
Neomejen dostop | že od 14,99€
Pripravljavci predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki razrešuje avtonomijo odločanja o življenju in smrti pri neozdravljivo bolni osebi, se v okviru predstavitev in razprav o tem zakonu srečujemo z različnimi gledanji. Vključeni v raziskavo Ninamedie, izvedeno maja 2022, so v veliki večini podprli temeljni namen zakona. Nekateri nasprotniki zakonskega predloga pa se zatekajo k trditvi, da je povsem ustrezna rešitev problema trpečega umiranja paliativna oskrba.
Nasprotniki predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) se zatekajo tudi k trditvi, da bo mogoče razmišljati o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja šele takrat, ko bo vsem prebivalcem v Sloveniji dostopna paliativna oskrba. Žal so raziskave v državah, ki so pomoč pri prostovoljnem končanju življenja že uzakonile, pokazale, da tudi urejena paliativna oskrba ne more pri vseh trpečih olajšati trpljenja. Paliativna oskrba in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji