V nadaljevanju preberite:

Smo sredi ruševin, na pogorišču sveta, kakršnega smo poznali še nekaj pomladi nazaj. Vendar opustošenje je tokrat nevidno, umirajoče smo pustili same, mrtve smo pokopali brez pesmi. Zdaj bi po nekem nenapisanem redu stvari moral nastopiti čas za žalovanje, za obred slovesa, ter obnovo skupnosti. Nekoč so postavljali kužna znamenja, pisali pesmi in epitafe, kot spomin in opomin, zdaj prazno nebo preletavajo vojaška letala. Šele ko se bomo znali dostojanstveno poslavljati, se bomo lahko prešerno veselili. Ampak, kot rečeno, uničenja ne vidimo. Navidez je vse tako, kot je bilo, rože bodo spet cvetele, hiše so nepoškodovane, katastrofa je zares poškodovala, če ne pohabila, tisto, kar je očem skrito in se ne bi smelo nikoli izgubiti. Ime tega bo treba na novo odkriti, najti jezik, ki bo to skupnost obnovil. V dveh letih zaprtja je jezik povsem opešal, človeška govorica je izgubil vsako dostojanstvo, po drugi strani pa je neizmeren in epohalen pospešek dobila digitalizacija, ki je verjetno dokončno prekrila ves življenjski svet. Raztrgane človeške vezi je naselil internet.