Pred 20 leti smo se hecali, da bomo moški streljali v prazno. Danes je to dejstvo

V ljubljanski vodi so našli metabolite prepovedanih drog, predvsem kokaina in ekstazija. Vplivi teh snovi v vodi na zdravje ljudi še niso raziskani, pravi dr. Mihael Jožef Toman, a še bolj kot učinki vsake snovi posebej ga skrbi zmes sodobnih kemičnih tvorb, ki nastajajo z uporabo v vsakodnevnem življenju, in njihovih metabolitov v okolju. Ne le, da vodijo do rakavih obolenj, ampak so tudi motilci endokrinega sistema.

Ljubljana je letos prvič pristopila k evropski raziskavi, ta pa je pokazala, da je v Ljubljanici nadpovprečno veliko metabolitov kokaina in ekstazija. Kako nevarno je lahko to za zdravje ljudi, vodnega življa?

Ekotoksikoloških raziskav na to temo je zagotovo premalo, da bi jih lahko ekosistemsko in zdravstveno ovrednotili. V vodi niso zgolj metaboliti kokaina, ampak tudi drugih nevarnih snovi, ki jih je človek sintetiziral. Ne smemo pozabiti, da zelo veliko ljudi jemlje različne opiate, tudi v obliki zdravil, potem so tu še zaščitna sredstva za varstvo rastlin, veterinarska zdravila, ne nazadnje tudi lepotni pripomočki, ki jih vsak dan uporabljamo, tako da je verjetno bolj primerno vprašanje, ali ni večji problem mešanica teh snovi, ki delujejo sinergistično, kot pa posamezna snov. Njihov učinek se namreč sešteva, včasih celo množi, zato je bolj pomembno pogledati, kakšen »kompot« imamo v okolju, kot pa ugotavljati, kako deluje vsaka snov posebej. Metaboliti v okolju so dostikrat celo mnogo bolj problematični kot izvorna spojina. Predstavljajo namreč neko drugo snov, ki je nepopoln razkrojni produkt in v fiziološkem in endokrinološkem smislu deluje na organizme popolnoma drugače. Zato so te snovi pravzaprav motilci endokrinega sistema, kamor sodijo tudi ti kokainski motilci.



Velik problem je, da ne poznamo sinergističnih, vzajemnih delovanj tako osnovnih spojin, ki smo jih sintetizirali in so v vodnem okolju, niti sinergističnega delovanja različnih metabolitov. V nobenem vodnem okolju namreč ni le ena taka snov. Teoretično je lahko v vodi toliko snovi, kot smo jih sintetizirali, torej več kot 80.000 različnih organskih tvorb. Žal tudi za večino teh organskih snovi v naravnih ekosistemih nimamo mikroorganizmov, ki bi jih lahko vključili v svojo metabolno aktivnost, ki bi jih znali uporabiti in predelati oziroma mineralizirati.

Torej, ko te snovi vstopijo v čistilno napravo …

… gredo večinoma skoznjo. V še slabšem primeru pa se le delno razgradijo in ne gredo skozi kot vstopna snov, ki ni nujno zelo toksična, ampak so v t. i. čiščeni vodi metaboliti. Zato ni naključje in številne raziskave – jaz sem se s tem ukvarjal že pred več kot 20 leti – so pokazale, da so očiščene vode iz komunalnih čistilnih naprav celo mutagene in kancerogene. Komunalne čistilne naprave ne čistijo vseh onesnažil, ki so v odpadni vodi, ampak le zmanjšujejo organsko obremenitev, vsebnost ogljika. V večini primerov pa ne odstranjujejo nevarnih snovi, sodobnih nevarnih snovi, v večini primerov tudi ne hranljivih snovi za vodne rastline, alge, kar pomeni, da vplivajo na produktivnost v vodnem okolju oziroma na »cvetenje«. Besedno zvezo treatment plant smo prevedli v čistilna naprava, čeprav to v resnici ni. Odpadne vode v čistilnih napravah le obdelujemo in ne očistimo vseh nevarnih in strupenih snovi.

Kje torej končajo te »obdelane« vode?

V reki, le v stoječe vode, torej v jezera ali rečne akumulacije, ne smejo iztekati. Torej gredo v Ljubljani v Ljubljanico in potem naprej v Savo, v Domžalah v Kamniško Bistrico, v Celju v Savinjo. Za Zidanim Mostom se v Savi potem združijo celjska, ljubljanska in kamniška obdelana voda, v rečni akumulaciji Vrhovo pa imate vse to skupaj. Zato je treba razumeti problematiko, ki smo ji priča tudi danes, to je boj proti vedno novim hidroelektrarnam, ki bodo dale manj kot odstotek električne energije za vso Slovenijo, bistveno pa bodo spremenile usodo tudi teh nevarnih snovi in življenjski prostor, podtalnico in vodo, ki jo bomo uporabljali. Potrebovali bomo več mehanizmov kontrole pitne vode, več čiščenja podtalnih vod za namene pitne vode in tako naprej.

