Pri energetiki poenostavitve niso možne

Družbo Eles vodi od leta 2013. V energetiki je začel delati kot direktor enega od sektorjev rudnika Trbovlje, iz rudnika je prestopil v trboveljsko termoelektrarno, iz Trbovelj pa se je preselil v ljubljansko termoelektrarno in toplarno.

Je bila napaka, da se je pred poldrugim desetletjem Slovenija odločila za termoelektrarno, ne pa za jedrsko elektrarno?

Napaka je bila, ker se je Slovenija odločila za določen tip termoelektrarne.

Teš 6 je prevelik?

Da. Že takrat se je kazalo, kakšne so konkretne eksploatacijske možnosti lignita, to je jasno tudi danes. Pri cenah elektrike in kuponov, ki so trenutno na trgu, bi morala elektrarna delovati na polno. Pa ne dela, ker ni dovolj lignita. V študiji, ki sem jo napisal aprila 2009, sem to izpostavil kot glavno slabost projekta.

Če bi bilo lignita dovolj in bi blok 6 obratoval s 85-odstotnim faktorjem zmogljivosti, bi bilo to še dovolj. Obratuje pa s 70-odstotnim faktorjem zmogljivosti ali manj. Danes se ne postavlja nove elektrarne, ki bi imela v svoji življenjski dobi faktor zmogljivosti manj kot 85 odstotkov.

Tudi pri jedrski elektrarni se moramo vrniti več kot deset let nazaj. Drugi energetski steber se je vzpostavil v drugi polovici prvega desetletja tega stoletja. Pred tem je vso elektriko tržil HSE. Zdajšnji Gen je bil takrat Eles-Gen. Eles je bil stoodstotni lastnik Gena.

In ne smemo pozabiti, da je bila resolucija o nacionalnem energetskem programu v parlamentu potrjena leta 2004. V tistem času so imeli glavno besedo v energetiki zagovorniki premoga in zemeljskega plina. Hkrati je bil to čas zatona jedrske energije. V Evropi se je v tistem času, če se prav spominjam, gradila samo ena jedrska elektrarna.

Nesreča v Fukušimi leta 2011 je status jedrskih elektrarn še poslabšala?

Če se jedrska nesreča zgodi v razviti državi, članici G7, je alarm toliko večji. Je pa Fukušima za varnost delovanja jedrskih elektrarn pomenila prelomnico, velik korak naprej. Tudi v Krškem so takrat nadgradili sisteme varnosti obratovanja. Danes na Fukušimo gledamo kot na oddaljen dogodek, v strokovnih člankih se tega dogodka ne omenja več, ker so se varnostni standardi po Fukušimi tako dvignili.

Je spomin na Fukušimo zbledel tudi zato, ker je obratovanje elektrarn na fosilna goriva danes bistveno dražje?

Pri cenah ni enostavnega odgovora. Letošnje leto je zelo zanimivo. Če gledamo cene na borzi, je za Slovenijo relevantna madžarska borza Hudex. Za kupone CO₂ je relevantna borza EEX iz Leipziga. Če bi na koncu oktobra 2021 Teš vso proizvodnjo za leto 2022 prodal po ceni, ki je veljala na Hudexu, in kupil vse kupone, ki so bili v istem času na voljo na borzi EEX Leipzig, bi imel Teš okrog 40 milijonov evrov čistega poslovnega izida. V drugi polovici leta 2021 so se namreč cene električne energije bistveno bolj dvignile, kot so se dvignile cene kuponov CO₂. Za Teš je bila situacija slaba nekako do junija 2021.

Situacija pa je slabša, lahko rečem alarmantna, če gledamo projekcije za leti 2023 in 2024. Če je cena za naslednje leto okrog 120 evrov, je za leti 2023 in 2024 med 80 in 90 evrov na enoto.

V Sloveniji so ljudje hitro proti, ob tem pa spregledajo posledice, opozarja Aleksander Mervar. FOTO: Jože Suhadolnik/delo

V novembru glede na zadnji trgovalni dan v oktobru so se cene kuponov CO₂ na EEX povečale za več kot sedem evrov na tono CO₂. To lahko pomeni, da bo imel Teš v letu 2023 okrog 100 milijonov evrov izgube, leta 2024 pa kar 155 milijonov. To so številke, dejstva, bodimo pošteni, na katere zaposleni v HSE, Tešu nimajo nobenega vpliva.

Zakaj cene tako izrazito nihajo? Nihanja cen energentov zelo otežujejo normalno načrtovanje?

Situacija je težka tako za trgovce kot za kupce. Ne veš, kaj bi naredil. Velja pa eno pravilo – pravilo, da so cene iz novih proizvodnih enot visoke.

Kaj so nove proizvodne enote?

Recimo nove hidroelektrarne. Srednja Sava. Tudi iz nove jedrske elektrarne cena ne bi bila nizka. Enako velja za nove vetrne elektrarne in za sončne elektrarne. Če sončni elektrarni dodamo dnevne izravnalnike energije, torej baterije, je stroškovna cena električne energije vsaj 140 evrov na enoto. Več ko bo na nekem območju – recimo, da je to država – novih enot, višja bo stroškovna cena.

Ampak Nemčiji gre z zelenim prehodom dobro?

To je poenostavitev. Ocenjujem, da se Nemcem njihov zeleni prehod ni najbolj posrečil. V strokovni literaturi je čedalje več člankov, ki opozarjajo na nemške težave. Preberite si članek Wind energy is not sustainable when balanced by fossil energy norveškega avtorja, doktorja Jana Emblemsvaga. To je dokazoval z izračuni. Nemci so postavili veliko vetrnih in sončnih elektrarn, niso pa postavili daljnovodov. Imajo probleme z evakuacijo elektrike s severa na jug države. Prav tako nimajo dovolj poceni rezervnih virov, ki bi jih aktivirali, ko ni vetra. Ko ni vetra, je potrebno elektriko dobiti od nekje drugje. Več ko je odvisnosti od vetra, večja je potreba po strateških rezervah. Tu so Nemci naredili napako. V zadnjih letih je Nemčija na področju obratovanja prenosnih omrežij naredila že tri hude probleme, ki pa na srečo niso imeli hujših posledic. Lani septembra, ko je bilo tedensko obdobje brez vetra, Nemci na to niso bili pripravljeni.

Jasno je, da imajo tudi plinske elektrarne emisije – kaj šele premogovne. Pri plinu se cene dvigujejo. Kitajska in Indija kupujeta velike količine premoga. Vse to pripelje do visokih cen. Na dolgi rok, do leta 2030, cena zagotovo ne bo nižja od 80 evrov na enoto. Raje 100 evrov.

Torej poceni elektrike ne bo nikar več?

O tem sem v Delu objavil več člankov. Kar se dogaja zdaj, sem napovedal pred petimi leti. Takrat sem tudi opozoril, da nemški model za nas ni dober in da ga ne smemo posnemati. Na gospodarski zbornici, kjer si želijo poceni elektrike, sem povedal, da je ne bo. Potem so govorili, da bi moralo slovensko gospodarstvo elektriko dobivati po konkurenčnih cenah. Kaj pa so konkurenčne cene? Konkurenčna cena ni želja. Cena se oblikuje na borzi. In zeleni prehod, o tem so vsi tulili v en rog, ima svojo ceno.

Kako na kaotične razmere na trgu energentov vpliva dvig cen plina? Pred petnajstimi leti so bile sicer cene plina precej višje, kot so danes.

Ko elektrike primanjkuje, se navadno zaženejo plinske elektrarne. Takrat se vire energije kombinira. Izkoristki pri plinskih turbinah so nizki. Če imamo v mislih nizke izkoristke in visoko ceno plina, to ceno elektrike na enoto požene na 200 evrov.

Nekdo, ki prodaja elektriko, jo dobiva iz vetrne energije, kar stane 50, 60 ali 80 evrov, pa tudi iz plina, kar stane prek 200 evrov. Tu je potem bistveno vprašanje strukture, koliko je vetra in koliko plina.

