Srečko Kosovel – pesnik kot mit

V esejistični knjigi Milana Kundere Srečanje je esej z naslovom Nedotakljiva samota Tujca. Kundera v njem piše o pesmi, s katero se je srečal v nekem drugem življenju, ne v življenju v Franciji, ampak pred emigracijo, v življenju v državi, ki danes ne obstaja več: na Čehoslovaškem. Pesem je bila originalno napisana v francoščini, bral pa jo je v češkem prevodu in nanj je naredila globlji vtis kot poezija francoskih mojstrov – Apollinaira, Rimbauda …

Temu opažanju in spominu sledi izredno zanimiv komentar, ki pa ne zadeva samo Kunderovega odnosa do pesmi Novembrska simfonija Oscarja Milosza, tako je namreč naslov pesmi, ki jo je bral, in ime pesniku, ki jo je napisal, ampak v samem jedru določa tudi neko obče razmerje do umetnosti, še bolj pa do imen, ki so zapisana nad ali pa pod določenimi umetninami.

Kundere Rimbaud in Apollinaire nista začarala samo z lepoto svojih verzov, ampak tudi z mitom, ki je ovijal njuni posvečeni imeni. Miloszeve poezije in njegovega imena pa ni ovijal noben mit in ob branju se bralca hkrati s poezijo ni dotaknil neobstoječi mit, ampak zgolj lepota verzov sama po sebi, čista in gola, brez vsakršne zunanje opore. Kunderov sklep: kaj takega se danes le redko primeri.

Zdajle bom celotno zadevo iz druge polovice 20. stoletja prestavil v 21. stoletje in v našo kulturo. Kateri slovenski pesnik je tisti, ki ga najbolj od vseh slovenskih pesnikov ovija mit? Poezija katerega pesnika do nas vedno prihaja skupaj z nekakšno zunanjo oporo, in ne sama po sebi, čista in gola? Mislim, da se ne bom kaj dosti zmotil, če bom, brez posebnega premišljevanja, napisal eno ime in priimek – Srečko Kosovel. Ne da bi se bil takrat tega zavedal, sem bil že na samem začetku resnega spoznavanja s Kosovelom izpostavljen vsem operacijam, ki so potrjevale zgornje teze in spoznanja.

Zdaj vstopam v časovni stroj in se vračam za petintrideset let v preteklost. Smo na Filozofski fakulteti. V četrtem nadstropju. V predavalnici 404, ki smo jo študentje primerjalne književnosti zelo dobro poznali. Kolikor se spomnim, je zunaj svetlo, kajti to niso bila večerna predavanja, ampak popoldanska. Profesor Janez Vrečko, ki je veljal in še vedno velja za največjega kosovelologa, se je iz antike, iz razkrivanja skrivnosti Aristotelove Poetike, preselil v 20. stoletje in predaval o slovenski zgodovinski avantgardi: o Podbevšku, o Kosovelu … Središče predavanj je bil seveda Kosovel. Bila so osemdeseta in snov, ki jo je podajal, je nekako korespondirala z dogodki na takratni umetniški sceni. V tistem času se je namreč pojavil umetniški kolektiv NSK. In kot svetla zvezda je sijala gledališka predstava Krst pod Triglavom.



Ko je profesor prišel v predavalnico, je vedno sledil isti ritual. Stopil je za podij, si zavihal rokave in snel uro. Tudi tistim, ki iz neznanih razlogov niso čisto natančno sledili njegovim izvajanjem, je moralo biti kristalno jasno, da predava nekaj, v čemer izjemno uživa, da predava nekaj, kar ima rad, česar se loteva s popolnim entuziazmom, in ta entuziazem je kot nekakšno žarčenje polnil predavalnico in bil skrajno nalezljiv. Bil je tako nalezljiv, da je mnogo slušateljev pod vplivom in vtisom predavanj, ko so se ta končala, nemudoma odšlo v Konzorcij in si tam kupilo knjigo Kosovelovih Zbranih del, ne vem točno, katero, da bi bili podobni profesorju Vrečku in bi s pomočjo knjige tudi oni iskali skrite povezave med Kosovelovo zasebno korespondenco, med zapiski, ki si jih je pisal, in njegovimi verzi. Eden od njih sem bil tudi jaz. A na žalost, ali pa na srečo, za takšno početje nisem imel nobenega talenta ne veselja.