To je širši ekosistemski pogled na problematiko, tudi hidroelektrarn. Ne nazadnje bomo vodo z vsemi temi kemijskimi snovmi in metaboliti zadrževali že v prvi akumulaciji v reki Savi v Vrhovem, tudi te metabolite kokaina in drugih sintetičnih drog, ki ste jih omenjali. V jezeru delujejo precej drugače kot v reki, ki teče. Pri hidroelektrarnah torej ne gre zgolj za problem ene živalske vrste, na primer sulca, ne le za preprečevanje gibanja rib, nižanje podtalnice, ampak gre za mnogo več. Na tehtnico je treba dati pridobljene megavate – ne s sulcem, ampak z ekosistemsko spremembo, ki pa je ne nazadnje, če smo malce antropocentrični, naš, človeški problem, čeprav ga ne vidimo, ker nam do tja ne seže razmišljanje.

Kako konkretno se vse to vrne človeku?

S hrano, ki jo pojemo, vodo, ki jo pijemo, s spremembo v naravi, kjer radi uživamo … Rečne sisteme razumemo tudi kot bogatenje podtalnice. Zato je kakovost podtalnih vod rezultanta kakovosti površinskih vod. Če imate torej v njih katere koli nevarne snovi, bodo te snovi tudi v podtalnici, kjer ostajajo desetletja, tudi stoletja. Če uporabljamo na kmetijskih površinah zaščitna sredstva – atrazina ne uporabljamo že več kot 15 let, vendar imamo danes atrazin še v podtalnici in ga bomo imeli še nadaljnjih sto let, saj ne bo šel nikamor drugam, lahko pa prek pitne vode pride v naše telo pa v telo živali, ki bodo to vodo pile. Nauk te zgodbe je: kar koli bomo spuščali v površinske vode, kar koli bomo počeli na kopnem, se bo pokazalo v podtalnih vodah. V Sloveniji, kjer za pitno vodo uporabljamo več kot 90 odstotkov podtalnih vod, se bo to zagotovo pokazalo v pitnih vodah in posledično na našem zdravju.

Kako delujejo na nas razni motilci endokrinega sistema, ki ste jih omenili?

To, kar danes poznamo, je kronično delovanje, torej počasno, kronično, endokrino, mutageno, kancerogeno delovanje na ravni naših celic. Vse to lahko vodi do rakavih obolenj, katerih številčnost se v Sloveniji povečuje. To je zagotovo povezano z okoljem, v katerem živimo, ne le z zrakom, ampak tudi z vodo in hrano. Ko govorimo o hormonskih motilcih oziroma motilcih endokrinega sistema, gre predvsem za delovanje na sistem, ki nas ohranja zdrave ali pa ne. Ti motilci delujejo bodisi kot prikriti hormoni, tako da motijo različne razvojne, metabolne, reproduktivne funkcije. Zato povezujemo te snovi predvsem s spremenjeno reprodukcijo, ontogenetskim razvojem, razvojem osebkov. Pri ribah je to jasno raziskano; dokazana je recimo zmanjšana rast, tudi depigmentacija, vplivi na razvoj določenih organov, denimo oči, da ne govorimo o zmanjšanju potenciala reprodukcije – prizadet je moški spol kot donor spolnih celic, ki so gibljive, torej spermijev, pogosto pride celo do spremembe spola, feminizacije. Najprej se je to pokazalo pri aligatorjih in nekaterih drugih plazilcih, danes vemo, da do spremembe iz moškega v ženski spol prihaja tudi pri ribah. Pri ljudeh to pomeni zmanjšano reproduktivno sposobnost.

Ugotovitev, da je v Evropi reproduktivna zmožnost moške populacije zmanjšana praktično za tretjino, je povezana tudi s snovmi, ki jih ta populacija pridobiva z načinom življenja: hrano, vodo … Sprememba gibanja spermatozoidov, sprememba poškodb na kromosomih – tega niti ne vidimo pod klasičnimi mikroskopi, šele elektronska mikroskopija pokaže vso tragičnost sprememb, kaj se v moški spolni celici dogaja v povezavi z nevarnimi snovmi, ki so v vodi. Ravno voda je tista, prek katere dobimo dandanes največ teh snovi v svoje telo. Na območjih, kjer se ljudje prehranjujejo z vodnimi organizmi – v Sloveniji je prehrana z ribami iz rek in jezer minorna, so pa nekatera območja po svetu, kjer se hranijo samo s tem –, se tveganja še povečujejo.

