O evtanaziji

Slovenskemu zdravniškemu društvu (prof. dr. Radko Komadina, dr. med.), Zdravniški zbornici Slovenije (dr. Zdenka Čebašek-Travnik, dr. med., specialistka psihiatrije, predsednica), Ustavnemu sodišču RS (dr. Sebastian Nerad, zastopnik)

Spoštovani,

sem upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič od Svetega Tomaža. Zavzemam se za uzakonitev evtanazije v Sloveniji.

Že od rojstva (enainšestdeset let) živim z morquio sindromom - polisaharidoza IV, ki prizadene sklepe. Prizadeti so vsi, veliki in mali. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja, hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo.

Zanjo ni zdravila. So pa analgetiki in skalpel. Prve uporabljam večkrat dnevno, skalpel pa v rokah, vsakih nekaj let, držita ortoped ali nevrokirurg. Po vsakem posegu, za mano jih je približno deset, zadnja dva lani na levem kolku, je moje telo bolj izmučeno. Obe se pač starava, jaz in moja bolezen.

Življenje me je naučilo, da je pomembno poslušati in slišati svoje telo. In prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do sedaj. V teh letih se je izčrpalo … ne naveličalo. Še vedno živim radostno. Vendar se zavedam, da mi lahko zdaj, zdaj odpove. Ne bojim se, če bi to prineslo prihod smrti. Bojim pa se, to pa priznam, tako kot mnogi drugi, bolečine, dolgotrajnega vegetiranja na bolniški postelji, odvisnosti od pomoči drugih … Da, tega pa se res bojim. Zato sem se trdno odločila, da si takšnega tretjega življenjskega obdobja ne želim živeti.

In ker danes obstaja možnost, da se človek tej veliki nesreči izogne, bom to tudi naredila. To mojo odločitev podpira tudi mož, s katerim že šestintrideset let živiva dvoedinost v polnem pomenu besede.

Tako si urejam človeka dostojno slovo - samomor z zdravniško pomočjo v Švici. Tja moram, ker mi moja država odreka »pravico do dostojne ali dostojanstvene smrti«, kot pravi Andrej Pleterski, in je tako Švica edina, ki mi jo priznava.

To svojo odločitev ves čas čutim tudi kot poslanstvo. Ne želim pomagati le sebi. Želim pomagati tudi drugim. Rada bi, da združimo moči vsi, ki menimo, da imamo podoben pogled do dostojnega življenja in dostojanstvene smrti. Da združimo moči vsi, ki smo prepričani, da je to, ali bi vsaj morala biti, ena od osnovnih človekovih pravic. Želim si, da tako po svojih močeh ozaveščamo ljudi, predvsem pa Vas, visoko slovensko družbo, ki a priori nočete prisluhniti argumentom zanjo, kaj šele, da bi bili pripravljeni prižgati zeleno luč za široko javno razpravo, v kateri bi aktivno sodelovali brez fige v žepu.

Še posebej me je k temu pismu nagovorilo dejanje »… Janka Pleterskega, zgodovinarja, ko je življenje zanj pri 95 letih postalo neznosno breme. Oglušel in oslepel je, opešalo je njegovo telo, um pa je bil v dobri formi. Lansko pomlad je na državni zbor naslovil pismo, v katerem je državni organ pozval, naj ljudem omogoči odločanje o koncu svojega življenja. Opozoril je, da mora demokratična država to vprašanje rešiti sistemsko in se tako javno zavzel za ureditev programa evtanazije v Sloveniji.« in še mnogih drugih ljudi, ki pač nismo javne osebnosti in naša beseda ostane še bolj ne slišana, kot je ostala njegova.

Menim, spoštovani člani in članice Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice Slovenije, da je vaša državljanska, če že ne poklicna dolžnost, da kljub neprestanemu sklicevanju na Kodeks zdravniške etike, (Pišete ga sami?!) ki vam, kot sami najpogosteje izjavljate, prepoveduje oziroma onemogoča vse, kar je vezano na pomoč pri končanju življenja, pri tem pa se po mojem mnenju kot edini kompetentni strokovnjaki sprenevedate, da smrt, predsmrtne tegobe, bolečine in dolgoživo vegetiranje, niso del življenja. Skrajni čas je, da vso to govoričenje postavite na stranski tir in končno rečete »bobu bob,« ter dovolite, spodbudite ali celo postanete eni od pobudnikov široke in odprte javne razprave o evtanaziji!

Zakaj k temu pozivam prav vas, spoštovani?

