V nedeljo, 8. decembra, zgodaj dopoldne je 42-letni Ahmed al Šara vstopil v znamenito mošejo Omajadov v Damasku, kjer ga je pričakala navdušena množica. Le nekaj ur pred tem se je prvič po letu 2003, ko se je s pomočjo režimskih varnostno-obveščevalnih služb odpravil bojevat v sveti vojni v sosednjem Iraku, ki so ga skupaj s koalicijskimi partnericami ravno okupirale Združene države, vrnil v mesto, kjer je preživel otroštvo in mladost.

(KOMENTAR) Patetičen padec ene najbolj umazanih diktatur našega časa

Za njim je bilo dolgo potovanje. Ko je v Iraku po ameriški okupaciji izbruhnila državljanska vojna med sunitskimi in šiitskimi milicami ter obenem tudi upor proti okupacijskim silam, se je al Šara pridružil novoustanovljeni lokalni podružnici Al Kaide. Hitro se je vzpenjal po hierarhični lestvici, a leta 2006 so ga aretirali ameriški vojaki. Zaprli so ga v taborišče Bucca, zloglasni zapor, kjer se je v grozljivih razmerah kalilo veliko bodočih ključnih pripadnikov tedaj še neobstoječe Islamske države. Na čelu z Abu Bakrom al Bagdadijem, ki ga je mladi, maščevanja željni al Šara, otrok sirskega višjega srednjega razreda in nekdanji študent medicine, spoznal prav v ameriškem zaporu, v katerem je preživel dolgih pet let.

Po izpustitvi iz zapora in ustanovitvi Islamske države je al Bagdadi Ahmeda al Šaro s kovčkom denarja poslal v Sirijo, kjer se je razplamtevala vojna in so islamistični uporniki v boju proti brutalnemu režimu že izpodrinili prvi val protestnikov. Bodoči emir islamskega kalifata je od Ahmeda al Šare pričakoval, da bo v Siriji ustanovil lokalno podružnico IS, toda že tedaj izjemno ambiciozni mladenič se mu je uprl. Ustanovil je sunitsko milico Džabat al Nusra, ki je hitro postala najmočnejše uporniško gibanje (seveda neupoštevajoč vzporedno dogajanje na pretežno kurdskih območjih). Al Nusra je hkrati delovala kot paravojska in kot kriminalna organizacija, ki je, med drugim, služila tudi z ugrabitvami (tudi mojega zelo tesnega novinarskega prijatelja).

A sčasoma se je Al Šara iz radikalnega islamističnega gverilca začenjal spreminjati v – politika. Najprej se je znebil svojega vojaškega imena (nom de guerre) Abu Mohamed al Džolani, povezanega z okupirano Golansko planoto, ki je bila v dneh po padcu režima v Damasku zaradi izraelskega vdora zopet aktualna. Nato si je skrajšal brado in si, vsaj za intervjuje, nadel civilna oblačila. Že v Idlibu je začel pozivati k enotnosti med različnimi sirskimi etničnimi in verskimi skupinami in ločinami. Odprl je komunikacijo z zunanjim svetom in se – nanj je v Združenih državah, ironično, še vedno razpisana nagrada v višini 10 milijonov dolarjev, Hajat Tahrir al Šam pa v ZDA in Evropski uniji še vedno velja za teroristično organizacijo – začel povezovati z vplivnimi globalnimi akterji.

Obenem je prek povezav v celotni Siriji vzpostavil novo mrežo uporniških povezav: številni nasprotniki režima so v želji po zrušitvi brutalnega režima zakopali stare zamere, obenem pa so se zavedali, da bo Asada mogoče odstraniti le z vojaško silo. Ki pa so jo, omembe vredno – ob Kurdih –, poleg vladnih sil tudi zaradi neskromne turške podpore premogli le združeni islamisti. Že ko je vladna vojska zbežala iz Alepa, je bilo jasno, da bo režim padel. 