Od leta 2009, ko sta vetrna in sončna energija dobili zagon, ni nikomur uspelo iznajti učinkovitega sistema za dolgoročno shranjevanje viškov električne energije.

Torej se je pred desetletjem in več pričakovalo, da bo lahko znanost relativno kmalu razvila tehnologijo, ki bi omogočala shranjevanje viškov električne energije, zdaj pa te tehnologije ni? Kot da bi takrat stavili na tehnološke preboje, ki pa jih potem ni bilo.

Pričakovanja so bila preveč optimistična. Ta visoka pričakovanja sicer imajo neko logiko. Tudi evropska komisija pogosto postavi visoke cilje, ker računa, da bo s tem diktirala hitrejši tempo razvoja. Problem je, ko cilji obstajajo, poti do njih ni pa nikjer. Upam si napovedati, da bodo zimske cene elektrike zelo visoke. Strinjam se celo z napovedjo dr. Paravana iz Gen-I, da bodo urne cene lahko tudi 1000 evrov in več. Nemcev to ne bo tako prizadelo, ker so dovolj bogati in imajo subvencije. To pa prehaja še na druge države, v katerih je standard nižji. Če se v teh državah postavka za elektriko na gospodinjstvo zviša, je to dosti večji udarec, ker je delež proračuna posameznega gospodinjstva, namenjen elektriki, večji kot v Nemčiji.

Trenutno so cene produkta DayAhead v Evropi najvišje v Avstriji, Italiji, na Balkanu – torej tam, kjer smo tudi mi. Najnižjo ceno imajo Poljaki. Zakaj? Ker izkoriščajo zaloge lignita in rjavega premoga. Podatke lahko dnevno spremljate na spletni strani https://www.energylive.cloud/.

Strele nad poljem vetrnih elektrarn v Sieversdorfu, vzhod Nemčije FOTO: Patrick Pleul/DPA/AFP

So pa malo naredili pri zelenem prehodu?

Pri teh ocenah, koliko je kdo naredil pri zelenem prehodu, je nekaj težav. Tudi ko gre za Slovenijo, obstajajo ocene, kako ni bilo nič narejeno za zeleni prehod. Slovenija je, ko gre za odstotek električne energije, proizveden iz nizkoogljičnih virov, boljša od povprečja EU. Smo boljši tudi od Nemcev. Elektriko, pri kateri so emisije CO₂ najnižje, proizvajajo tudi hidroelektrarne in jedrske elektrarne. Nekaj dodajata še sonce in biomasa. Te ocene, ki temelji na trdnih statističnih podatkih, v Sloveniji skoraj ne moremo prebrati. Dodajam pa, da potrebujemo do leta 2026 vso projektno dokumentacijo za drugi blok jedrske elektrarne. Takrat se moramo dokončno odločiti. Takrat bo tudi bolj jasno, v katero smer gre tehnološki razvoj. Pripravljeni moramo biti na trenutek, ko bo treba reči: drugi blok, da ali ne.

Zavedati pa se moramo tudi tega, da lahko v Sloveniji kaj hitro končamo z redukcijami električne energije. Smo specifični, ker nihče v EU nima dveh zelo velikih enot. Iz jedrske elektrarne in Teša dobivamo 65 odstotkov električne energije. Predstavljajmo si, da Teš zapremo in da v jedrski elektrarni pride do okvare. Naenkrat moramo uvažati ogromne količine elektrike. Če do tega pride pozimi, če bi se ponovil februar 2018, ko smo imeli v Evropi izjemno mrzlo obdobje, veliko sneženja in so države, članice EU, kljub proklamiranemu enotnemu trgu z električno energijo zapirale meje za trgovanje z električno energijo, bodo redukcije, izklapljati bomo morali. Tega se premalo zavedamo. V Sloveniji so ljudje hitro proti, ob tem pa spregledajo, kar je posledica. So nasprotovanja za Mokrice, Srednjo Savo … Tudi nasprotovanje za jedrsko elektrarno bo. Ne bi imeli vetrnih elektrarn, sončne samo na strehah. Kaj bi sploh imeli? Ampak potem moramo vedeti tudi, kaj so posledice. Navajeni smo, da imamo elektriko vsako sekundo. Elektroenergetski sistem deluje na milisekunde. Problem so urne bilance. Na srečo smo majhni, če zatajimo, se to v frekvenci celotne Evrope ne pozna bogve kaj.