Iz vseh tistih ur, in ni jih bilo malo – kolikor se spomnim, sem ta predavanja obiskoval –, sem si še najbolj od vsega zapomnil znamenite Kosovelove stavke, predgovor za načrtovani pesniški prvenec, ki se glasijo: »[N]aj se bralec ne razočara nad baržunasto liriko, ki jo je pisal mladenič, od katerega se je pesnik poslovil.« In pa seveda še nekaj dobesedno znanstvenofantastičnih dejstev, kot je recimo to, da je Kosovel v nekaj letih, ko mu je bilo dano pisati in seveda živeti, napisal okrog 1000 (?!) pesmi. Dr. Janez Vrečko ga je primerjal s svetlečim se kometom, ki sije tako močno, da si morajo ljudje zakrivati oči, ko preleti nebo, s kometom, ki je napisal preveč pesmi za eno življenje. Ampak ne za tako kratko, kot ga je imel, ampak za dolgo, resnično dolgo življenje. Zapomnil sem si seveda tudi to, da je bil Josip Vidmar, vrhovni razsodnik o tem, kaj je v naši književnosti vredno in kaj je za odpis, zaljubljen v Kosovelovo sestro Karmelo.



Moram pa v isti sapi dodati, da mi kljub obiskovanju predavanj Kosovelova poezija ni bila čisto nič bolj jasna (ali ti je poezija lahko sploh kdaj jasna?). Oziroma mi ni bilo jasno, zakaj naj bi bila njegova poezija tako dobra. In katere pesmi naj bi bile najboljše. Ampak mogoče takrat sploh nisem razmišljal na ta način, če sem sploh kaj razmišljal. In zagotovo namen tistih predavanj ni bil, da bi študente književnosti naučili ločevati zrnje od plev; ločiti dobro pesem od slabe pesmi. Kar je seveda velika, da ne rečem usodna napaka. Namen je bil po mojem nekaj drugega. Recimo: dati študentom nekakšen sintetični pregled dogajanja na »odru« slovenske zgodovinske avantgarde.

Kot bi na Ljubljanskem gradu pristali marsovci

Zakaj ima ravno Kosovelova poezija v delovanju na bralca tako močno zunanjo oporo, da do sprejemnika praktično nikoli ne pride v čisti obliki? Na to nimam natančnega odgovora. Kar bo sledilo, so bolj ugibanja. Zagotovo ima pri vsem skupaj prste vmes njegovo kratko življenje. Njegova zaznamovanost s smrtjo. Slutnje, o katerih je pisal. Pa dejstvo, da mu za časa življenje ni izšla knjiga. Pa dejstvo, da je ogromno napisal. Pa dejstvo, da je bil njegov opus tako heterogen in je prihajal na svetlobo skozi nekakšne osebne preference in predstave njegovih čuvarjev – s tem mislim predvsem na Antona Ocvirka, ki je skozi leta odnos do Kosovelove poezije revidiral in leta 1967 izdal Integrale. Ta podatek je precej pomenljiv, saj je leto prej izšel Šalamunov Poker, ki je v tistem času in v kontekstu takratne slovenske poezije deloval, kot bi na Ljubljanskem gradu pristali marsovci.