Najprej se je znebil svojega vojaškega imena (nom de guerre) Abu Mohamed al Džolani. FOTO: Abdulaziz Ketaz/AFP

Ahmed al Šara je v čudovito mošejo Umajad vstopil oblečen v zeleno vojaško uniformo in s precej skrajšano brado. Voditelj islamistične milice Hajat Tahrir al Šam, ki je vodila dvanajstdnevni blitzkrieg, s katerim je – marsikje brez izstreljenega naboja – vzporedno z geopolitičnimi dogovori predvsem med Turčijo, Rusijo in Združenimi državami v pospešenem posnetku zrušila dobrih triinpetdeset let sadistične diktature družine Asad, se je med nagovorom v mošeji nemudoma poskušal vzpostaviti kot voditelj celotne Sirije.

Sirci ne želijo zamuditi zgodovine

Sodržavljane, izčrpane in kolektivno travmatizirane od trinajstih let državljanske in globalne vojne, je pozval k refleksiji in molitvi, padec Bašarja al Asada oziroma zmago koalicije uporniških skupin pa označil za »zmago islamskega naroda«. »To deželo sem zapustil pred dvajsetimi leti. Tiho sedimo, bratje, in se spomnimo na vsemogočega boga,« je zbrani množici – in celotni Siriji – sporočil Ahmed al Šara. Obenem je Sirce pozval k enotnosti, spoštovanju vseh manjšin in vključevanju.

V porušeni, globoko ranjeni, razkosani in razseljeni Siriji je pri veliki večini prebivalstva zavladalo olajšanje. S šokantno lahkoto se je sesul kleptomanski režim, ki je od svojega prvega dne temeljil na stalinističnih metodah mučenja in pobijanja (ne le) političnih nasprotnikov in razvejenih zavezništvih, ki so ga – ne le iz Moskve in Teherana – ohranjala pri življenju. Režim, ki se je na prvi val protestov leta 2011 odzval z morilsko silo in tako sprožil eno najbolj krvavih vojn našega časa, v kateri je ob številnih lokalnih in regionalnih akterjih na vrhuncu spopadov sodelovalo kar petnajst držav.

Ko je mafijska strahovlada Bašarja al Asada in njegovih plačanih morilcev za ključne režimske zaveznike – predvsem to velja za Rusijo – postala preveliko (ne le finančno) breme, so se mu ti odrekli. Moskva mu je, množičnemu morilcu, ki je po Siriji vzpostavil najbolj strahoten zaporniški sistem na svetu, ponudila azil, Sirijo pa je kot pogajalsko orodje v ukrajinski vojni (pre)pustila svojim geopolitičnim tekmecem.

Tak scenarij se je pripravljal že več mesecev. Več mesecev so se na pohod proti Damasku pod vodstvom Ahmeda al Šare pripravljali tudi pripadniki Hajat Tahrir al Šama (HTS), ki so v svoje vrste »vkomponirali« tudi številne manjše uporniške milice, izdelke večne sirske vojne. HTS, ki se je razvil iz sunitske islamistične milice Džabat al Nusra, nekoč povezane z Al Kaido, je v zadnjih osmih letih s trdo roko vladal v provinci Idlib na severovzhodu Sirije, kamor se je skupaj s poraženimi uporniškimi borci iz mest, ki so zaradi silovitega ruskega bombardiranja in pehotne linije Hezbolaha in drugih (pro)iranskih milic ponovno prišla pod nadzor vladnih sil, po letu 2016 zateklo več kot dva milijona beguncev.

V tem času je Ahmed al Šara, do tedaj znan po svojem vojnem vzdevku, postal absolutni vladar province. A ves čas je bilo jasno, da so njegove ambicije večje. Vprašanje je, ali jih je s prihodom – z vrnitvijo – v Damask udejanjil ali pa jih bo šele začel udejanjati. Od tega bo odvisna tudi prihodnost osvobojene Sirije.