Prošnja Kitajski, naj ostane nevtralna

Vaša ekscelenca,

spoštovani gospod veleposlanik Wang.

Moja prizadevanja – osebna in v funkciji predsednika Slovensko-kitajskega poslovnega sveta – za sodelovanje in prijateljstvo med Slovenijo in Kitajsko dobro poznate. V teh časih se kot razmišljujoč posameznik ogromno ukvarjam z vprašanjem prihodnosti in še več s tem, kaj lahko naredim jaz, kaj je moja odgovornost in do kam seže moja moč.

Ko opazujem svet okoli sebe, se zdi, da večina ljudi z zaskrbljenostjo opazuje prihodnost, in kar je najhuje, imajo občutek, da nimajo prav veliko moči, da lahko vplivajo nanjo.

To pismo pišem kot posameznik, ki se je vedno držal prepričanja Margaret Mead in nikoli ni dvomil, da lahko majhna skupina resnih in predanih ljudi spremeni svet. Globoko verjamem, da je to edino, kar ga sploh lahko. Odzvanjajo mi časi, ko sem pri svojih sedmih letih moral oditi v zaklonišče s svojo mamo in sestro, oče pa je odšel na bojišče.

Večina ljudi me bo imela za naivnega. Verjetnost, da bosta moje sporočilo in to pismo dosegli njegovo ekscelenco, spoštovanega predsednika Xi Jinpinga, je verjetno nična. Vendar če kaj globoko verjamem, je, da je čas, da prav vsi, ki gojimo prijateljstvo s Kitajsko, naredimo vse, kar je v naši moči, da vašemu spoštovanemu predsedniku in vsem v njegovi okolici jasno sporočimo, da je trenutno vprašanje prihodnosti sveta pomembno v kitajskih rokah, in nanj naslovimo prijazno prošnjo, naj Kitajska ostane v tej situaciji vsaj nevtralna, če ji že Rusije ne uspe prepričati k premirju.

Vem, dovolim si ogromno, verjetno preveč, ko si upam največji velesili na svetu pošiljati prošnje, vendar verjamem, da me kot človeka, ki si je vedno dovolil izraziti svoje mnenje, razumete, da mi ni vseeno za prihodnost.

Danes veliko ljudi opazuje Kitajsko. Če kdaj, ima danes slednja zgodovinsko priložnost, da pokaže svetu svoje izjemne kvalitete. Tudi sam sem med tistimi, ki si želimo, da bo Kitajska mediator v tem sporu, ki ima prvič po drugi svetovni vojni resen potencial, da postane vojna svetovnih razsežnosti. Žal že tako svet po tej vojni ne bo enak, namesto v znanost, umetnost, mlade, reševanje okoljskih izzivov ... bo denar odšel v obrambo in s tem bomo pravi razvoj spet potisnili nekaj desetletij nazaj.

Spoštovani veleposlanik Wang, verjamem, da z mano delite mnenje, da je vprašanje svetovne vojne vprašanje konca naše civilizacije. Tudi zato sem si verjetno dovolil več, kot bi si drugače, in prosim, da moje pismo vzamete kot znak velikega spoštovanja in prijateljstva tako do vas kot vaše države.

Cenil bom, če boste moje mnenje poslali v Peking, kajti če kdaj, danes in jutri računam na modrost Kitajske. Verjamem, da se na vašo spoštovano državo obrača mnogo posameznikov, in verjamem, da nas bo še več, ki nam resnično ni vseeno za prihodnost sveta.

Z globokim spoštovanjem in prijateljskimi pozdravi,

Žiga Vavpotič