Drugo delovanje pa je sprememba celic in razvoj najbolj nevarnih bolezni. Prostata je tipičen primer, ki ga povezujejo predvsem s snovmi, ki so v hrani, denimo v pločevinkah kot premaz, zato je pripravljena hrana v plastični in drugi embalaži tako problematična. Posledično potem te sintetične snovi, na primer bisfenol A (pri nekateri pripravljeni hrani lahko preberete, da je BPA free, torej ga ne vsebuje), prehajajo tudi v vodo. Tudi mikro- in nanoplastika pride v vodo in prek nje v naše telo. Danes v t. i. plastenkah najdete nanodelce plastike. Ko pijemo vodo iz plastičnih stekleničk, pijemo tudi plastiko! Teh vplivov še ne poznamo. Prve analize kažejo, da več plastike pijemo v plastenkah kot v vodi iz pipe. To je eden od razlogov, da se moramo Slovenci res držati pitne vode – čeprav ima včasih malo več nitratov, včasih dobimo tudi kakšno drisko, če so prisotni patogeni, ampak še vedno so bistveno manjše nevarnosti, kronično gledano, kot pa če smo dan na dan kot na dudo prisesani na vodo iz plastenk, kar je zdaj kar že moda.

Pred kratkim sem zasledila podatek, da je Slovenija v samem vrhu evropskih držav po številu umetnih oploditev, takoj za Dansko …

Del življenja sem preživel na Danskem, kot raziskovalec v Københavnu. Sicer sem se ukvarjal z drugimi stvarmi, vendar so nekateri kolegi tam že takrat proučevali to problematiko. Spomnim se, da so razmišljali, kako bomo moški vse manj reprodukcijsko sposobni. Takrat smo se na to temo hecali, danes pa je to že dejstvo. Danci, kot izjemno kmetijska dežela s štirikrat več prašičev kot prebivalcev, ki so že sami po sebi v okolje prispevali toliko in toliko gnojevke z vsemi zdravili in hormoni, ki so jih morali dodajati v hrano živalim, so med prvimi opažali te spremembe. Na Jutlandu, kjer imajo manjše reke in na tisoče jezer, so izmerili povečano koncentracijo teh snovi v vodi in začeli prvi povezovati do okolja neprijazno kmetijsko prakso, saj disperznega onesnaženja ni mogoče prestreči in čistiti, nemogoče je nadzirati, kam bodo nevarne snovi odtekale. Zato danes velja kmetijstvo za največjega onesnaževalca v svetovnem merilu, ne pa industrija in naselja.

Vse nevarne snovi, uporabljene v intenzivnem kmetijstvu, stečejo – odvisno od tega, kakšna je podlaga – v podtalnico. Zato si prizadevamo, da bi v državi, v kateri je 50 odstotkov kraškega terena, bolj nadzirali, kaj počnemo na površini. Na kraškem terenu namreč vse ne le pronica, ampak pade v podtalnico, z vsemi metaboliti in drugimi nevarnimi snovmi vred. Tudi na kmetijskih površinah v Beli krajini, kjer gnojevka in digestat iz bioplinarne resno ogrožata populacijo endemne črne človeške ribice, pa zanjo ne znamo ali nočemo zagotoviti varovanja. Res žalostno.

Kakšne ukrepe predlagate?

Menim, da bi morali v Sloveniji sestaviti skupino strokovnjakov, od zdravnikov, kemikov, biologov do ekologov, ki bi razmislili, kaj moramo spremeniti v sistemu monitoringa, spremljanja realnega stanja voda, predvsem kemijskega. Razmere so danes drugačne kot pred 20 leti in moramo začeti slediti tudi tem sodobnim nevarnim onesnažilom. Ko so denimo v Nemčiji začeli izvajati takšen monitoring, so nenadoma ugotovili, da je stanje njihovih voda s kemijskega vidika stoodstotno slabo. Pred nedavnim sem bil tam na kongresu, kjer me je presenetilo njihovo poročilo o slabem kemijskem stanju, upoštevaje sodobna onesnaževala. Tako so vsaj pridobili neko podlago za razmislek, kako ukrepati – v tehnološkem smislu, v rabi in izrabi prostora, kmetijstvu, čiščenju odpadnih voda in podobno. Mi pa sploh ne vemo, ali te snovi v vodi imamo. Sem ter tja vzamemo nekaj vzorcev in ugotovimo, da je to nevarno, in nastane cel cirkus, denimo s prepovedanimi drogami, ostanki zdravil ...

