiven odnos do zavezništva, imel ga je, kot rečeno, za obsoletnega, in izrazito antagonistična nastrojenost do EU. Menil je, da članstvo v Natu ZDA bolj škodi, kot koristi. Poigraval se je torej z idejo o izstopu ZDA. Na vrhu Nata leta 2018 v Bruslju ga je od tega v zadnjem trenutku odvrnil John Kelly, šef njegovega kabineta. John Bolton, nekdanji Trumpov svetovalec za nacionalno varnost, s katerim pa sta se razšla, je prepričan, da Trump v drugem mandatu ne bo okleval. Ob tem velja spomniti na besede Angele Merkel po enem od njenih srečanj s Trumpom: »Za svojo prihodnost se bomo morali boriti sami.« Leta 2020 pa je Trump na svetovnem ekonomskem forumu v Davosu predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen kar neposredno dejal, naj EU nikar ne pričakuje, da ji bodo ZDA v primeru napada (Rusije) priskočile na pomoč.

Kongresne varovalke

V vsem tem je treba iskati razloge, da je ameriški kongres pred koncem lanskega leta sprejel zakon (določbe v National Defense Authorization Act), ki predsedniku ZDA preprečuje umik iz Nata brez odobritve senata (dvotretjinske večine) oziroma kongresa (zakona, ki ga odobrita oba domova). Ameriška ustava namreč vsebuje le določbe, da mora senat odobriti sklenitev mednarodne pogodbe, ničesar pa o njegovi vlogi pri izstopu iz nje. Vprašanje je, ali bo to zadostovalo. Trump bi se za izstop vendarle lahko odločil, meneč, da je omenjeno zakonsko določilo v nasprotju z ustavo. Od ameriškega vrhovnega sodišča (lepo število njegovih članov je imenoval prav Trump) bi bilo potem odvisno, ali se bo odzvalo (v preteklosti se v podobnih primerih ni) in kako. Vse to bi vzelo svoj čas in seveda prineslo veliko nevarne negotovosti. Za večino držav članic in nasprotnic bi to že pomenilo Natov konec, še preden bi sodišče reklo svoje. Četudi se Trump ne bi odločil za omenjeni formalni korak, lahko zavezništvu vendarle zada smrtni udarec kako drugače, ne glede na omenjene zakonske določbe. Te mu ne morejo preprečiti zmanjševanja, če že ne celotne odprave zavez ZDA do Nata in dajanja prednosti bilateralnemu in transakcijskemu delovanju oziroma sodelovanju.

Spodkoplje ga lahko s svojo pasivnostjo oziroma nepripravljenostjo sodelovati. Ne imenuje stalnega predstavnika ZDA v severnoatlantski svet ali mu da navodilo, da se ne udeležuje sestankov ali se udeleži in molči, udeleži in glasuje proti, ko se zahteva konsenz. Kot vrhovni poveljnik lahko ne dovoli, da sile ZDA sodelujejo na Natovih vajah in manevrih, da jih umakne iz Evrope ali da jih ne prispeva v Natove sile. Lahko ne imenuje vodje Natovega strateškega poveljstva za operacije, ki je po nepisanem pravilu vedno eden izmed ameriških generalov. Ne dovoli, da se ameriške obveščevalne informacije delijo z zavezniki itd. Z vsem tem lahko izredno oteži, če že ne onemogoči delovanje zavezništva.

Še posebej pomemben bo Trumpov odnos do situacij, ki bi zahtevale, da se uresniči 5. člen washingtonske pogodbe. Stalnemu predstavniku lahko da navodilo, da v konkretnem primeru glasuje proti. In četudi glasuje za, se lahko opre na določbo washingtonske pogodbe, da vsaka članica ponudi pomoč napadeni na način, kot to sama meni, da je potrebno. Torej bi prispevala nekaj simboličnega, npr. le oster diplomatski protest. Natova učinkovitost temelji na tem, da bodo ZDA priskočile na pomoč vsaki napadeni članici. ZDA so za zdaj edina članica Nata, ki ima resnično poln paket sil (zmogljivosti).

Šibko sidro stabilnosti

Na enem od nedavnih predvolilnih zborovanj je Trump dejal, da ga določbe 5. člena ne bodo zavezovale v odnosu do članic, ki ne izpolnjujejo finančnih zavez do Nata oziroma zamujajo z investicijami v obrambo in tako ne dosegajo zahtevanega dogovorjenega praga. Ta po odločitvi zavezniškega vrha v Walesu leta 2014 (po prvi ruski agresiji na Ukrajino) znaša dva odstotka letnega bruto domačega proizvoda (BDP). Zavezo bo letos izpolnjevalo 18 od 32 članic. Slovenski odstotek je lani znašal 1,34 in bo letos padel na 1,31 in smo na repu. Za nami so štiri članice – Turčija, Španija, Belgija in Luksemburg.

Na repu smo tudi po naložbah v opremo in oborožitev, zato močno zamujamo pri oblikovanju naših sil v skladu z dogovorom znotraj zavezništva. Stanje se je pod Janševo vlado sicer začelo izboljševati. Trumpova izjava je seveda zelo nevarna, ne glede na to, da od enega trilijona dolarjev, ki jih za obrambo letno porabijo članice Nata, na ZDA odpade 70 odstotkov. Če je jasno, da ZDA 5. člena v konkretnem primeru ne bodo spoštovale (dovolj je le en Trumpov tvit), da Natovo odvračanje ne obstaja več, potem je z Natom dejansko konec. Ne glede na to, da so ZDA formalno še vedno njegova članica. Ruski predsednik Putin bo nedvomno izkoristil vsako tovrstno Trumpovo potezo, da testira Natovo trdnost, česar se bojijo predvsem vzhodnoevropske članice.

Ko bo njegov obstoj res postal negotov ali ko ga dejansko ne bo več, se bo dokončno izkazalo (tudi za tiste, ki so doslej menili drugače), da je (bil) Nato sidro stabilnosti, varnosti in miru na evropskem kontinentu. O tem oziroma usodi Nata, pa tudi Ukrajine oziroma pravila, da se ozemelj ne osvaja s silo, se torej lahko odloča na ameriških novembrskih predsedniških volitvah. In evropske članice Nata oziroma članice EU se bodo znašle pred zelo odgovorno nalogo. Evropsko varnostno arhitekturo bodo morale v hipu zastaviti dokaj drugače, kot so bile navajene zadnjega tri četrt stoletja. Z Natom in v njem prevladujočo vlogo evropskih članic ali brez njega oziroma v okviru EU. Oboje bo stalo veliko več denarja. ●

Dr. Božo Cerar je veleposlanik v pokoju.