Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Sobotna priloga

Potopis tesnobe

Že tri leta živim peto desetletje svojega življenja. Ponavadi je to čas, ko da posameznik največ od sebe, a mene že dve desetletji spremlja tesnoba.
Fragment berlinskega zidu na mejnem prehodu Fertőrákos/Mörbisch am See, kjer se je avgusta 1989 odvil panevropski piknik. FOTO: Primož Sturman
Fragment berlinskega zidu na mejnem prehodu Fertőrákos/Mörbisch am See, kjer se je avgusta 1989 odvil panevropski piknik. FOTO: Primož Sturman
Primož Sturman
19. 8. 2023 | 05:00
15:33

V nadaljevanju preberite:

Začenjam biti nemiren, kar je v teh okoliščinah slabo znamenje. Ura se namreč bliža deseti in vedno višje sonce mi v posebno občutljivih situacijah, v kakršni sem se znašel po svoji odločitvi, fiziološko povzroča tesnobo. Ta potem po navadi popusti komaj proti tretji ali četrti uri popoldne.

Znova se pomirim, ko se na motorju peljem proti Sombotelu, počutim se skoraj frajerja, čeprav ob cesti ni nikogar, pred komer bi se lahko postavljal.

Ko slabe pol ure pred poldnevom zaključim ogled Savaria Múzeuma, me že precej stiska. Po navadi mi ob takem počutju pomaga zaužitje hrane. Prebava preusmeri energijo drugam, v želodec. Tudi restavracijo že poznam z enega od prejšnjih obiskov mesta. Žal pa učinek hrane ni tak, kakršnega sem pričakoval. Tesnoba ne popusti, vročina pa vseeno ni tako huda, da ne bi mogel nadaljevati poti na motorju. Ena od prejšnjih izkušenj me je naučila, da moram imeti s seboj vedno zalogo pitne vode. Že nekaj požirkov namreč pomaga k boljšemu počutju, če pa moraš v trenutkih žeje na poti komaj iskati kako pipo ali trgovino, je to priložnost, ki jo bo neželena življenjska spremljevalka takoj izrabila, da te dobi v kremplje.

V navigacijo vpišem kraj Fertőrákos oziroma tamkajšnji mejni prehod z Avstrijo. Na zahodni obali Nežiderskega jezera med avstrijsko zvezno deželo Gradiščanska in madžarsko županijo Győr-Moson-Sopron se je namreč na pobudo Otta von Habsburga avgusta 1989 odvil panevropski piknik, ki ga je večja skupina tedanjih Vzhodnih Nemcev izkoristila za prebeg v Zvezno republiko Nemčijo prek Avstrije. Na dogodek na kraju spominja več obeležij, ki, vsaj name, delujejo skoraj pošastno. Pa ne zaradi nepovabljenke, ki se me je med potjo polastila do take mere, da bi se skoraj vrnil na izhodišče, ampak ob objektivnem dejstvu, da je država, ki jo zapuščam in s spomeniki slavi padec železne zavese, pred slabim desetletjem postavila novo, še višjo in strašnejšo ograjo na mejo z južno sosedo Srbijo. Prizemlji me, ko preberem SMS-sporočilo žene, ki sicer toži, da mala noče slišati za popoldansko spanje. Zatem jo pokličem in ji izrazim pomisleke o nadaljevanju poti. Prepriča me, naj nadaljujem.

Do cilja, Bratislave, namreč manjka le osemdeset kilometrov, medtem ko bi jih vrnitev nazaj zahtevala najmanj dvesto. In to je tisto, o čemer me želi prebrisanka prepričati. Prepeljati žejnega čez vodo, namreč. Prepusti zmago meni, vrni se na izhodišče in boš pomirjen, mi pravi. Ostani v coni udobja, saj si za danes dosegel dovolj. Kaj veš, kaj vse se lahko zgodi, če greš dalje. Pot nazaj poznaš, saj si jo že prevozil. Če greš dalje, pa ne veš, na kaj boš naletel.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine