V nadaljevanju preberite:

Ko je Gladwell zaslovel in je prodal na milijone knjig, so se kmalu pojavili kritiki njegovih del, češ da so njegove teze preveč poenostavljene. Akademik in kognitivni psiholog Steven Pinker ga je obtožil, da za svoje teze uporablja dvomljive statistike. Pisatelj John Gray je zanj dejal, da je najboljši pripovedovalec pravljic in da je prepričan, da lahko vse zlo na svetu ozdravijo pametni ljudje; poudarjal je, da Gladwell goji svoj kult, ki ga je poimenoval kult pametnjakovičev. V vedno bolj kaotičnem in zapletenem svetu bralcem ponuja preveč preproste in zato škodljive rešitve, meni Gray.

Prebrala sem vse knjige Malcolma Gladwella. Ne morem reči, da sem njegova velika oboževalka, in se strinjam, da so njegove teze kdaj pa kdaj precej za lase privlečene, zdi se mi tudi, da kar naprej gloda isto kost in da pri pisanju uporablja isto narativno formo, a vendar ima nekaj, kar morda Stevenu Pinkerju umanjka – je odličen pripovedovalec zgodb, v sebi ima novinarsko radovednost in suhoparno akademsko razpravo zna spremeniti v literarno zgodbo.

Všeč mi je tudi zato – Gladwell še vedno piše članke za najbolj brane ameriške revije in časopise –, ker dokazuje nekaj, kar mnogi lastniki časopisov in revij ter uredniki, ki vse vlagajo le v novice na internetu, danes težko verjamejo: da imajo bralci radi dolge, dobro napisane novinarske zgodbe, literarno novinarstvo, raziskovalne eseje, ki jih še vedno radi berejo na papirju. Bralcev ne smemo nikoli podcenjevati – tudi to je geslo njegovega uspeha.