In če zdaj stopim še korak naprej, na nekakšen splošen nivo, sta verjetno Kosovelov lik in njegovo delo najboljše možno utelešenje mokrih sanj literarnih znanstvenikov. Pravzaprav noben slovenski pesnik na tem polju ne predstavlja takšnega »potenciala«. Mogoče bi ga predstavljal Tomaž Šalamun, če bi poleg poezije pisal že zapiske, eseje in podobne pripomočke, ki bi pomagali razlagalcem vstopati v njegove pesmi. In jim s tem vsaj prividno olajšali delo pri luščenju ogromnega referencialnega modusa, tako občega kot tudi zasebno zasebnega, ki se nahaja v njegovi poeziji. Ampak Tomaž je bil zvit in je v svojo poezijo zapakiral tako poezijo kot tudi eseje in dnevnike in zapiske. Skratka: bralec ima pri njem vse na voljo v enem samem paketu.

Pri Kosovelu je seveda za kaj takšnega najbolj hvaležna »avantgardistična faza«, ali kakorkoli se že imenuje, kjer se lahko poznavalci mirno in srečno ukvarjajo z iskanjem skritih pomenov in korespondenc. Pisanje takšne poezije s sabo po navadi prinese neka pravila, ki zadevajo tako ustvarjalca kot tudi recepcijo njegovih stvaritev. In sicer: takšna poezija pomeni slast za ustvarjalca, za tistega, ki plete hermetično tkanje, in seveda slast za znanost, ki to pletivo potem razpleta. Bralcu, in zdaj se strogo postavljam v svojo kožo, pa takšno pisanje v večini primerov ni tako zanimivo, saj v poeziji išče tisto, kar bi do njega lahko prišlo podobno, kot pride do njega lepota sončnega zahoda, se pravi brez razlagalcev in posrednikov. Seveda pa obstajajo tudi drugačni bralci, z diametralno nasprotno percepcijo in doživljanjem poezije, kot je moje; recimo kakšen slovenski avantgardistični režiser. Ali pa več njih.



Me to potemtakem dela za ljubitelja baržunaste lirike, ki se ji je pesnik odrekel? Ne vem, a v svojem okusu za poezijo opažam, uh, čedalje večje nagnjenje k »tradicionalizmu«, če se temu tako reče. Kar me nekako preseneča. Ali pa ta »korak nazaj« pride z leti in se človek nenadoma zave, da ceni neke vrednote, ki jim je kot mladenič na vsak način poskušal ubežati? Ampak v resnici ni tako hudo.

Med nepreštevnimi pesmimi, ki jih je Kosovel napisal, so seveda tudi pubertetniški, zgodnjim letom primerni izlivi, pa slabe rime in raznorazni »spodrsljaji«. Kopica spodrsljajev. A nekaj je tudi zlatih zrn. Blizu so mi Kosovelove pesmi o pokrajini kot tudi nekatere refleksivne pesmi, zelo mi je všeč recimo skoraj kocbekovska, nekako k samoizpraševanju in mistiki nagnjena pesem Prerojenje (Kocbek in Kosovel sta rojena istega leta, a se Kocbekovo poezijo, njegova usoda je nekakšna paradigmatična usoda pesnika po drugi svetovni vojni – krščanski socialist, prisilno upokojen in nadzorovan režimski sovražnik s prepovedjo objavljanja –, doživlja na popolnoma drugačen način, ker pač pripada drugemu času in drugačnemu zgodovinskemu trenutku). Kosovel je dober, ko je ekonomičen (mar ni to neko splošno pravilo, ki velja v poeziji?), ko ne dela transferja iz podobe na subjekt in se zave, da lahko podoba pove vse. Stoji sama zase. Dober je, ko se ne razdaja s pretiranim patosom, kar je za njegova leta in čas, v katerem je pisal – torej ekspresionizem –, nekako normalno. Ko ne opleta, mogoče gre tu za pravo alergično reakcijo z moje strani, preveč z besedo, ki je v njegovi poeziji najpogostejša: srce. Tu se nedvomno kaže navezava na Prešerna.

Fascinantna je Kosovelova (prav tako pa tudi drugih pesnikov, ki so umrli mladi, recimo Murnova in Kettejeva) človeška zrelost. Majhna opomba: Kosovel je v nekaterih pesmi izhajal direktno iz Murna (Kraška jesen). Kot da bi tem pesnikom občutek, da jih spremlja smrt, ki je zelo pogosto našel mesto v njihovih pesmih, dal modrost starejših ljudi. Seveda se tudi med »avantgardističnimi« pesmimi najdejo uspeli komadi. Najboljši pa je Kosovel, ko se njegov pesniški idiom spoji z današnjim pogovornim jezikom (poezija je v prvi vrsti zadeva jezika, ne zadeva idej, jezik je osnoven in deluje kot transportno sredstvo za vse ostalo), recimo v pesmi Evakuacija duha. Vrh, vsaj zame, pa so tiste njegove pesmi, ki delujejo popolnoma naravno, ki so podobne nekakšnemu naravnemu procesu, avtomatizmu, kot je dihanje ali hoja, kjer se tisti, ki to počne, ne sprašuje, kaj dela, ampak preprosto dela. Pesmi, v katerih me nič ne zmoti. Skozi katere preprosto zdrsnem. Eklatanten primer pa se mi zdi tale:

Pesem

Sedim in pišem.
Pred mojim oknom
zlato sadje.
Vse je pesem.
Na mojem oknu
ni belih zastorov.
Tudi to rdeče listje
na latnikih: pesem.
Tigrasta mačka
me gleda.
Njeno oko: camera obscura.
Zelena tajnost.
Nate mislim, ki si odšla
kot beli labod
preko rdečih voda.

Pesem je jasna. Čutnonazorna. Pregledna. Vsak posamičen verz lahko vidimo na notranjem platnu. Si ga predstavljamo, ga praktično primemo. Zavohamo. Slišimo. V njej vse stoji na svojem mestu (»v poeziji ne sme biti ničesar naključnega« – Gottfried Benn). Je eklatanten primer poezije okna (v poeziji obstajata dve vrsti pesnikov, pesniki okna, tisti, ki gledajo iz sebe, in pesniki zrcala, tisti, ki gledajo vase, seveda pa so mogoči tudi transferji in prehodi). Pesnik ima ves material, ki ga potrebuje in uporablja, praktično pred nosom. Njegova naloga je, da ga selekcionira in popiše v pravem zaporedju, ga preseje skozi svojega duha, mu da določen ritem in nekakšno prostorskost; dihanje, v katerem se bodo besede počutile udobno. Če bi se pesem končala po drugi kitici, bi imela skoraj vzhodnjaški pridih. Tako pa s tretjo kitico dobi drugo smer in se iz popisovanja videnega in vtisov spremeni v zametek ljubezenske pesmi. To pa je na glasovni ravni poudarjeno z rimo (rime so najboljše, ko so neopazne in neredne).

Za šest popolnih pesmi le tri leta askeze

Moj najljubši nemški pesnik Gottfried Benn je v znamenitem eseju, gre za predavanje z naslovom Problemi lirike, med drugimi temeljnimi odkritji, povezanimi z »življenjem poezije«, zapisal tudi naslednje ugotovitve, dejstva, če hočete: »K bistvu poezije spada še nekaj drugega, tragična izkušnja pesnikov sama na sebi: tudi med velikimi pesniki našega časa ni nobeden zapustil več kot šest do osem popolnih pesmi, druge so lahko zanimive z vidika avtorjeve biografije in razvoja, le malo pa jih je utemeljenih samih v sebi, se svetijo iz samih sebe in so polne dolgotrajne fascinacije – za teh šest pesmi torej tistih trideset do petdeset let askeze, trpljenja in bojevanja.«

Pri Kosovelu se je vse skupaj zgostilo v tri leta, ne v trideset do petdeset let. Pa naj še poskusim z naslovi in malo bolj razširjenim projektom od Bennovega: že omenjena Pesem, pa Prerojenje in Evakuacija duha, pa In tu in tam, Sad spoznanja, Kons: X, Kraška jesen, Sopotniku, Otožje, Nihilomelanholija. In to bi bilo nekako to. Branje Kosovela s svinčnikom v roki in brez vsake opore. Tudi to je mogoče. In rekel bi, da je celo koristno. Koristno predvsem za poezijo.