Sibil Svilan: Večina ljudi se ne zaveda, kako se je svet spremenil

 

Pogovor s Sibilom Svilanom hitro pripelje tudi do vprašanj svobode, geopolitike, tehnologije, etike, človekovih pravic, denarja in vloge fizičnih časopisov v sodobnem svetu, ki se politično, ekonomsko, predvsem pa tehnološko spreminja veliko hitreje, kot si lahko predstavljamo.
 

Gospod Svilan, kot bankir dobro poznate slovensko gospodarstvo. V kakšni kondiciji je ta čas?

Trenutna kondicija ni slaba, vendar je struktura izvoza in trgov v Sloveniji zdaj skoraj enaka kot pred krizo, večinoma usmerjena v EU. Nismo se veliko prestrukturirali niti glede trgov niti glede višje dodatne vrednosti izvoznih proizvodov. Zadnja leta smo imeli visoke stopnje rasti izvoza predvsem zaradi izhoda iz krize, kjer so nastale obsežne proste kapacitete in visoka brezposelnost, ki so to poganjale. Podjetja so zato – večinoma brez novih poslovnih modelov – zapolnila svoje zmogljivosti. To povpraševanje in ugodne razmere v tujini ter spodbujevalna denarna politika so nas mogoče delno zaslepili, da smo že v dobri kondiciji. Dosedanja rast je te kapacitete že zapolnila. Zato je zdaj tudi povpraševanje po naših proizvodih bistveno nižje in, kot vidimo, te stopnje rasti izvoza že padajo. Namreč, z nekaj izjemami so naši proizvodi večinoma nizko na verigi vrednosti, so na ravni temeljne proizvodnje in nimajo višjega storitvenega, marketinškega ali celo podatkovnega dela vrednosti. To je problem, saj smo tako preveč odvisni od zunanjega povpraševanja. Ob tem, ko ta zunanji vidik peša, imamo še drug, notranji vidik.

Gospodarska rast zdaj temelji tudi na domači potrošnji, potrošnji prebivalstva, zlasti na področju gradbenega sektorja, stanovanj itd., ta pa poganjajo velika likvidnost in nizke obrestne mere, kar nima razvojnega potenciala. Dobro je, da so se podjetja delno prestrukturirala in zlasti finančno razdolžila. Danes prihaja že skoraj 20 odstotkov slovenskega izvoza iz teh novih ali prestrukturiranih malih in srednje velikih podjetij. Ta je treba posebej pohvaliti, saj so to slovenski prvaki. Je pa med slovenskimi podjetji še kar nekaj zombijev, ki bodo ob povišanju obrestnih mer ali v novi krizi imeli težave s poslovanjem.

Nemški gospodarski inštituti, ta teden tudi IMF, opozarjajo na ohlajanje nemškega gospodarstva, na katero so vezani naši izvozniki, zlasti v avtomobilski industriji. Je recimo petodstotni medletni upad nemške industrijske proizvodnje podatek, ob katerem moramo biti zaskrbljeni?

Nemčija je bila v obdobju rasti od Schröderjeve reforme na začetku tega stoletja, ki je bila zelo uspešna. Na visokih obratih sta bila tudi njihova glavna trga, ZDA in Kitajska. To je poganjalo Nemčijo in ob nizkih obrestnih merah, visoki likvidnosti ter šibkem evru je nemško gospodarstvo lahko dosegalo to rast v zadnjih desetih letih. Nemčija ima najvišjo produktivnost in varčevanje med evropskimi državami, a ta cikel ne more trajati večno in je normalno, da prihaja do obrata. V zadnjih dveh kvartalih je bila v Nemčiji industrijska proizvodnja negativna, tudi izvoz je padel, uvoz pa je večji od izvoza itd. To kaže, da bo tudi Nemčija morala iskati nov poslovni model, saj se stvari v svetu opazno spreminjajo.

Podatki niso alarmantni, kažejo pa na postopno ohlajanje, ki je predvsem posledica zunanjih dejavnikov in napetosti – od kitajskega in ameriškega gospodarstva do drugih trgovinskih in geopolitičnih zadev. Brexit bistveno bolj vpliva na Nemčijo kot na nas. Če se bo zgodil, bo pridobila na področju financ, ker se bo precej finančnih družb preselilo iz Londona v Frankfurt. Nemci načrtujejo, da bodo kot nov finančni center Evrope postavili Frankfurt, kjer deluje tudi ECB.

Nemške znižane gospodarske napovedi v prihodnjih letih predvidevajo rast med odstotkom in odstotkom in pol, kar v splošnem ni slabo. Drugače je po posameznih gospodarskih sektorjih, spremenjen je položaj v njihovi avtomobilski industriji. Ta pada že nekaj časa kot posledica več dejavnikov. Eno so mednarodne carine: BMW je lani zaradi teh izgubil več kot 300 milijonov evrov, podobno Mercedes in drugi proizvajalci. Druga stvar je afera »dieselgate«.

Tretja stvar je, da se kitajski trg obrača, želi si imeti predvsem električne avtomobile in je tudi sam postavil visoko tehnološko proizvodnjo avtomobilov. To zahteva tudi spremembe v nemški avtomobilski industriji, ki se že dogajajo, Nemci takoj reagirajo, mi v Sloveniji pa še ne in smo zato v zaostanku. V nemški avtomobilski industriji se je že začelo prestrukturiranje. Na finančnem področju tako intenzivno, da se nekateri sprašujejo, kaj to pomeni. Taka finančna prestrukturiranja, ki jih zdaj delajo nemški avtomobilski koncerni, so značilna samo za krizne čase.

Pravite, da je Slovenija že v zaostanku. Kakšen bi moral biti odgovor naših družb, recimo dobaviteljev nemških avtomobilskih velikanov?

Že po naravi nismo taki, da bi stvari delali podobno kot Nemci, ki vse planirajo za obdobje devetih mesecev ali celo enega leta. To delajo res sistematično. Nekatere dobre družbe v avtomobilski industriji omejujejo število zaposlenih in izdatke ter spreminjajo strukturo investicij, tudi plače se nekoliko spreminjajo.

Najboljše slovenske družbe, kot sem seznanjen, tudi že ukrepajo, a večina še vedno jaha na dobrem konjunkturnem valu. Kajti zadnjih pet let je bilo povpraševanje iz Evrope zlasti v avtomobilski industriji tolikšno, da so bili vsi slovenski dobavitelji polno zasedeni. Priprave podjetij na velike spremembe bi morale biti usmerjene predvsem v ustrezne nove investicije, zmanjšanje stroškov in druge zadeve, pomembne za upravljanje prihajajočih tveganj. Zlasti je pomembno preoblikovanje poslovnih modelov slovenskih družb.

Če sem konkreten: avtomobil prihodnosti je v bistvu računalnik na kolesih. Kot tak potrebuje popolnoma druge sestavne dele in večji softver kot hardver. V SID banki s financiranjem in zavarovanjem spodbujamo naša podjetja k spreminjanju poslovnih modelov. To bi jim omogočalo pripraviti take proizvode, ki jih bodo v prihodnosti potrebovale nove industrije. To se lahko naredi v dobrih časih, ko je mogoče dati nekaj na stran in investirati v te spremembe. To je zdaj tudi dolžnost, če hočemo upravljati tveganja prihodnjih ciklov. V SID banki zato ponujamo programe financiranja razvoja raziskav, energetske in ekološke učinkovitosti ter kapitalskega utrjevanja in prestrukturiranje podjetij.

Kakšna so ob vseh spremembah v svetu tveganja za novo svetovno oz. evropsko recesijo?

Kaj se dogaja v svetu? Primerjavo bi lahko začel kar z vašo obletnico, 60-letnico Dela. V 60 letih se je v Delu veliko spremenilo. Tudi svet se je zelo spremenil, in to na bolje; mislim, da to najbolje opiše knjiga Factfulness Hansa Roslinga z numeričnim prikazom razvojnih dosežkov zadnjih 60 let. Leta 2018 na prvi pogled ni bilo velikih sprememb. Na drugi in tretji pogled pa je prišlo do zelo velikih sprememb, saj je svet lani zakorakal na novo pot.

Kakšna je ta pot?

Tega še ne vemo. Vemo, da se je cikel svetovne ekonomije obrnil navzdol, to velja tako za razvite kot druge države. Po napovedih OECD gospodarska rast v svetu v prihodnjih letih ne bo več višja od treh odstotkov. A pomembnejše od teh kratkoročnih makroekonomskih značilnosti, ki kažejo le svetovni BDP in podobne zadeve, je to, kakšni so na drugi pogled ciklične in strukturne spremembe ter viri tveganj. Namreč, pojavljajo se novi cikli in valovi, ki so bistveno drugačni, kot so bili prej. Mislim, da je konec ciklov in logike, ki je vladala teh 60 let po vojni v Evropi in svetu. V več kot 30-letni bančni karieri še nisem videl toliko intenzivnih in kompleksnih virov tveganj, ki lahko združeni prinesejo velik val.

Ste lahko konkretni, za kakšna tveganja gre?

Ne mislim toliko na finančna in geopolitična tveganja. Prva so stalno prisotna, slednja pa največja v zadnjih 30 letih po hladni vojni. V mislih imam dolgoročna ciklična tveganja (kreditni cikel, produktni cikel, cikel dolgov itd.), ki se gibljejo v različne smeri. Nadalje imamo strukturna tveganja, npr. produktivnost v zadnjih letih pada, možnosti zaposlovanja, demografijo oziroma staranje prebivalstva.

Pomembno je še tehnološko tveganje, pa ne le pri novih vrstah tehnologij, pač pa pri njihovi možni uporabi in zlorabi oziroma omejevanju človekove svobode in delovanja, saj tehnologija danes spreminja način življenja in uporabo denarja. Zelo pomembno organizacijsko pravno tveganje je sprememba mednarodnih organizacij, multilateralizma in mednarodnih odnosov. Tu ni več reda, ki ga smo ga poznali zadnjih 60 let. Zaradi tega se v nacionalnem in svetovnem gospodarstvu dogajajo stvari, v okviru katerih tiho izginja svet, v katerem smo živeli do nedavnega.

Kakšne so lahko posledice tega?

Omejil bi se na dva možna scenarija. Prvi – recimo, da si ga ne želimo in je, upam, manj verjeten – predpostavlja, da se naslednja kriza ne bo pojavila le iz enega vira tveganj kot zadnja, pač pa bo šlo za nakopičenje različnih virov tveganj. To bi seveda pomenilo, da bi bila taka kriza bistveno težja, globlja in bi imela še hujše posledice kot zadnja. Tega si seveda nihče ne želi. Pri drugem možnem scenariju je treba povedati, da imajo razvite ekonomije, ki še vedno ustvarijo skoraj 60 odstotkov svetovne proizvodnje, velik razkorak v ciklih, v kreditnem (kratkoročnem in dolgoročnem) in produktnem ciklu (produktivnost, tehnologija), zlasti pa v ciklu dolgov (ti so se po izračunih BIS po krizi povečali za 280 odstotkov). To nekatere razvite države zelo omejuje, tudi rast na Kitajskem ne bo več taka kot doslej.