Slovenski energetski sistem je, če ga postavimo v svetovni okvir, kakovosten. World Energy Council, ki rangira države glede na to, kakšne energetske sisteme imajo, nas uvršča med prvih dvajset najbolj zanesljivih držav.

Na katero inovacijo čakamo? Kaj je tehnološki preboj, ki bi se moral zgoditi, pa ga še ni bilo?

Čakamo na tehnološko izvedljivo in ekonomsko upravičeno pretvorbo viškov električne energije iz sonca in vetra z elektrolizo v vodik. Ob skladiščenju je problem tudi transport. To so ključna vprašanja. Za zdaj obstajajo samo pilotni projekti. Številke, do katerih pridemo pri teh projektih, so zelo visoke. Energent, ki ga dobimo z elektrolizo in ga potem porabimo v elektrarni, kakršna je pri nas Brestanica, je drag. Na enoto elektrike bi bila stroškovna cena do 400 evrov na megavatno uro in več. To je pri obnovljivih virih največji problem. In dokler bo tako, je jasno, kaj je za Slovenijo dobro: zgraditi Srednjo Savo, dokončati Mokrice, dograjevati sončne elektrarne in drugi blok jedrske elektrarne. Ravno tako izkoristiti vetrni potencial.

Noben problem za slovenski elektroenergetski sistem ni, če imamo instaliranih med 1000 do 1200 MW kapacitet sonca/vetra. Teš pa naj dela toliko časa, dokler je v Velenju še lignit. Cena kuponov bo manjši problem od pomanjkanja lignita. Država, ki je lastnica Teša, ima namreč prihodke iz sklada za podnebne spremembe. Na nacionalni ravni se to izravna. Ponavljam, večji problem bo pomanjkanje lignita.

Poleg tega bo v tem desetletju z inovacijami potrebno rešiti izziv ogrevanja iz kombinacije obnovljivih virov energije (sonce, odpadna lesna biomasa in geotermalna energija) s pomočjo obstoječih daljinskih sistemov ogrevanja in gradnje novih mikro daljinskih sistemov za ogrevanje v zaokroženih naseljih. Vlagati bo treba v razvoj sezonskih zalogovnikov toplote. Povsem smo zanemarili sončne kolektorje za pripravo tople sanitarne vode. Po podatkih Sursa za leto 2020 se je v gospodinjstvih porabilo 12,5 TWh vseh oblik energije, od tega je bilo 62 odstotkov vseh oblik energije porabljene za ogrevanje – to znese 7,75 TWh. Za ogrevanje gospodinjstev je bilo leta 2020 porabljene 2,3 TWh električne energije. 2,97 TWh je bilo porabljene energije iz lesne biomase, 0,775 TWh iz plina in 0,775 TWh iz kurilnega olja. Eles je začel lani v Sloveniji ustanavljati partnerstva z medsektorskim povezovanjem elektroenergetskega sistema s sistemi za ogrevanje in hlajenje na lokalnih in regionalnih ravneh. Srednjeročno želimo pokazati, da z inovativnimi rešitvami v pilotnih projektih, ki jih pripravljamo skupaj s partnerji, financirane z nepovratnimi evropskimi sredstvi, recimo iz sklada za pravični prehod, lahko postavimo alternativo masovni penetraciji toplotnih črpalk, s katerimi bo Slovenija samo povečala uvozno odvisnost od električne energije v zimskih mesecih in financirala tuja gospodarstva. Namesto tega želimo dokazati, da lahko z inovativnimi pristopi in povezovanjem na vseh ravneh Slovenija v polni meri izkoristi svoje naravne potenciale za ogrevanje (odpadna lesna biomasa, geotermalna energija in sončna energija) ter tudi s tem zmanjša uvozno odvisnost od električne energije.

