Stagnacija bi bila uspeh

Do 23. marca je direktorat za konkurenco (DG Competition) pri evropski komisiji že potrdil francoski 300-milijardni paket obveznic za garancije in likvidnostna posojila francoskim podjetjem. BDP Francije je leta 2018 znašal 2354 milijard evrov. Če predpostavimo, da je bil BDP v letu 2019 višji, verjetno pa ni presegal 3000 milijard evrov, pomeni, da 300 milijard evrov likvidnostne pomoči presega desetino francoskega letnega BDP.

Odobrena je bila tudi shema za srednja in majhna podjetja na Danskem za 130 milijonov evrov, pa podobna shema za Latvijo (250 milijonov), medtem ko garancijska in posojilna shema za Portugalsko znaša 3 milijarde evrov. Sklop ukrepov za Nemčijo je vreden 750 milijard evrov.

Koliko od tega je spadalo pod ukrepe, ki jih je treba potrditi kot dovoljeno državno pomoč, na spletni strani direktorata za konkurenco v trenutku tega pisanja še ni vidno. Za dovoljeno državno pomoč se štejejo ukrepi dodelitve nepovratnih sredstev (grants), garancijskih in posojilnih shem, že od prej pa vemo, da sem spada tudi lastniška intervencija države.

Ključna beseda je likvidnost, ki jo mora v enem delu zagotoviti država. Likvidnost za tiste, ki plačujejo davke in prispevke za to, da bodo kolikor toliko normalno funkcionirali, trošili in da bodo lahko še naprej plačevali davke. In da bo država lahko delovala in izvajala osnovne funkcije, ker sedaj to sama težko počne. Evropska komisija je prepoznala, da je zagotavljanje likvidnosti, takoj za zajezitvijo izbruha in iskanjem cepiva proti okužbi, naslednji veliki problem.

Leti 2008 in 2020

Kaj je drugače, kot je bilo leta 2008? Kriza leta 2008 je nastala zaradi finančnih špekulacij; sledila je sanacija finančnih inštitucij. Tokrat bo kriza udarila po gospodarstvu, samozaposlenih in tudi po zavodih s področje kulture.

Naše banke so bile pred dvema tednoma še zelo likvidne. Njihova največja težava je bila, da so dajale premalo kreditov. Tako tudi zakon o interventnem ukrepu odloga plačil kreditnih obveznosti (ZIUOPOK), sprejet 19. marca, na banke ne bo imel takojšnjega katastrofičnega učinka. Bo pa treba ublažiti posledice zakona o interventnem ukrepu odloga plačil kreditnih obveznosti, in sicer bo treba kriti stroške povečanih oslabitev, ki bodo nastali zaradi odloga vračanja kreditov. Na to je takoj po sprejetju zakona v DZ opozorilo Združenje bank Slovenije.

Je pa tako, da se ti stroški lahko pokrijejo do konca leta. Pred tem so na vrsti samozaposleni, zaposleni v gospodarstvu, nevladnih organizacijah in zavodih, ki so trenutno zaprti za obiskovalce. Dokler ti akterji ne bodo dobili nujne likvidnostne injekcije, ne gre tvegati z ublaževanjem stroškov pri bankah. Državljani takega sporočila ne bi dobro prenesli.

Smo v fazi omejenega delovanja. Manjši obseg gospodarske dejavnosti in manjše trošenje povzročata manjši BDP. V Sloveniji je (ker je investicijska potrošnja pri pravnih osebah manjša) velik del trošenja na strani občanov (od nakupov dobrin do investicijske potrošnje). Zato je nujno, da se to trošenje ne zmanjša preveč. Velik uspeh bo, če bomo samo stagnirali.

Začeti se morajo operacije, ki bi sprostile likvidnostni krč. Skratka, potrebne so subvencije prihodkov. Ko bodo gospodarstvo, samozaposleni in zavodi nedvoumno vedeli, da bo njihovo poslovanje v razumnem roku prišlo na nekaj, kar bo kolikor toliko primerljivo s preteklimi leti, bodo lahko tudi drugače načrtovali prihodnje delovanje in zlasti poslovno prestrukturiranje.

Kot je bilo slišati 24. marca na jutranjih poročilih nacionalnega radia, se v Sloveniji razmišlja o ukrepih v skupni višini 3,5 milijarde evrov (7,5 odstotka BDP), dopoldne pa smo spoznali prvi del ukrepov v višini dveh milijard evrov. Po drugi strani je Nemčija ocenila, da bo potrebno za 750 milijard evrov ukrepov. To predstavlja približno 20 odstotkov lanskega nemškega BDP. Predpostavimo, da so ocenili, da je to strošek za to, da Nemčija v tem letu ostane nekje pri ničli ali malo nad njo, kar se tiče rasti. Kajti če nazaduje Nemčija, bo nazadovala vsa Evropa. Ta predpostavka bi morala biti tudi orientacijska točka za načrtovanje ukrepov pri drugih državah.



Kje bodo države dobile denar za financiranje vseh ukrepov? Tudi tako, da bodo povečale zadolževanje. Pravila o razmerju zadolževanja do BDP (največ 60 odstotkov) in fiskalnih omejitvah naj letos (takšna je trenutna politična volja, bo pa treba to tudi zapisati) ne bi več veljala. Evropska centralna banka (ECB) je z ukrepom, imenovanim Pandemic Emergency Purchase Programme (PEPP), napovedala odkup obveznic v vrednosti 750 milijard evrov. Države naj bi izdale obveznice, jih prodale ECB, dobile denar in s tem financirale svoje ukrepe.

Subvencije

Menim – in podobno mnenje se je že pojavilo v obliki peticije –, da bi morala Slovenija denar za hitro likvidnostno pomoč gospodarstvu in zaposlenim dobiti iz prodaje novih obveznic ECB. S subvencioniranjem se bosta povečala število in obseg transakcij, večja bo likvidnost, več se bo trošilo. Ustvaril se bo občutek, da so razmere skoraj normalne. Šele ko bo stanje skoraj normalno, bo smiselno likvidnost v večjem obsegu uravnati z likvidnostnimi krediti. Sedaj ne, zlasti v Sloveniji, kjer so podjetja že pred pandemijo najemala manj kreditov in so bile banke preveč likvidne. Zakaj bi jih zdaj, ob nejasni prihodnosti, najemala več?

V tem trenutku je dobro, da je slovenska zadolženost znosna. Po oceni ministrstva za finance, objavljeni na njihovi spletni strani, znaša 32 milijard evrov, kar je 66,4 odstotka v odnosu do BDP (Nemčija 61 odstotkov, Avstrija 74 odstotkov, Francija 90 odstotkov). Če bi se Slovenija zadolžila za 4,7 milijarde evrov, bi bila zadolženost okrog 75-odstotna. Če pa se dodatno ne bi zadolžila, bi se BDP skrčil in bi ob nespremenjeni zadolženosti prav tako dosegli 75-odstotno zadolženost, skupaj s proračunskim deficitom (ker bodo likvidnostno oslabljeni davčni zavezanci plačevali manj, potrebe pa bodo večje). In ob večjem številu nezaposlenih in v osebnih stečajih pa z večjim številom podjetij v insolventnih postopkih.

Torej, če nočemo, da se zgodi karkoli od tega, je treba takoj ugotoviti, da je premoščanje likvidnosti najbolj pomemben državni ukrep za več kot 200.000 upravičencev. Tu merim na aktivna podjetja, kjer so ljudje zaposleni, pa na samozaposlene, zasebne zavode in na vse tiste, ki prihodek ustvarjajo s storitvami, ki jih zdaj ne morejo izvajati (kulturne ustanove ipd.). V Sloveniji je približno 900.000 zaposlenih in samozaposlenih.

Če bi dobili subvencijo v obliki dveh minimalnih plač (bruto bruto znesek za minimalno plačo je okoli 1250 evrov), bi to pomenilo za 2,25 milijarde evrov. Če bi šlo za tri minimalne plače, bi to pomenilo 3,375 milijarde evrov.

Vprašanje je, kakšen učinek ima to na ekonomijo? Ali je to dovolj? Ali se bo zaradi tega potrošnja vrnila blizu normale? Bodo državljani še naročali storitve pri obrtnikih in mikro storitvenih podjetjih, ali pa bodo posledično ti končali v insolvenčnih postopkih? Upam, da se bodo do konca tedna ocene potrebnih zneskov spremenile in da bomo, ko bo tole natisnjeno, že vedeli za drugačne številke. Imejmo v mislih to, da je Nemčija objavila obseg ukrepov za 20 odstotkov svojega BDP. In imejmo v mislih rezerviranost naših podjetij do tega, da bi se zadolževala. Imejmo v mislih omejitve pri zadolževanju občanov, ki veljajo od lanskega novembra. In imejmo v mislih državljansko nenaklonjenost ideji, da bi se »denar dajalo za reševanje bank«.

Menim, da bo treba zaradi teh slovenskih specifik večji del ukrepov nameniti za subvencioniranje likvidnosti in manjši za jamstvene in kreditne sheme. In seveda bo treba, razen če ne bo drugačnih navodil Evropske bančne agencije, kriti stroške oslabitev, ki bodo nastale zaradi ZIUOPOK.

»Samo« stagnacija

Če bo premislek, da je treba večji del nameniti za subvencioniranje likvidnosti, pa bo treba organizirati velik projekt nakazovanja subvencij pravnim osebam in samozaposlenim za to, da se bodo financirale plače. Ne kaže subvencionirati direktno državljanov (neke vrste univerzalni temeljni dohodek), ker bi ob tem državljani sicer dobili sredstva, njihovi zaposlovalci pa bi imeli izgube, kar bi pomenilo velik izpad pri davkih v naslednjem letu.

Organizacijsko in časovno zahtevnost vidim predvsem v tem, da tako subvencioniranje potrebuje predhodno obdelavo podatkov o zaposlovalcih. Treba bo obdelati podatke o podjetjih in drugih organizacijskih oblikah, ki zaposlujejo. Takih oblik je nekje med 150.000 in 200.000.

Pred leti sem koordinirala kvalitativno obdelavo približno 31.000 enot in je 150 ljudi za tako obdelavo potrebovalo 68 dni. Zadeva se malce olajša, če se najprej subvencionira samozaposlene, medtem ko se za podjetja te operacije izvedejo v šestih mesecih. Pred tem pa je treba pripraviti tudi ustrezna pravila za knjiženje takih subvencij, da bomo čez leto dni tudi natančno izmerili učinek ukrepa.

Ob takem signalu bo morda letos »samo« stagnacija in bo tudi stagnacija že uspeh. In bo v drugi polovici leta gospodarstvo hitreje začelo poslovno prestrukturiranje, ki je nujno. A prej ko bo likvidnostna varnost, prej bomo lahko delali drugačno gospodarstvo.

Mag. Jasmina Držanič, poslovna svetovalka