Kam odvaja urin bolnik, ki ga zdravimo s kemoterapijo? V straniščno školjko in naprej v kanalizacijo. Res je, da se to razredči, v komunalni čistilni napravi delno predela, izteka v reko in če postavimo jez – spodnja Sava denimo je vsa zajezena –, v nastalih akumulacijskih jezerih te snovi lovimo, koncentriramo in jih zadržujemo. Tudi če bi šlo vse skupaj naprej v Črno morje, nas mora to zanimati, ker smo del globalnega vodnega kroga. Nismo samo odvajalci nevarnih snovi v vodna okolja, dobivamo jih tudi po rekah, na primer Dravi in Muri.

Potrebovali bomo posodobljene raziskovalne programe, da bomo dobili več relevantnih podatkov o sodobnih onesnaževalih. O tem se mora zamisliti pristojno ministrstvo za okolje in prostor. Težava pri nas je tudi v tem, da stroke več ali manj delujejo same zase, malo je povezav. Prava pot je interdisciplinaren nabor raziskovalcev, saj je za proučevanje vode nujna integracija strok – kemik raziskuje in analizira trenutno stanje, medtem ko biološka in ekološka analiza ugotavljata posledično delovanje. Oboje je zelo pomembno, saj nam trenutno stanje kaže tudi na posledično delovanje, posledično delovanje v ekosistemu pa nam pokažejo organizmi. Eni od teh smo tudi mi, in če ugotavljamo, da je število rakavih obolenj večje kot pred 20 leti, me bo težko nekdo strokovno prepričal, da to ni povezano s sodobnim načinom življenja in pitjem vode ter tudi z onesnaževali, ki so v zraku.

Katere metode pa bi bile bolj učinkovite pri čiščenju odpadnih voda?

Eden od ukrepov, ki je zelo pomemben, je, da industrijo ločimo od komunalnih voda tam, kjer še ni, in jo drugače obravnavamo. Vzdrževati moramo kanalizacijske sisteme, da voda ne prodira v okolje, in uvesti sodobne postopke čiščenja, s katerimi smo sposobni odstranjevati tudi nevarne snovi iz odpadnih voda. Vendar so sodobni postopki čiščenja, ki tudi to omogočajo, denimo kavitacija, zelo dragi, tako da bi se z njihovo uporabo povečala cena vode. Ali smo Slovenci pripravljeni na dvig cene vode, ki je zdaj prenizka, in iti v korak s časom in sodobnimi postopki čiščenja? Dvomim, da smo ta hip na to pripravljeni, saj z našo vodo nimamo akutnih problemov, o kroničnih težavah pa vnaprej nihče ne razmišlja. Vendar moramo že zdaj razmišljati o tem, za čim bodo ljudje zbolevali čez dvajset let. Ljudje smo nagnjeni k temu, da živimo tukaj in zdaj in ne mislimo dovolj na daljnosežne posledice.

Naloga politike določenih sektorjev je, da ljudi o tem pouči, ozavešča in pripravi teren za spremembe, vendar mora biti za to dovolj izobražena. Stalno dopovedujem, da samo strokovne službe na agenciji za okolje in ministrstvu za okolje in prostor ali kmetijskem ministrstvu danes težko sledijo vsem raziskavam na področju okolja, zato potrebujejo integracijo univerze, inštitutov in raziskovalcev in da jih tudi poslušajo. Pri nas pa je tako, da politika odloča in prepogosto posluša le tiste strokovne argumente, ki ji ustrezajo. Stroka ne odloča! Prispeva svoja razmišljanja, pogostokrat pa jo politika, ki ji ni po volji, imenuje naravovarstveniki, borci za lepo življenje, ezoterični biologi, nerazvojniki in tako naprej. Stroka ne bo odločila, ali jezovi na srednji Savi bodo ali ne. Njena naloga je, da priskrbi dobra izhodišča politiki, jo opozori, kakšne bodo posledice njene odločitve – tako kratkoročne koristi kot dolgoročne negativne posledice. Naloga politike pa je, da zna in hoče razmišljati in da politično odloči, brez takšnih in drugačnih kapitalskih ozadij, ki so v ospredju tudi pri gradnji hidroelektrarn na srednji Savi.