Pomemben dejavnik pri energetski oskrbi bo ambicija, da bi avtomobile poganjala električna energija. To bo zahtevalo še več elektrike.

Nacionalne strategije v Sloveniji še nimamo. E-polnilnice se postavljajo zelo stihijsko. Za elektroenergetsko omrežje je to velik problem. Ne gre zgolj za to, ali bomo imeli dovolj elektrike. Gre tudi za to, kako elektriko od mesta proizvodnje spraviti do mesta uporabe. Kdaj se bodo polnili avtomobili? Če naj bi se polnili ponoči, smo v težki situaciji, ker ponoči ni toliko obnovljivih virov. Ponoči ni sonca. To pomeni, da bi morale biti dnevne polnilnice tam, kjer so ljudje v službi. Dnevne polnilnice bi lahko bile pri parkiriščih ob železniških postajah. Tretja točka, kjer bi bile te zmogljive polnilnice smiselne, so veliki trgovski centri. Investicije v distribucijsko omrežje bodo zelo velike, glede na zadnji desetletni načrt razvoja distribucijskega omrežja okrog 4,2 milijarde evrov. Potrebna bo večja priključna moč, in to tako za toplotne črpalke kot za e-mobilnost.

Aleksander Mervar: Energetska neodvisnost ti daje večjo politično varnost. FOTO: Jože Suhadolnik/delo

Ker imamo na Elesu dovolj znanja, pri projektih sodelujemo s Telekomom in Darsom. Z Darsom se ukvarjamo s polnilno infrastrukturo na avtocestnem križu. Gre za polnilnice z ekstremnimi močmi, ki so potrebne za polnjenje avtobusov in kamionov. Sedanja počivališča in obstoječe bencinske črpalke so večinoma neprimerni. Lokacije bo treba določiti na novo. Vsaka polnilnica bo morala biti povezana direktno na prenosno omrežje, torej na daljnovode. Daljnovode pa moramo umestiti v prostor. Če bomo to počeli s sedanjim tempom, do leta 2030 ne bomo naredili nič.

Pravih predstav o zmogljivosti omrežja, prek katerega naj bi v čim krajšem času napolnili avto, najbrž nimamo.

Že polnjenje avtomobila z elektriko je problem. Bistveno večja moč pa je potrebna, če hočemo z energijo oskrbeti tovornjak. Potem pa si poglejmo, kako velika so počivališča, na katerih danes stojijo tovornjaki. Za vse te tovornjake bo treba do polnilnih postaj pripeljati dovolj električne energije. Poseben problem so avtobusi. Vlačilec lahko nekaj časa počaka. Šoferji imajo obvezni čas, ko morajo počivati, in v tem času bi lahko vlačilec napolnili. Avtobus pa mora biti napolnjen v najkrajšem možnem času. Urna moč lokacije na takšni polnilnici bo morala biti izjemno visoka.

Skratka, te probleme rešujemo z Darsom. Sicer v teh projektih sodeluje več državnih podjetij: Pošta Slovenije, Slovenske železnice, Dars, Telekom Slovenije in Eles. Odločili smo se, da se ukvarjamo tudi s skupno strategijo, kakšen naj bo naš vozni park, torej vozni park osebnih vozil. Prehajali bomo na električna vozila. Če jih hočemo imeti, je pogoj polnilna infrastruktura. Za polnilno infrastrukturo pa potrebujemo državni koncept.

Pri jedrski elektrarni ne gre samo za tehnološko, energetsko in okoljsko vprašanje, ampak tudi za geostrateško vprašanje. Jedrske elektrarne proizvajajo Kitajska, Južna Koreja, Rusija, ZDA, Francija … Potem se seznam počasi konča. Se Slovenija lahko znajde v težavah, ko bo iskala odgovor na geostrateško vprašanje, kje kupiti jedrsko elektrarno?

