V nadaljevanju preberite: 

Doktor fizike, ki je za svoj prvi roman Samotnost praštevil prejel italijansko nagrado strega in postal eden najbolj prevajanih in prodajanih italijanskih avtorjev. Sedla sva na Trg revolucije, v Platano, ker si je po nenehnih obveznostih v zaprtih prostorih želel videti malo sonca in se zazreti v oblake. Z oblaki se začne tudi njegov zadnji roman Tasmanija.

V Slovenijo je Paolo Giordano prišel kot gost 57. mednarodnega srečanja pisateljev v organizaciji Slovenskega centra Pen in Odbora pisateljev in pisateljic za mir, ki letos poteka na Bledu pod naslovom Podnebna kriza in vojne, ter na povabilo založbe Mladinska knjiga, ki je izdala pet njegovih knjig: prvenec Samotnost praštevil (2010), Človeško telo (2013), Črnina in srebro​ (2015), Raztrgajmo nebo (2020) in V času epidemije (2020).

V najnovejšem romanu Tasmanija, ki je v prevodu Anite Jadrič izšel pri Mladinski knjigi, raziskuje medčloveške odnose v času, polnem negotovosti zaradi podnebnih sprememb in svetovnih konfliktov.

V romanu tisti del, ko se vrhovi odločajo, kam bodo vrgli prvo atomsko bombo, deluje kot udarec v želodec. Za prvi cilj je bil določen Kjoto, a so mu prizanesli, ker je bil takratni minister Henry Stimson tam na medenih tednih.

In najhuje je, ker je bilo to res. Cesarsko mesto Kjoto je bilo predvideno za prvi cilj. Nagasaki so izbrali zato, ker je bilo nad drugim mestom preveč oblakov.

Že zaradi prvotne ideje, da napišem knjigo o atomski bombi, sem nenehno bral, raziskoval te stvari, toda moja perspektiva je bila perspektiva zahodnega znanstvenika, če se lahko tako izrazim.

Vedel sem vse o konstrukciji atomske bombe, toda preden sem napisal ta roman, nisem nikoli pomislil na perspektivo Japoncev.

In ko sem pisal to knjigo, sem spoznal, da v resnici šteje le njihova perspektiva. Ti ljudje so bili tam, niso imeli možnosti, da bi razumeli, kaj se zares dogaja in zakaj se je to zgodilo. Nič niso vedeli o atomski bombi ne o njeni moči in posledicah.

V knjigi so pretresljivi deli, ko tisti, ki so preživeli jedrsko eksplozijo, govorijo o razdejanju, ki so mu bili priča, o človeških telesih, okostnjakih brez mesa, s katerih so kot razcefrani trakovi viseli ostanki kože …In tukaj lahko vidimo moč zgodbe.

Sam imam problem s tem izrazom, pripovedovanje zgodb. Ker je to lahko tudi najmočnejše orožje. Vse konflikte okrog nas, porast populizmov, ekstremno desnico, avtokracijo, vse to poganjajo zgodbe. Tudi na družbenih omrežjih je zgodba izrabljena kot orožje. Toda stvar je v tem: smo sploh sposobni jokati ob stvareh, ki jih vidimo in slišimo o njih vsak dan? Se lahko povežemo z usodami drugih, neznanih ljudi?