V nadaljevanju preberite:

Ko je Galina Bondaruk, ki v Ukrajini vodi dobrodelno organizacijo Small Wins, vstopila v sirotišnico na južnem obrobju Lvova, je proti njej stekla gruča otrok vseh starosti. Vpili so drug čez drugega in se kot (težki) okraski na Galino navesili kot na novoletno jelko. Otroci so se, pozornosti in ljubezni sestradani človeški grozd, smejali in jokali hkrati.

V mali sirotišnici, »otroškem zavetišču«, kamor evakuirajo otroke iz najbolj ogroženih predelov Ukrajine, je trenutno 30 otrok. Še nedavno jih je bilo 56. V enem letu vojne je šlo čez skromno nizko poslopje, pred katerim v času mojega obiska še niso splužili sveže zapadlega snega, okoli 400 otrok. Niso bili vsi brez staršev: to je posebnost ukrajinskega državnega sistema sirotišnic in internatov, ki je bil pred začetkom ruske agresije pred letom dni z naskokom največji v Evropi.

V sirotišnicah je tik pred vojno živelo 105.000 otrok. To je dober odstotek celotne otroške populacije. Kar polovica jih je bila po podatkih Unicefa invalidna ali pa so imeli motnje v razvoju. Že pred vojno so iz ukrajinskih – in ruskih – sirotišnic, kjer so se dogajale številne zlorabe, obenem pa so bile nekatere sirotišnice vpete v skoraj industrijski sistem posvojitev, prihajale strahovite zgodbe.

Zdaj, med vojno, je le še huje. Še posebej za otroke s posebnimi potrebami, ki so – odsotnost države je v institucijah vnebovpijoča – ostali povsem brez zaščite, prepuščeni na (ne)milost utrujenemu in prav tako travmatiziranemu osebju.