Zato, ker vsi indici, ki so bili v letih od 2003, 2008, 2015, 2016, 2018 do januarja 2019 javno izrečeni, preprosto kažejo, da ste prav Vi prvi in najmočnejši zaviralci odkrite in javne debate o evtanaziji. Svoj zapis bom podkrepila z vašo brezkompromisno izjavo, da »... zdravniki pri evtanaziji in aktivni pomoči pri samomoru ne bodo sodelovali in ne bodo dovolili, da njih kdorkoli sili v ta dejanja …/… naše poklicno poslanstvo je usmerjeno k ohranjanju življenja, saj se vso svojo poklicno pot za to tudi izobražujemo.« (Odbora za pravno-etična vprašanja - predsednica prim. Jelka Helena Reberšek Gorišek, dr. med., 27. junija 2018).

To izjavo si, spoštovani, brezsramno dovolite zapisati v 21. stoletju, v času, ko vse več držav v tem globaliziranem svetu uvaja in dovoljuje evtanazijo. Pa ne kar tako, vse vprek. Ne. Vpeljujejo jo na podlagi strokovnih argumentov, raziskav in ustrezne zakonodaje, ki že v svojo osnovo vključujejo spremenjene družbene razmere in potrebe. Vsega navedenega je dovolj tudi v naši državi. V Sloveniji! V tem delu vidim veliko odgovornost tudi pri članih Ustavnega sodišča, političnih strankah in ne nazadnje pri Državnem zboru.

Naj citiram še nekaj razmišljanj človeka, ki ga zelo cenim in sem prepričana, da ima velike kompetence in mnogo argumentov za evtanazijo; to je dr. Igor Pribac, filozof, filoz. fakultete UL, ki med drugim pravi: »… Razlog za to vidim v tem, da evtanaziji nasprotuje Društvo zdravnikov Slovenije … /… to je v svojem nedavno spremenjenem Kodeksu zapisalo, da obsoja evtanazijo in s tem svojim članom odreka pravico, da jo morda, če tako mislijo, branijo v javnosti.« In pri tej izjavi ga ljudje podpiramo. Tudi jaz. Poznam kar nekaj zdravnikov in drugih strokovnih delavcev z medicinskega in drugih za to pomembnih področij, ki osebno evtanazijo podpirajo, ko pa govorijo kot strokovnjaki, pa ne. Nepojmljivo! Zame je to nedopustna dvoličnost in sprenevedanje. Zame je to pritisk na ljudi s stroke. Kdo je v naši državi poklican, da to lahko počne?! Kdo si upa naložiti takšno odgovornost pred nami vsemi. Pred državljani Slovenije. Nadalje dr. Pribac razmišlja: »… da so raziskave, ki so bile narejene v Sloveniji pokazale, da je za uzakonitev evtanazije več kot polovična podpora … /… izjemna večinska podpora, ki nas uvršča v EU na deveto (9) mesto po podpori evtanaziji …« Neverjetno?! Vi teh raziskav ne poznate? Ali za vas pač niso dovolj strokovne?! Tega zares ne morem razumeti.

Kot vidim in čutim, se vas niti to ne dotakne, kaj šele, da bi vas premaknilo. Zato vam ponujam nadaljevanje.

Neizmerno radi se primerjate z razvitimi državami. Neizmerno radi razglašate svoje dosežke v medicini, neizmerno poveličujete nekatere svoje kolege … Prav je tako! Temu se tudi jaz pridružujem. Iskreno. Potrebujemo dobre oz. odlične zdravnike, ki zdravite, ohranjate življenje, ga celo umetno ustvarjate, celite telesne in duševne rane, raziskujete, … Vendar pa potrebujemo tudi dobre in odlične zdravnike, ki nosite v sebi ob poklicnih kompetencah še obče človeške vrednote, kot so: zdrava presoja, sočutje, spoštovanje pacientov in njihovih pravic in odločitev, vživljanje, vnašanje v svoje strokovno razmišljanje lastne tragične dogodke …, kajti brez vsega omenjenega ste zame zgolj in samo roboti. Večini vas Etični kodeks in Hipokratova prisega služita le kot potuha.

To pa ni prav za nas državljane. Ni prav, da se pozabljate ozirati po EU ali širše in slišati, videti, brati in prenašati k nam tisto, kar bi nam državljanom tudi koristilo, vam pa očitno ne. V mnogih primerih storite to brez zadržkov, v tem, ki pa se dotika evtanazije, pa niti slučajno ne. Tega se otepate, kot da je kuga, ki bo okužila Vas in nas. Niti tega nočete vedeti, da je Evropsko sodišče za človekove pravice že zdavnaj obravnavalo vprašanje dopustnosti in nedopustnosti evtanazije in jo podprlo, ter ugotovilo, da ni v neskladju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. (Seveda v državah, ki imajo urejeno takšno pravno zakonodajo.) Vam - politikom - sodstvu -, cerkve ne bom zapisala med prej navedene, ker mislim, da to pač vsi vemo, da je v naši Ustavi zapisano, da sta država in cerkev ločeni, se je enostavneje sklicevati na prvo osnovno načelo pravnega sistema, oz. zapisa v Hipokratovi prisegi in Etičnem kodeksu, kar se tiče evtanazije in pomoči pri samomoru, načela svetosti življenja. Ostalih dveh načel, načela avtonomije in načela dobrodelnosti, pa se na veliko izogibate.

