Poraženci in zmagovalci delitve ministrskih resorjev

Odgovor na vprašanje kdo je zmagovalec in kdo poraženec tokratnih državnozborskih volitev je znan in tudi formalno potrjen od 17. avgusta. Takrat je državni zbor Marjanu Šarcu s 55 poslanskimi glasovi podelil mandat za sestavo trinajste slovenske vlade. Največji osmoljenec v tej zgodbi je seveda relativni zmagovalec junijskih volitev, prvak SDS Janez Janša, ki ni dobil priložnosti za sestavo vlade in pri enem najvišjih državotvornih dejanj z odločitvijo, da ne dvigne glasovnice, ni sodeloval. Takoj za njim z dolgim nosom sledi predsednik NSi Matej Tonin. Izgubil je v pokru, ki ga je igral v zgodbi treh možnih krogov iskanja kandidata za mandatarja in v kateri so ga tako imenovani »anonimni zaskrbljeni podjetniki« predlagali celo za predsednika vlade, ki bi povezoval levo in desno krilo politike in bi ta končno le lahko zadihala s polnimi pljuči. Tudi Tonin je ostal praznih rok. S funkcije začasnega predsednika državnega zbora se je ta teden poslovil še z očitki, da je nazorno pokazal svojo pripadnost političnemu establishmentu, ko je s predlogom svoje mini parlamentarne reforme nameraval povečati poslanske privilegije – plače poslancev, nadomestila za delo v volilni enoti in povišati povračila potnih stroškov, do katerih so upravičeni poslanci, na dvakratnik tistega, kar sicer pripada javnim uslužbencem.



Slovenska politika je naplavila dodatne zmagovalce in poražence iz delitve ministrskih resorjev. To igro je s komentarji dejavno spremljala tudi trivteraška scena. »Kar strese me vsakokrat, ko vidim, da se bodo pogajali kateri stranki gre kateri resor. Namesto, katera oseba je kandidat za kateri resor,« je čivknil politični komentator in nekdanji politik Bogdan Biščak. »To, kar se dogaja v slovenski politiki oziroma s kadrovanji, si zasluži neologizem: kadrovstrofa,« je bil inovativen pri komentiranju Boštjan M. Zupančič, pravnik in nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice. Ekonomist in nekdanji minister Matej Lahovnik pa se je obregnil ob koalicijsko pogodbo v delu, ki zadeva davke: »Upam, da bo Vojmir Urlep to pravočasno ustavil. Takšno davčno sračje gnezdo smo imeli že leta 2004, potem pa je Andrej Bajuk naredil razvojno davčno reformo.«


 

Računska formula za delitev funkcij

Kako so pravzaprav delili resorje? Če bi kdo morda pričakoval, da je med strankami potekala vsebinska razprava in boj za prioritete iz volilnih programov, ki bi se nato pokrili še s strankarskimi najboljšimi kadri za ta področja, bi se motil. Zadeva je potekala računsko. Po posebni formuli in točkovanju posameznih funkcij, ki jih je bilo treba razdeliti. Funkcijo predsednika državnega zbora so ovrednotili z dvema točki, funkcijo ministra z eno, državnega sekretarja pa s polovico točke. Nato so se vodstva strank peterčka šla kroge izbiranja ministrstev. V prvem krogu so predsedniki strank povedali, kateri resor bi vodili sami, nato so delili in razdelili še »ostanke«.

Najbolj se je zapletalo med SMC in SD. Iz spopada za funkcijo predsednika državnega zbora je kot zmagovalec izšel prvak SD, nato sta se stranki spopadli še za gospodarsko ministrstvo, ki je na koncu pripadlo SMC. LMŠ je ob predsedniku vlade dobila štiri ministrstva, prav tako SMC, SD tri, Sab in Desus pa po dve. Ministrstva LMŠ so glede na vsoto denarja, s katero bodo upravljala v proračunu, težka 3,4 milijarde evrov, ministrstva SD in SMC po dve milijardi, Sab in Desusa pa po dobrih 800 milijonov evrov. Je torej zmagovalec delitve vladnih resorjev LMŠ? Nikakor ne. Zdi se, da si je Marjan Šarec predvsem želel postati premier in sestaviti vlado, manj pa je pri pogajanjih gledal na moč svoje stranke v vladi. Vpliv LMŠ v vladi bo, ocenjuje Matej Lahovnik, tako odvisen predvsem od vloge in položaja Vojmirja Urlepa, Šarčeve desne roke, torej od njegovega vpliva na resor financ, gospodarstva ter infrastrukture. Predvsem pa tudi od njegovega vpliva na dve ključni ustanovi, na Slovenski državni holding in Družbo za upravljanje terjatev bank. V obeh so ključni kadri v rokah SMC.

»Da je pri delitvi ministrstev zmagovalec LMŠ, bi morda lahko ocenjevali, če stranka ne bi imela tako očitnih kadrovskih težav, saj razen nekdanjega predsednika uprave Leka nima kadrovskih kalibrov, ki bi sploh imeli kapaciteto za opravljanje ministrske funkcije. Pravzaprav se ji dogaja podobno, kot je se pred štirimi leti Miru Cerarju, ki je kandidate za ministre po volitvah iskal tako rekoč skorajda po spletu in prek javnih razpisov,« komentira Bogdan Biščak. Izjava novega premeira takoj po izvolitvi, češ da bodo v prihodnjih dneh stopili v stik z ljudmi, ki bi prevzeli odgovornost in mesto ministra za zdravje ter da verjame, da bodo našli človeka, ki bo ugriznil v to kislo jabolko, potrjuje splošen vtis o manku kadrov LMŠ.