Tehnologija sedanje krške jedrske elektrarne je ameriška, Westinghousova. Največ jedrske tehnologije imajo Kitajci in Rusi. Vprašanje je, ali bo pri investiciji prevladal državni kapital. Možna bi bila tudi gradnja s partnerji. To lahko pomeni, da bi pri projektu sodelovala velika multinacionalka, ki se ukvarja z energetiko. Če bo v projektu partner, bo iz države članice EU. To potem zahteva javno naročilo. Ker pa smo v EU, se izbor tehnologije zoži. Mislim, da možnost, za katero so se odločili Madžari, ko so izbrali rusko tehnologijo, ne pride v poštev.

Ko sta se Slovenija in Hrvaška na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja odločili, da bo v Krškem ameriška tehnologija, je to imelo geostrateške posledice.

Danes smo v EU, Natu in OECD. Sklepal bi, da se ne bomo postavljali na kakšno drugo stran. A tu gre zgolj za moje glasno razmišljanje.

Pogovarjava se med podnebno konferenco v Glasgowu. Lahko konferenca energetsko enačbo poenostavi ali vnaša nove neznanke?

Vrnil bi se v čas pariške konference. Pariški sporazum je bil po mojem mnenju delno zlorabljen. Govoril je o nižjih emisijah. Ambicija, da morajo biti emisije nižje, pa je bila potem prevedena v to, da naj bi energijo pridobivali iz vetra in sonca. Nisem klimatolog, to ni moja stroka. Zavzemam pa se za odkritost. Ljudem bo treba povedati: zmanjšujemo emisije toplogrednih plinov, ker to povzroča podnebne spremembe in segrevanje. Vendar, dragi prebivalci, za energijo bo potrebno plačati več. Te konference določajo cilje, ne določijo pa, kako, s čim, kdo bo plačal.

Cilj, da bo emisij manj, lahko dosežemo tako, da bo položnica za elektriko dražja. Ali pa bo morala biti raba elektrike bolj racionalna.

To drži. Predvsem opozarjam, da pri energetiki poenostavitve niso možne. Včasih prebiram, da je Nemčija zaprla tri termoelektrarne in da v Sloveniji nismo naredili še nič. Veste, če Nemčija zapre tri termoelektrarne, se jim to komaj pozna. Če pa mi zapremo eno termoelektrarno, je to 30 odstotkov elektrike, ki jo imamo. Tudi poenostavitev, da je sončna energija poceni, zato lahko zapremo tako Teš kot Krško, je nesmiselna. Sončna energija je poceni, ko je na fotonapetostnem modulu. Vendar elektrike ne potrebujemo na strehi, pripeljati jo je treba do omrežja. In potrebujemo jo tudi, ko ni sonca. Nič nimam proti projektom samooskrbe. Fino, da so. Ni pa res, da gre v resnici za samooskrbo. Vsi, ki imajo fotonapetostne module, so priklopljeni na omrežje. Fino je, da bodo pomemben del časa samooskrbni. Omrežje pa vseeno potrebujejo.

Za Eles, konkretno, sončne elektrarne pomenijo dodatne sistemske storitve. Omrežje je treba ojačati. Za čas, ko ni sonca, je treba zagotoviti dodatne strateške sistemske rezerve. To niso enostavne zadeve.

Na nekaterih delih sveta je sonca veliko več kot pri nas. Kaj pa če bi elektriko pridelovali tam, kjer je sonca veliko, in bi to pripeljali v Evropo, kjer je sonca manj?

V okviru združenja Cigre/Cired, svetovnega združenja elektroinženirjev, ki se ukvarjajo z energetiko, se o tem precej razpravlja. Prvo vprašanje je, kako premostiti časovne razlike. Za zdaj so rešitve številnih problemov znanstvena fantastika. Najbrž bo nekoč to res izvedljivo, vendar midva tega ne bova dočakala.

Kaj je največja težava?

Stroški za visokonapetostne kable so izjemno visoki. Recimo, da bi sončno energijo proizvajali v Savdski Arabiji in bi energijo prek visokonapetostnega kabla transportirali v Evropo. Tak kabel stane 15-krat več kot daljnovod.

