V nadaljevanju lahko preberete:

Problematiko dvojne prakse zdravnikov drastično povzema naslednji opis: plenilsko obnašanje zdravnikov, ki zaradi osebne koristi škodujejo kolegom, bolnikom in lastni ustanovi, delegitimirajo javno službo in ogrožajo zaupanje prebivalstva v javno zdravstvo (Livio Garattini in Anna Padula, 2018; Paolo Ferrinho et al, 2004).

Dvojna praksa (DP) je izvajanje zdravstvenih storitev javnega zdravnika pri dveh ali več izvajalcih zdravstvene dejavnosti, kadar pri enem od izvajalcev zdravnik dela kot zasebnik ali je sam nosilec zasebne dejavnosti. Za DP ne šteje – vsaj ko govorimo o njeni škodljivosti –, kadar zdravnik v drugih ustanovah dela na podlagi pogodbe med njegovo in drugo ustanovo in je za dodatno delo plačan od svoje ustanove na način, ki je v veljavi za njegovo redno zaposlitev. Za DP tudi ne šteje delo javnega zdravnika v raziskovalni in pedagoški dejavnosti ter drugih dejavnostih, ki ne zajemajo neposrednega dela z bolniki.

Problematičen pri dvojni praksi je tisti njen del, ki jo zdravnik opravlja kot zasebnik, zato je bralcu treba pojasniti razliko v poslanstvu zdravnikov v javni in zasebni dejavnosti. Poslanstvo javnega zdravnika je skrb za zdravje in dobrobit vseh njegovih pacientov, ne glede na njihov socialni status ali finančne zmožnosti. Plačilo storitve je v ozadju, saj zdravniku dohodek zagotavlja javni plačnik. Za razliko od tega je cilj zasebnega zdravnika ustvariti dobre poslovne rezultate z izvajanjem zdravstvene oskrbe za tiste paciente, ki jo lahko plačajo. Njegovo delo s pacienti zaznamuje podjetniški interes za maksimiranje dobička, saj je podrejen delovanju trga.