V teh razmerah lahko nacionalne ekonomije pridejo v položaj, ko prevlada velika negotovost, kar ni enako omenjenim tveganjem. In vemo, kaj prinese velika negotovost: kako reagirajo ljudje, zmanjša se potrošnja in investicije. To vodi v obliko psihološkega stanja, ki ga v vedenjski ekonomiji imenujemo »luknja strahu«, iz katere ne vidimo. Ta lahko v nekaterih ekonomijah, ki imajo za sabo nekaj negativnih kvartalov rasti, povzroči negativno gledanje v prihodnost. Ta luknja strahu lahko potegne vase še druga generična tveganja. Tako lahko nastane kriza, ki je pogojena predvsem psihološko. Kot vemo, trgi, zlasti pa ljudje, ki te trge sestavljajo, ne delujejo racionalno. Za povrhu ima Evropa, skupaj z razvitim delom sveta, zelo težko monetarno in fiskalno pozicijo.

Kako vidite velike spremembe v mednarodni trgovini?

Mednarodna trgovina se je tako spremenila, da tudi če je trenutni ciklični nihaj samo začasno znižanje rasti gospodarstev, tega države ne bodo mogle obvladovati brez dogovorov v Svetovni trgovinski organizaciji (WTO). To dogovarjanje je nujno za ponovno vzpostavitev normalnega toka mednarodne trgovine in s tem mehkega pristanka svetovnega gospodarstva, kot napoveduje Consensus. V SID banki v okviru svetovne bernske unije zavarovateljev, ki zavaruje 12 odstotkov svetovne trgovine, jasno vidimo, kako se zaostrujejo zadeve na področju mednarodne trgovine in kakšen je recimo odnos med ZDA in Kitajsko.

Tu prihaja do kršitev pravil WTO na vseh straneh. ZDA so kot prva gospodarska in vojaška sila dovolj politično potentne, zato želijo to urediti. Vprašanje pa je, ali njihov socialni podsistem lahko zdrži take pritiske, kot jih zdaj izvajajo, saj se jim ti vračajo kot bumerang. Na drugi strani je Kitajska vstopila v WTO ob začetku tega stoletja, s premiso, da ona prevzame ta globalni mednarodni trgovinski sistem. Vendar je tako napredovala, da je oblikovala svoj posebni sistem in hoče biti drugačna. To drugačnost zdaj čez svoje vrednote in investicije, kot je svilena cesta, vsiljuje tudi drugim, saj je postala drugo največje gospodarstvo z močnim socialnim podsistemom. Če k temu prištejemo interese drugih velikih držav in dejanske možnosti, je verjetno nujno redefinirati Svetovno trgovinsko organizacijo. Če se tega ne da, je treba razmišljati o čem drugem.

Če se ZDA ne bodo dogovorile s Kitajci o carinah do aprila, nekateri predlagajo celo ustanovitev nove vzporedne WTO. Kitajska na tem področju dela zelo sistematično in pripravlja svoj juan kot drugo svetovno valuto. Zato sklepajo dogovore z državami afriške celine, Rusijo, Iranom itd. Za zdaj več kot 60 odstotkov svetovne trgovine poteka v dolarjih, čeprav ameriške družbe generirajo le 10 odstotkov svetovne trgovine, ki pa jo tako tudi nadzirajo, kar želi Kitajska spremeniti.

Kaj to pomeni za Slovenijo?

Za Slovenijo je pomembno, da se zaveda teh sprememb in ve, da svet vstopa v novo obdobje, tudi kar zadeva mednarodno trgovino in geopolitiko. SID banka našim podjetjem omogoča zavarovanje tudi teh tveganj in s tem prilagajanje na nove razmere tako v mednarodni trgovini oz. menjavi kot investicijah, zlasti pa pri zaščiti interesov na možnih novih trgih. Od leta 1918 do 2018 je bil prevladujoč le pax America, zdaj pa prihaja tudi pax Sinica. Zato je tudi za Evropo ta zadeva drugačna in je verjetno v najtežjem položaju. Zlasti v vzhodni Evropi so zdaj prisotne tako ameriške kot kitajske pa tudi ruske ter arabske težnje. Zato bo Evropa morala hitro sprejeti ustrezne odločitve, ki bodo vplivale tudi na Slovenijo.

Da, kam merite?

Poglejte, Evropa se bo morala odločiti, ali bo aktivna v geopolitični enačbi, v kateri so zdaj glavne Kitajska kot nova sila in ZDA. V tej enačbi je trenutno le še Rusija. Evropa si mora najprej želeti, da bi bila tu aktivna, za kar mora imeti ustrezno energijo v mednarodni politiki, kar za zdaj ni vidno. V to je treba vključiti tudi Evropejce z organizacijskega, varnostnega in gospodarskega vidika. Brez tega ne bo šlo. V Evropi prevladuje mnenje, da bi to lahko naredili sami. Nekateri, kot na primer dr. Peter Kraljič z McKinseyja, menijo, da to ne bo mogoče in da bi se Evropa morala povezati z Rusijo. Samo Evropa in Rusija kot pax Eurica bi lahko skupaj bili protiutež v omenjeni geopolitični enačbi.

Namreč, Evropa se zdaj težko poenoti (mogoče bi jo zunanja sila), saj imamo na primer samo na finančnem področju zdaj že tri investicijske iniciative: dobro poznan Junckerjev načrt, manj poznano pobudo »treh morij« višegrajske skupine pod vodstvom Poljske, ki ima za seboj ameriški interes, in pred leti oblikovano kitajsko pobudo »16 plus ena«, ki vključuje vzhodnoevropske države in Kitajsko. Tu se pojavi vprašanje, kdo se bo odločil za katero iniciativo in v kontekstu kakšnih vsebin bodo potekali posamezni infrastrukturni projekti, ki so bistvo vseh teh iniciativ. Tudi Slovenija se mora odločiti v okviru naložb in ciljev, ki si jih postavlja, v kateri iniciativi bo sodelovala. Pomemben vpliv na prihodnje gibanje bo imela tudi tehnologija in to, kdo bo to tehnologijo obvladoval. Tehnologija namreč ne posega le v tehnološki in ekonomski vidik. Gre za spreminjanje načina življenja in življenjskih tehnologij. Tu je zlasti veliko sprememb na področju kibernetskih napadov in avtonomnega orožja, ki na novo definira vojno. Evropa zdaj na tem področju zelo zaostaja in je tudi ni v tehnološki enačbi sveta.

