V nadaljevanju preberite:

V francoski družbi se krepijo argumentirani kritični glasovi, čedalje več je ljudi, ki jim frustracije povzročata predsednikov način in vsebina vladanja. Vzvišenost do »socialno manjvrednih«, ki Emmanuelu Macronu redno uhaja iz njegovih javnih komentarjev, in značajske poteze, ki razkrivajo avtoritarnost, pogosto sočasno zatrjevanje dveh nasprotij in prelomljene obljube so oddaljili mnoge njegove privržence, številne raziskovalce pa privedli do spoznanja, da gre za človeka, ki veliko govori, a malo pove.

Tako je perverzno osebnost poljudno strnil pokojni psihiater in psihoanalitik Paul-Claude Racamier, avtor študije Le génie des origines, s podnaslovom Psihoanaliza in psihoza. Njegova dognanja je v svoje raziskave vključil sociolog Marc Joly, specialist za narcistično motnjo, ki je dolga leta preučeval nasilno razdiralno vlogo dominantnega partnerja v toksičnih zakonskih in medosebnih odnosih. Ti so se v Franciji začeli množiti od sedemdesetih let naprej, povezani z rastočo prevlado neizprosne neoliberalne logike spekulativnega kapitala, ki se je prenašala v družbo in družino.