Šarec čaka na odgovor ali bo najpomembnejše ministrstvo, resor za finance, ki upravlja 2,7 milijardi proračunskih evrov, še naprej (vsaj začasno) vodila Mateja Vraničar Erman, ki je doslej sicer politično sodila v kvoto stranke SMC. Koalicijska pogodba pa razkriva še eno pomembno podrobnost: napoveduje preučitev možnosti, da se Slovenski državni holding prenese pod pristojnost SMC-jevega ministrstva za gospodarstvo. To bi nedvomno pomembno okrepilo moč te stranke ter z njo povezanih interesnih skupin. Posledično bi se seveda zmanjšala moč LMŠ, ob tem pa ne gre pozabiti, da se bo teža gospodarskega ministra okrepila še s pričakovano kadrovsko popolnitvijo mesta neizvršnega direktorja Družbe za upravljanje terjatev bank, ki je v njegovi domeni.
 

Največji osmoljenec je Židanov SD

Vsi sogovorniki se strinjajo, da je največji osmoljenec delitve resorjev SD; kar je presenetljivo, saj gre za stranko peterčka z najdaljšim stažem in največjim kadrovskim bazenom. Zmagovalec je SMC, ob Alenki Bratušek, ki je s slabim volilnim izzidom dobila pomembno infrastrukturno ministrstvo. SD se je bila začuda pripravljena odpovedati ključnim ministrstvom, kot sta na primer ministrstvi za gospodarstvo ali za infrastrukturo. »Dejanu Židanu po dolgom obdobju v vladi očitno bolj ustreza prevedriti en mandat na funkciji, na kateri ni velike odgovornosti, ima pa neomejen dostop do medijev. Le tako si je mogoče razlagati dejstvo, da je povsem popustil pri pogajanjih o vladi,« ocenjuje Lahovnik.



»Če že govorimo o zmagovalcih in poražencih v zgodbi nastajanja vlade, je o tem mogoče govoriti tudi ob konkretnih kadrovanjih na ministrska mesta. Očitno obstaja namreč velika nevarnost, da bodo v novi vladi znova pristali prav tisti ljudje, ki so se v Cerarjevi vladi razmeroma slabo izkazali in so bili ocenjeni kot najmanj dobri. To ni dobra popotnica,« ocenjuje Pavle Gantar, sociolog in nekdanji predsednik državnega zbora. Gre za Andrejo Katič, Petra Gašperšiča in Ireno Majcen, ki se bodo z enega resorja premaknili na drugega. »Glede finančne ministrice je mogoče naravnost reči, da je Mateja Vraničar Erman dober visoki državni uradnik. Kaj več pa ne. Finančni ministri morajo imeti poleg znanja o javnih financah, tudi ustrezen politični format in odločnost za uveljavitev svoje volje napram drugim ministrom. Vraničar Ermanova doslej te nujne politične dimenzije ni pokazala,« dodaja sogovornik, ki ga čudi izjemna popustljivost SD-ja pri delitvi ministrskih resorjev in tudi njeno kadrovanje, ki je v notranji javnosti stranke prav tako povzročilo nezadovoljstvo. »Razumem, da so se zadovoljili s kronskim resorjem, ki je zanje nedvomno tudi zaradi ideoloških razlogov ministrstvo za izobraževanje. Glede Andreje Katič pa je očitno, da je šaleški lobi hotel imeti svojega predstavnika v vladi in da resor, ki ga bo vodila, pri tem sploh ni bil pomemben,« je prepričan Gantar.


 

Židan: Različna mnenja so del demokracije

Na ocene, da SD v tej vladi očitno nima velikih ambicij, njen prvak odgovarja, da se niso pogajali trmasto in krčevito ter da jim je bilo bolj pomembno, da čim prej dobimo koalicijsko vlado. Od šolstva, izobraževanja, raziskovanja in znanosti je odvisna naša usoda, pravi. Tako države, kot naroda. Jezik in kultura v celoti sta omogočila, da smo kot narod obstali in si zasluži vso pozornost in podporo. Na področju pravosodja pa je po Židanovi oceni možno narediti pomembne korake. »Vsa tri ministrstva ocenjujem kot zahtevna in hkrati zelo pomembna. Andreja Katič je pravnica po izobrazbi, bila je uspešna poslanka in ministrica. Ocenjujemo, da bosta z Dominiko Švarc Pipan,ki bo na pravosodnem ministrstvu državna sekretarka, dober in uspešen tandem. Vedno pa bo tako, da bodo v stranki in tudi zunaj nje o posameznih resorjih in ljudeh različna mnenja. Tudi to je del demokracije,« se odziva na očitke Židan. Kot predsednik državnega zbora bo s svojimi prerogativi sicer lahko nedvomno vplival na marsikatero zadevo, med drugim postopke sprejemanja zakonov in s tem vplival tudi na delovanje vlade. Če se ne bo strinjal z vladnimi stališči, bi lahko bil velika »motnja v sistemu« največje vladne stranke LMŠ, ki ima gledano zgodovinsko, daleč najmanjše število poslancev in daleč najmanjšo težo od strank, ki so v preteklosti vodile vlado. To pomeni še več usklajevanja, opozarja Lahovnik, ki bi ga lahko vodil Vojmir Urlep, kot je to počel Mitja Gaspari v vladi Boruta Pahorja.

Ker se v parlamentu zakonu sprejemajo z navadno večino, običajno jih podpre okoli 40 poslancev, okoli 20 poslancev pa je proti, bi sicer Šarčeva koalicija v državnem zboru po Gantarjevi oceni lahko relativno normalno delovala. Če je seveda ne bodo pretresale in pripeljale do predčasnega konca njene notranje razprtije.
 

Ekskluzivni pogovor z desno roko premierja Šarca