Od Savdske Arabije do Slovenije je 3500 kilometrov zračne linije.

Kdo bo to plačal? Na teoretični ravni lahko diskutiramo, kaj je možno. Na praktični ravni smo pa daleč od tega.

Še na en vidik bi opozoril. Energetska neodvisnost ti daje večjo politično varnost. Tako kot smo danes odvisni od ruskega plina in arabske nafte, bi bili odvisni od arabskega sonca. S tem bi dobili samo še večjo odvisnost. Kaj pa, če nekdo preseka kabel, prek katerega bi se Evropa oskrbovala z elektriko?

Saj naftovode in plinovode, ki iz Arabije ali Rusije vodijo proti Evropi, tudi postavljamo.

Tega sploh ne moremo primerjati.

Naftovod je enostaven, daljnovod pa sploh ne.

Naftovod je enostavna cev. Visokonapetostni vodi pa niso enostavna cev. Ponavljam, pri elektroenergetskem sistemu gre za veliko dejavnikov, ki predstavljajo tveganje. Se spominjate februarja 2014?

Kaj se je takrat zgodilo?

Takrat smo imeli najhujši žledolom. Deli distribucijskega omrežja so bili poškodovani. Nekateri končni uporabniki so ostali brez elektrike. Takrat je bil cel hudič, ljudje so bili jezni. In vreme je samo eden od dejavnikov tveganja.

V Sloveniji so ljudje hitro proti, ob tem pa spregledajo posledice, opozarja Aleksander Mervar. FOTO: Jože Suhadolnik/delo

Na katere znanstvene in tehnološke preboje čakamo?

Razmišlja se o marsičem, obstajajo tudi kakšni prototipi. Študij, ko bi država predstavila načrt, kako bo energetska bilanca temeljila samo na obnovljivih virih, ni. Ne rečem, da vizionarjev ne potrebujemo. Potrebujemo jih. S svojo ekipo zelo dobro sodelujemo z ekipo Gen-I v okviru Zelenega konzorcija, ki sem ga ustanovil z dr. Robertom Golobom septembra 2019. Res pa je, da dr. Golob bolj stavi na vizijo, jaz bolj na prizemljenost. Skupaj sva bila odličen tim.

Če bi lahko svoj denar investirali samo v prebojne tehnologije – kam bi ga investirali?

Ko gre za produkcijo energije, bi stavil na novo generacijo jedrskih elektrarn. Tu gre za modularne jedrske elektrarne z manjšimi močmi. Mislim, da jedrsko energijo čaka nov preboj, ker bodo pozimi cene energije zelo visoke in se obeta nov velik zagon jedrske energije. Večja ko bo prodaja jedrskih elektrarn, več bo virov za razvoj jedrske tehnologije. To bo prineslo nekakšno spiralo tehnoloških izboljšav. Večja ko bo prodaja, več denarja bo šlo za tehnološki razvoj. Bolj bo tehnologija razvita, večje bo zanimanje trga za jedrske elektrarne.

Vetru in soncu ne nasprotujem. Menim, da so proizvodne enote že dovolj razvite, stroškovna cena na enoto je pri sončnih elektrarnah izjemno padla. To pomeni, da so bili narejeni veliki tehnološki koraki. Vse pa se bo postavilo na glavo, če bo nekdo izumil hrambo elektrike za čas, ko ni sonca in vetra.

Omenjate manjše, modularne jedrske reaktorje. Je v Slovenijo potem bolj smiselno postaviti več manjših?

Drugi blok, če ga bomo postavili, bo moral biti velik, ker bomo potrebovali velike količine nove elektrike. Potem pa bi bili verjetno modularni, manjši reaktorji smiselni. Slabosti velikega bloka pa so sistemske storitve. Po pravilih, ki veljajo v Evropi, moramo zakupiti spečo kapaciteto v višini največje proizvodne enote v državi. Trenutno je največja enota Teš 6. Če bomo imeli novo jedrsko elektrarno, ki bo večja od Teša 6, bomo morali te dodatne kapacitete nekje poiskati.