Kako glede na povedano vidite cilje z zadnjega vrha slovenskega gospodarstva (povečanje dodane vrednosti na zaposlenega na 60.000 evrov, povečanje izvoza s 35 na 50 milijard evrov in zvišanje povprečne bruto plače s 1600 na 2300 evrov). So ti cilji uresničljivi?

Prihodnost je danes nelinearna in jo je težje napovedovati kot nekoč. Najlepši primer tega je podal Nasim Taleb, ki je v knjigi Antifragile opisal, kako neuporabne so napovedi v tem trenutku. Zakaj? Napovedi so zgolj scenariji in niso prilagojene novim okoliščinam. Treba jih je prilagoditi opisanim spremembam, ki jih povzročijo odločevalci s svojimi interesi ter možnim sinergijskim in entropijskim učinkom. Zato scenarij GZS pod temi pogoji težko vzdrži v današnjih spremenjenih okoliščinah, ki sem jih uvodoma navedel. Namreč, nominalne stopnje rasti, ki jih vsebujejo scenariji GZS, so dosegljive, a le v okoliščinah, kot smo jih imeli v zadnjih petih letih, ko je bila rast gospodarstva zelo visoka. Zdaj se lahko pojavi, kot opisano, scenarij, ki bo te zadeve spremenil.

Dodana vrednost na zaposlenega bi sicer lahko rasla ob sedanji visoki rasti izvoza, vendar so bile pri izvozu stvari zadnja leta izjemne zaradi izredno velikega tujega povpraševanja, ki je bilo posledica pretekle krize. Zdaj je to povpraševanje pošlo, poleg tega je za višjo dodano vrednost ključna kvaliteta, ne kvantiteta. Podjetja jo bodo težko izboljšala z obstoječimi poslovnimi modeli in na tradicionalnih trgih. Zato potrebujejo nove poslovne modele, ki bodo odražali spremembe in tudi tisto, kar je še nepredvidljivo. Gospodarstvo bi moralo začeti nekatere nove naložbe in iskati nove trge, da bi revitaliziralo našo odvisnost od evropskih trgov. Financiranje prebivalstva in stanovanj ni tako razvojno uspešno kot financiranje podjetij in njihovih poslovnih modelov oziroma trgov. Zato v SID banki s programi tudi druge banke prepričujemo, da bi prevzele več tveganj ter investirale v nove trge in poslovne modele podjetij, ne le v potrošnjo. Zlasti na področjih avtomobilske industrije, krožnega gospodarstva in zelenih tehnologij.

Poleg tega naša hčerinska družba CMSR ponuja slovenskim podjetjem tudi uradno razvojno pomoč, ki jim lahko odpre nastope v državah v razvoju. Za ta namen bi slovenska država lahko donirala večje zneske kot v preteklosti, saj bi to zmanjšalo ciklično odvisnost slovenskega izvoza od evropskih trgov in povečalo trdnost podjetij oziroma omogočilo dobro pripravo na eventualne šoke.

Kakšno podporo bi tu morala nuditi vlada?

Država lahko pomaga le v omejenem obsegu. Vsekakor ne sme nastopati z ukrepi, ki bi zavirali tak razvoj. Najpomembnejša je stabilna makroekonomska politika, da ima država dober rating in se lahko ugodno zadolžuje in odplačuje dolgove. Bistvo je, da se ne povzročajo tveganja, ki se kažejo bodisi skozi višje obrestne mere ali oteženi nastop gospodarstva na tujih trgih, ter da v dobrih časih, kot jih imamo zdaj, ustvari rezervo za slabe čase, ne pa da vse porabi. Stabilno okolje in stabilne institucije so v vsaki državi osnova razvoja. Hkrati je naloga države, da spodbuja tiste naložbe (infrastruktura, izobraževanje, zdravstvo, inovacije), kjer zasebno gospodarstvo ni tako aktivno. V SID banki smo zato pripravili programe skupaj z ministrstvom za gospodarstvo, vezane na infrastrukturo, občine in druge nove razvojne poslovne modele, npr. lesne industrije, logistiko in energetsko učinkovitost, turizem. Upamo tudi, da bo Slovenija vzpostavila celotno verigo za lesnopredelovalno industrijo, saj je to največji energetsko-predelovalni potencial, ki ga imamo.

Zelo pomembno pa bi bilo, da bi država omejila subvencije oziroma nepovratna sredstva zgolj na najnujnejše in prešla na pretežno povratna sredstva prek finančnih instrumentov, kar je tudi usmeritev Evropske unije v novi finančni perspektivi 2020–2027. Ti finančni instrumenti omogočajo povratnost in multiplikacijo nepovratnih sredstev, zlasti pa večji nadzor nad njihovo porabo. Namreč nekatera podjetja danes živijo le od ene do druge subvencije in čakajo na razpise ministrstev. Poleg tega je pomembno, da bi slovenski spodbujevalno-finančni sistem deloval usklajeno in da bi se vsi subjekti (od skladov, agencij in drugih, tudi tujih multilateralnih inštitucij, kot so EIB, EBRD, CEB) koordinirali na platformi in področjih, kjer imajo kompetence, ne pa da se dogajata izrivanje in kanibalizem. To bi podjetjem v Sloveniji dalo večjo transparentnost in imelo veliko boljši učinek kot sedanja oblika spodbujanja s pretežno nepovratnimi sredstvi.

SID banka je tu v lanskem letu naredila prve korake skupaj z MGRT z oblikovanjem Sklada skladov iz evropskih kohezijskih sredstev, ki jih je zagotovil SVRK v višini 250 milijonov evrov za mikrokredite malim in srednjim podjetjem, raziskavam in razvoju ter energetski učinkovitosti in urbanemu razvoju. Vendar kljub temu da se ta sredstva zdaj plasirajo do slovenskih podjetij prek bank in drugih finančnih posrednikov, je tega bistveno manj kot v drugih evropskih državah, ki te finančne instrumente uspešno uporabljajo že vrsto let in tako omogočajo razvoj.

Kaj pa banke? So pripravljene na novo krizo?

Tiste slovenske banke, ki so bile dokapitalizirane, so danes v boljšem položaju kot pred krizo, smo pa za to porabili 4,8 milijarde evrov. Zato imajo relativno visok kapital, znižale so se tudi slabe terjatve. Tudi druge banke smo zdaj gotovo po vseh regulatornih ukrepih in nadzoru ECB ter oblikovanju zavarovalnih shem (npr. sklad za reševanje bank in zavarovanje depozitov) bistveno bolj robustne. Vendar nova kriza ne bo takšna, kot je bila prejšnja. Banke imajo danes druge probleme oz. prihodkovna, poslovna ter modelska tveganja.
Slovenija je s 17 bankami najmanjši bančni sistem v Evropi, tudi Malta in Ciper imata več bank. Če bi se pojavila nova kriza, imamo slovenske banke zato relativno majhne prihodke, da bi pokrile nova tveganja. Ob tem imamo še nov standard IFRS 9, ki je prociklični. To pomeni, da banke trenutno razgrajujemo slabitve in iz njih kažemo večje dobičke, kot dejansko so. Ko bo prišla kriza, bo treba oblikovati slabitve, banke bodo tedaj delovale prociklično. In bodo spet v položaju, da ne bodo financirale gospodarstva. Kar bi bila ponovitev že videnega – in bilo bi zelo žalostno, da se iz tega, kar smo doživeli v zadnjem desetletju, nismo nič naučili.

Če želimo omejiti prihodkovna in poslovna tveganja, moramo banke spremeniti tudi sedanje poslovne modele. Zakaj? Ker je bistvo bančništva, kakšno dodano vrednost ponuja stranki, zlasti gospodarskim subjektom, ki so nosilci razvoja, in koliko prihodkov s tem ustvarimo. Digitalizacija sama ne bo rešila tega, saj algoritmi oz. računalniki ne morejo dati večine kreditov. Kredit je namreč posel, ki ni neoseben in nevtralen, kjer se postavlja različna vprašanja o prihodnosti oz. presoja različna tveganja. Poleg tega vedno na koncu, če se kredita ne odplačuje, nujno pride do osebnih stikov in presoje ter odločitev, ki jih lahko opravi samo človek. Torej fintech-tehnologija tudi v Sloveniji ne bo rešila bank iz prihodnjih težav, ampak bo le pomagala izboljšati dobre poslovne modele in povečala dodano vrednost.

Poleg navedenega moram opozoriti, da je za slovenske banke, ki so danes v boljšem položaju kot pred krizo, največje regulatorno tveganje. Namreč, vsa regulacija v EU je narejena za povprečno evropsko banko, ki je skoraj celotne velikosti celotnega bančnega sistema. Zato smo male slovenske banke preobremenjene, zlasti z regulativo. Trenutna regulacija slovenskim bankam po nekaterih ocenah povzroča skoraj 60 odstotkov stroškov in investicij. Zato brez sprememb na tem področju male slovenske banke nimamo možnosti za dolgoročno preživetje.

Morda je bilo po krizi še najmanj sprememb na področju države. Strukturnih in razvojnih sprememb še ni, novega razvojnega modela Slovenije pa tudi ne vidim. Financiranje rasti in potrošništva je dobro, ni pa financiranja razvoja in strukturnih sprememb. Velika razlika je, ali financiramo le rast ali tudi razvoj, saj je še vedno premalo razvojnih projektov in naložb, tako javnih kot zasebnih. Premalo je tudi reinvestiranja dobičkov podjetij v razvoj. Podjetja se tudi premalo zadolžujejo za razvoj, kljub rekordno nizkim obrestnim meram in dolgoročnim sredstvom. Kreditne rasti v Sloveniji v zadnjih letih pravzaprav ni: rast kreditnega gospodarstva je bila v zadnjih letih med petimi in šestimi odstotki, rast posojil podjetjem pa le med enim in dvema odstotkoma. To bo imelo posledice, ki se bodo poznale v prihodnje, saj druge države delujejo bolj na razvoju kot potrošnji. Sicer pa je danes težko biti bankir.

Zanimivo, zakaj?

Ne le zato, ker smo nezaželena kasta, pač pa ker imamo negativne obrestne mere, presežno likvidnost, pri tem pa smo, kot rečeno, obremenjeni z zelo obsežno regulativo. Danes se zahteva bistveno več lastnega kapitala ali pa slabitev za prevzemanje tveganj kot pred krizo. In seveda, ob visokem kapitalu je naša donosnost zelo majhna. Zato imamo zelo veliko prihodkovno tveganje. Prihodki so majhni, hkrati pa so podjetja neto varčevalci in ne iščejo posojil. To je težava tako za poslovne kot tudi za razvojno SID banko. Največje pa je tveganje že omenjenih poslovnih modelov, ki jih imamo zdaj banke.

Poglejmo še drug vidik tega tveganja. Podjetja imajo pri slovenskih bankah manj kot devet milijard posojil – prebivalstvo pa, denimo, deset milijard. In če od teh posojil podjetjem odpade nekaj družb, ki so trenutno v prehodu v tuje lastništvo ali pa prestrukturiranje – kot sta, denimo, Mercator in Gorenje –, ne vemo, ali bomo sploh obdržali ta posojila, in se lahko skupni obseg posojil podjetjem še zniža, recimo na le šest milijard evrov. Še posebej, če se zgodi, da bi tuje banke neposredno oz. EIB, EBRD in druge mednarodne banke, ki imajo boljše pogoje, financirale naše prvovrstne državne družbe, kot so Dars, HSE, Telekom itd. Mi izgubljamo velikost kvalitetnega trga, ki je pred krizo znašal več kot 20 milijard evrov. Morda je bil takrat ekscesen, toda danes novih podjetij oziroma komitentov ni dovolj.

Ko sem gospoda Metzlerja, ki je lastnik ene najstarejših bank v Evropi, Metzler banke, vprašal, kako lahko banka preživi 350 let, mi je odgovoril, da le tako, da ves čas soustvarja svoje nove komitente in z njimi posluje na najvišji etični ravni z razvojno filozofijo zaposlenih. Banke v Sloveniji očitno nismo v položaju opravljati tega dela bančnega posla, kot je pomagati pri razvoju in ustvarjanju novih komitentov, še manj pa hoditi na tuje trge. Čeprav slovenska podjetja rastejo, a med njimi je zlasti veliko majhnih, je pomembno dejstvo, da se trg podjetniških posojil pri nas zmanjšuje, vedno bolj pa se financira zgolj potrošnja, ne pa razvoj. In potrošniki kupujemo v glavnem tuje proizvode, zato slovenske banke pretežno financirajo tuj razvoj.

Dobro, če na to naveževa Mercator: boste v SID banki kot upnik dali soglasje za prenos delnic Mercatorja na novi Agrokor?

Če Slovenija meni, da ne potrebujemo prehrambne verige oziroma samopreskrbe, da Slovenci nočemo imeti na svojih mizah slovenske hrane v velikih količinah, če menimo, da ni treba, da to delamo sami in upravljamo podjetja, potem seveda Mercatorja niti v eni niti drugi obliki ne potrebujemo. To ne govorim z vidika, kdo je lastnik, ampak kot bankir in upoštevajoč, da je v Sloveniji Mercator, ki zdaj drži več kot 30 odstotkov trga. Mercator predstavlja tudi dobavitelje, ki so tudi v knjigah bank. Ne gre le za Mercator s 700 milijoni evrov dolga. Gre tudi za dobavitelje, ki imajo po naši oceni še tudi za vsaj 400 milijonov evrov posojil v slovenskih bankah. Zato je pomen Mercatorja velik, tako prehrambno kot finančno. Če se odločimo, da ga ne potrebujemo, sem prepričan, da so druge trgovske družbe v Sloveniji v nekaj mesecih pripravljene in zmožne nadomestiti Mercator. Trgovskih centrov sicer imamo preveč, z njimi smo nasičeni. A vprašanje je, ali želimo imeti tako podjetje in vse njegove prednosti in slabosti ali želimo v naših bankah obdržati za dobro milijardo evrov kreditov, ki jih imamo lahko neposredno ali pa posredno v Mercatorju.

Seveda pa to stane in zahteva nove investicije, zlasti pa odlične menedžerje. To tudi pomeni, da je treba integrirati nekatere proizvodnje in oblikovati nov krožni model trgovine, kot to delajo drugi konkurenti (prehrana-embalaža-smeti-logistika). Če pa mislimo, da tega ne potrebujemo, da tega ne znamo ali pa nočemo – ali pa da nekateri dobijo provizijo, da se bo to zgodilo drugače – potem so seveda razmere in odločitve tudi jasne.

V SID banki ste pred kratkim izdali zeleno obveznico v višini 75 milijonov evrov. Kakšni zeleni projekti bodo podprti s tem denarjem?

Zeleni projekti so sestavni del krožnega gospodarstva, s katerim se je SID banka kot ena prvih pojavila na slovenskem trgu. Izdali smo zeleno obveznico, kot prvi v tem delu Evrope, in sicer za financiranje okoljskih projektov, krožnega gospodarstva, obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti. To je katalizator, ki ga v SID banki uporabljamo za spodbujanje določenega trga.

Zelena obveznica mora po mednarodnih standardih imeti posebne značilnosti in bo namenjena predvsem projektom, ki bodo zagotavljali zmanjševanje toplogrednih plinov in ogljičnega odtisa, povečali proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ki je pri nas relativno majhna, zlasti pa omogočali prihranek pri porabi energije in gradnjo zelenih stavb v Sloveniji. Zanimanje slovenskih podjetij za to je kar veliko, tako da imamo v pripravi že več projektov. Veliko pa je bilo tudi zanimanje za obveznico, zlasti v tujini, po njej je bilo za sto milijonov evrov dodatnega povpraševanja. To pomeni, da lahko v prihodnje izdamo še nove zelene obveznice. Zato iščemo projekte, tudi na ravni občin, in sicer projekte za povečanje energetske učinkovitosti bolnišnic in šol ter drugih javnih stavb. Če hočemo na tem področju res kaj narediti, je treba začeti pri vsakem posamezniku, njegovi energetski bilanci, energetskem in snovnem obnašanju, pri tem, kako delamo z smetmi, plastiko in drugih okoljskih zadevah.

In če grem tu nazaj na Mercator, kar ste me prej vprašali: Mercator je lahko največji generator teh sprememb. To trgovske družbe v svetu že počnejo. Grupa Schwartz-Lidl je tipičen primer tega. Lahko imate celo krožno verigo – pomembna je proizvodnja hrane, kako jo pakirate, kakšne imate smeti, kako ste energetsko učinkoviti, kakšno logistiko imate. Prav Mercator je lahko tipičen primer krožnega gospodarstva za Slovenijo. In Mercator prek svoje trgovinske mreže lahko spodbudi posameznike, da to storijo. Tu smo se z nekaterimi že pogovarjalo o možnih rešitvah. Vendar Mercator o teh dolgoročnih spremembah ni pripravljen govoriti z nami, niti o vsebini prodaje nepremičnin, ki so za takšen nov model potrebne. Večino v primeru Mercator zanima le kratkoročno odplačevanje dolgov komercialnim bankam, ki lahko pri tem zaslužijo danes, jutri pa bodo ostale brez vsega.

Kaj pa nas letos čaka v evrskem območju? Končuje se spodbujevalna denarna politika z odkupi obveznic, Mario Draghi bo jeseni odšel s čela ECB. Si ob čedalje slabših gospodarskih napovedih Evropa letos sploh lahko privošči napovedane višje obrestne mere, ki so zdaj negativne in rekordno nizke?

Evro in ECB imata vsebino kot javno dobro, ki tudi združuje Evropo. Denar ni nekaj neosebnega in nevtralnega, saj ne gre le za finančne transakcije, obrestno mero ali ohranjanje vrednosti. Denar je tudi tehnologija življenja. ECB je edina institucija v Evropi, ki ima tudi izvršilno moč s svojimi instrumenti za ukrepanje. Eden od teh je obrestna mera, ki je že nekaj časa izjema, saj je negativna, kar ni normalna situacija. Kot rečeno, ECB bi ob tej obrestni meri težko reagirala, če bi se pojavila še ena kriza, pa so še druge posledice za varčevanje in gospodarstvo oziroma prerazporeditev premoženja, ki je večje kot pri visoki inflaciji, kar je vidno vsak dan. Lahko bi imeli še bolj negativno obrestno mero in še večje prerazporejanje oz. še bolj ekstremne ukrepe, do tega, da na koncu delite denar iz helikopterja in hkrati ukinete komercialne banke. A to je scenarij, če bi se pojavila kombinacija vseh na začetku omenjenih tveganj in bi prišlo do velikega vala oz. zelo resne krize. Če govorimo o normalnem scenariju, ko cikli normalno potekajo, bi bilo logično, da bi se obrestna mera že povišala v sedanjem času konjunkture. A zaradi nekaterih okoliščin in tehnike oziroma mandata ECB se obrestna mera v Evropi težko poviša.

So vzrok volitve v pomembnih članicah?

Tudi to, a predvsem, da ECB gleda predvsem inflacijo (pod dvema odstotkoma), ki je v omenjenih novih okoliščinah gospodarskih ciklov deviantna. Poleg tega so nekatere države tako zadolžene, da bi zvišanje obrestnih mer zanje bilo velik problem, saj jih ECB z odkupom državnih obveznic usmerja v centralnobančno ekonomijo, kjer centralne banke določajo količine vrednosti aktive in pasive.

Imate v mislih Italijo?

Da, vprašanje za Italijo je, ali ima javnofinančni problem – in s tem problem odplačil dolgov in obrestne mere – ali ima problem razvoja in rasti. Moje mnenje je drugo. Italija bi morala spremeniti svoj razvojni in poslovni model. Zdaj očitno ni v stanju, da razreši razmerje med gospodarskim delom in družbenimi podsistemi brez novega zadolževanja. Trenutna rast v Italiji je že nekaj kvartalov negativna, celo nižja kot v Nemčiji. To pomeni, da imate dvojni problem. Če želite, da Italija normalno deluje, morate hkrati prestrukturirati gospodarstvo in državo z njenimi podsistemi tako, da ima vsaj triodstotno gospodarsko rast in s tem lahko odplačuje visok dolg. Na drugi strani trgi ne verjamejo v to in ostane le ECB, ki zagotavlja stabilnost z odkupom državnih obveznic in je hkrati pri ukrepanju omejena na rast inflacije.

Celo navzdol gre.

Da, osnovna inflacija se celo zmanjšuje, vendar je vprašanje, posledica česa je to. Po tej logiki ECB deluje pravilno. Vprašanje je, ali lahko ECB v teh pogojih, ko mora Evropa tekmovati, ravna drugače kot ameriška in kitajska centralna banka, ki imata bistveno širši mandat; prva skrbi tudi za rast in delovna mesta, druga pa še za interventno stabilizacijo trgov, saj je ravnokar poslala na trge 82-milijardni paket ukrepov za banke in gospodarstvo. Ali ne bi bilo treba v primeru Italije delovati drugače – še pomembnejša od Italije je seveda Francija –, da bi Evropa lahko prišla v novo pozicijo in tekmovala z ZDA in Kitajsko.

Bančniki se zavedamo, da predolgo obdobje nizkih obrestnih mer in visoke likvidnosti samo po sebi pripelje do okoliščin, ki lahko privedejo do krize. Gre za zapostavljanje tveganj v bilancah bank. Tudi če pogledamo zelo omejen slovenski trg, se to že dogaja. Hkrati je v razvitih državah že 40 odstotkov obveznic izdanih z negativnim donosom. To je dodatno tveganje in podlaga za novo krizo. Namreč, če bi se ta zgodila na področju podjetniških in državnih obveznic, ki jih imajo v bilanci vse banke, bi bile posledice bistveno hujše kot ob zadnji finančni krizi. Zato bi bilo dobro, da bi prišlo do normalizacije obrestnih mer in s tem nove, naravne, normalne politike, ko bi bila gospodarska rast in inflacija približno dva odstotka. Skladno z omenjenim bi ECB lahko ključno obrestno mero dvignila samo, če se ne bi zgodil noben negativen scenarij. To pomeni, da bo do normalizacije verjetno prišlo šele leta 2021.

Kaj je torej glavni izziv za ECB?

Glede na spremenjene okoliščine je pomembno, da ECB ustrezno reagira ter evropskim podjetjem in državam omogoča uspešno delovanje doma in po svetu oziroma uspešno tekmovanje z ZDA in Kitajsko. Brez tega bo Evropa v najtežjem položaju, saj se omenjene spremembe tu najbolj kažejo, kot vedno v zgodovini. Zato so vplivi Američanov in Kitajcev veliki in že samo omenjeni trije investicijski programi kažejo, da si želijo to Evropo razdeliti. Sam zdaj vidim Evropo približno tako, kot je bila v starih učbenikih zgodovine prikazana stara Jugoslavija, ki so jo ob začetku druge svetovne vojne s kremplji razkosale sile osi. Tako je figurativno približno trenutno stanje v Evropi zaradi omenjenih vplivov, nacionalizmov, ekstremizmov in negotovosti. To je kar velika nevarnost. Evropa bi morala hitro reagirati in uskladiti varnostno in obrambno politiko, imeti svojo obveščevalno službo, logistiko, komunikacije, če si želi postati igralec in ne le izvrševalec. Ob tem bi morala rešiti tudi politične probleme, demografijo, fiskalno politiko in del, ki zadeva denar oz. evro po 20 letih obstoja.
Ne moremo pričakovati, da bo mednarodna trgovina potekala v dolarjih, hkrati pa imate močen evro. Seveda to zahteva veliko prizadevanj, sprememb in odrekanja, zlasti finančnega. Evropa si ne more privoščiti, da bi postala žrtev ZDA in Kitajske. Če bo še naprej delala tako kot zdaj, bo EU v desetih letih verjetno imela tri dele, germanski, latinski in preostali del Evrope, vsak s svojim vplivom in patronatom.

Kje bi bili mi? V preostalem delu?

Zdaj kaže, da bi bili v preostalem delu, morali pa bi se truditi, da bi prišli v germanski ali vsaj srednjeevropski del skupaj z Avstrijo. Za to moramo hitro oblikovati nov razvojni model države in na podlagi tega spremeniti poslovne modele podjetij in bank. Pomemben je tudi del, ki zadeva ključne svoboščine (ne le vladavina prava in človekove pravice, ampak tudi informacijske pravice). To je danes bistveno. Mednarodna trgovina, ki je definirana kot prosti pretok blaga, kapitala, storitev in ljudi, nima dveh kategorij, ki sta se pojavili na novo, v kontekstu pretoka podatkov in informacij, zlasti pa avtonomnih robotov oziroma umetne inteligence in genetike. Podatki so danes ključni tudi v mednarodni trgovini. Pet največjih podjetij na svetu (Facebook, Alphabet (lastnik Googla, op. p.), Microsoft, Apple, Amazon) pravzaprav dela samo na podatkih in informacijah. Pretok informacij je treba mednarodno urediti, saj obstaja velika nevarnost, da se bodo pojavile določene nesvoboščine. Deklaracija o informacijskih pravicah oz. informacijska svoboda in deklaracija o svobodnem internetu v bistvu ne obstajata. V definiciji človekovih pravic ni svobode odločanja o tem, da veš, kaj drugi vedo o tebi in kaj delajo s temi informacijami oz. kako vplivajo na vas, še manj etični odnos do nove tehnologije.

Kaj mislite s tem?

Kot ljudi nas določa, kako se opredelimo do teh vprašanj in drugih vsebin, npr. do politike, migrantov, tehnologije. Po tem, kako se opredeljujemo, se združujejo posamezniki, družbe in države. Tu sta dve ključni vprašanji, na kateri je treba odgovoriti, kdo in kaj omogoča to svobodo. Tu omenimo – glede na 60-letnico Dela in moje področje delovanja – le informacije in denar. V časopisih novinarji in uredniki omogočajo in obrazložijo informacije. Enako kot je kredit na neki način časodajalec, saj vam daje možnost, da nekaj naredite z njim, ne da bi leta varčevali. Oboje usmerja in omogoča prihodnost.

Tako kot je fizični denar osnova za svobodo, je osnova zanjo tudi fizični časopis. Če tega ni, se lahko pojavijo napačne informacije, populizem, nacizem, fašizem z zlorabo tehnologije, ko so usmerjene informacije pod nadzorom. Gre predvsem za usmerjanje mladih ljudi, da uporabljajo le računalnike in skoraj ne berejo časopisov in knjig. To, kar počne omenjenih pet ameriških družb, gre v to smer. Za našo svobodo je pomembno, da si postavljamo vprašanja, ki jih umetna inteligenca in računalniki ne morejo.
Taka vprašanja bo mogoče postavljati, dokler bomo imeli tudi fizični časopis in fizični denar. To daje svobodo in omogoča ljudem, da mislijo s svojo glavo. Tako kot je bil prvi slovenski časopis (Lublanske novice Valentina Vodnika) pomemben za preporod in začetek denarništva na Slovenskem, je danes pomembno imeti časopis in denar, ki omogočata našo pravilno prilagoditev vsem spremembam, o katerih smo govorili.

Namreč, večina ljudi se ne zaveda, kako se je svet spremenil in v kakšnem svetu danes živimo. Dolžnost naših generacij je, da jih na te spremembe opozorimo in povemo, kaj so bili civilizacijski dosežki zadnjih 60 let. Zato bo za našo prihodnost najpomembneje, kako se bomo opredelili. Za zavedanje je odločilna etika, in ne tehnologija. Za Evropo bo zelo pomembno, da pokaže, da zmore braniti svobodo z ustrezno politiko, ekonomijo in evrom ter tako uporabo tehnologije, da se prepreči zdrs v najhujše, kar smo na naši celini v preteklosti doživeli. Samo tako bomo lahko spremembe, ki se dogajajo brez naše privolitve, delno usmerili tako, da bo naša prihodnost človeška.