Zakaj?

So za vas vsi tisti zdravniki, ki v državah kot je denimo Belgija … »… z urejeno zakonodajo in upravnimi postopki za izvajanje evtanazij, kjer je tako smrt postala sprejeta kot naravna smrt, sama evtanazija pa kot medicinsko dejanje …« zločinci? Zame niso. Zame je njihov pogled na življenje in smrt bolj povezan z življenjskim ciklom kot pri vseh nas. Ko so Belgijci sprejeli zakonodajo, so za podlago izbrali tretje načelo - načelo dobrodelnosti. In iz tega načela izhaja, da je to obveznost zdravnika. Seveda ima ta tudi možnost do ugovora vesti, vendar mora bolnika predati kolegu, ki to zmore.

Pravno-zakonodajno obstaja še drugo načelo, ki ga ima uzakonjenega Švica, to je načelo avtonomije, ki izhaja »… iz pravice posameznika, da se odloči o načinu in času lastne smrti, ter tudi na podlagi pravice tretje osebe, da prostovoljno sodeluje pri končanju življenja, ne da bi bila zato poklicana, da je storila kaznivo dejanje.«

Kot sem že omenila, obstaja tudi prvo načelo, načelo svetosti življenja, ki ga uporabljajo države, katere evtanazije ali pomoči pri samomoru ne odobravajo in s tem postaneta dejanji kaznivi in prepovedani. Prav to pravno načelo ste, spoštovani, izbrali za nas državljane Slovenije! Čeprav obstajajo tudi pri nas »… človekove pravice, ki so pravice vseh ljudi. Zapisane so v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, v različnih mednarodnih aktih, tudi konvencijah, lahko so in štejejo tudi za del same ustave neke državne ureditve. Tako kot pri nas v Sloveniji. Namen opredelitve človekovih pravic in svoboščin je omogočanje razvijanja in uporabe človeških kvalitet, inteligence, talentov in vesti ter zadovoljevanja duhovnih in drugih potreb, pa tudi omejevanje državnih moči pri uresničevanju državnih funkcij.«

Prav slednji zapis je za nas, ki se zavzemamo za zakonsko ureditev evtanazije izjemnega pomena. Na tem vidimo pravico in možnost graditi zahtevo o uzakonitvi pravice do dostojne smrti. Ker zares čutimo in tudi vidimo posledice presenetljivo zbirokratizirane premoči in onemogočanje pravic »… ki jih ima človek kot človek, …« od političnih in sodnih struktur ter zdravniških združenj in njihovih najrazličnejših komisij.

Prav zato, spoštovani naslovniki, vas iskreno vabim oz. zahtevam, da zopet vzamete v roke Splošno deklaracijo o človekovih pravicah ali pač našo Ustavo, ter vnovič in znova preberete njuni vsebini. Predvsem vse tisto kar se nanaša na človekove pravice in svoboščine. Začudeni boste kaj vse ste že pozabili?! In prepričana sem, da boste ob tem ponovno dojeli, da »… vsa oblast obstoji na kompromisu in pogajanjih. Mi le tehtamo neugodja; tu vzamemo, tu damo; pustimo neke pravice, da lahko uživamo druge; večinoma izberemo, da smo veseli državljani in ne pridušeni tožniki.« Kaj pa pri nas v Sloveniji?

Čeprav je prej zapisano, citat pomembnega kritika človekovih pravic g. E. Burke, je povsem sprejemljiv za naš primer. Jaz in moji somišljeniki smo več kot pripravljeni na javno razpravo, na pogajanje, celo na sklepanje kompromisov o evtanaziji ali pomoči pri samomoru.

Sedaj je na Vas, cenjeni, da nam ponudite roko oz. odprete možnost.

Politiki, zdravniki, psihologi, teologi, sociologi, psihiatri, pravniki, antropologi, filozofi … to je vaša državljanska in poklicna dolžnost!

Čakamo Vas. Ne, pravzaprav zahtevamo, spoštovani, dovolj dolgo smo čakali!

Pričakujemo, da boste nemudoma omogočili javno razpravo, kjer boste prisotni Vi vsi omenjeni v tem pismu in mi - laiki.