V nadaljevanju preberite:

Dimitrij Rupel, najboljši od vseh možnih zunanjih ministrov Demosa, je v »polemiki« Romantična politika miroljubnih ljudi (Delo, 11. januar 2025) spet zadel glavico na žebljico: »Po koncu hladne vojne (torej tudi leta 1994) se je obdobje obračunov končalo, začelo se je govoriti o spravi.« Kot običajno mu je tudi tokrat nekoliko spodrsnilo.

Dimitrij Rupel odgovarja Tinetu Hribarju: Romantična politika miroljubnih ljudi

Namreč: na Slovenskem se je o spravi začelo govoriti že deset let prej, leta 1984 v spisu Krivda in greh; v njem je Spomenka Hribar povojni zunajsodni poboj domobrancev označila kot Zločin, zahtevala v imenu pravice do groba pokop nepokopanih in postavitev obeliska, posvečenega mrtvim domobrancem, z napisom Umrli za domovino.

Na tej podlagi smo že leta 1990, v letu volilne zmage Demosa, kljub vsem odporom z leve in desne člani neformalnega strateškega vodstva Demosa Jože Pučnik, France Bučar, Spomenka in Tine Hribar – ob navezavi Spomenke in Bučarja na Milana Kučana ter Bučarja in Spomenke na Alojzija Šuštarja – uspešno izpeljali tako spravno slovesnost v Rogu (julija) kot osamosvojitveni plebiscit (decembra), katerega pogoj je bila roška slovesnost. Ne Rupel ne Janša, ki ju Rupel naslavlja kot trajna vodilna demokrata, če že ne spravnika, pri tem neposredno nista sodelovala. Narobe. Prepričan sem, da se bo tega, zlasti v zvezi z Janšo, spomnil (ob citatih, ki sledijo) tudi Rupel.