Od energetskega prehoda naj ima država korist, ne le stroškov

Med pripravo doktorata iz ureditve slovenske energetike ga zaradi vseh računov in formul že boli glava, pravi direktor  saj če bi »sodelavci v sosednji stavbi naredili napako, ne bi v državi nihče mogel delati«. Pri nadzoru nad omrežjem pa vidi, da slovenska energetika nima usmeritve.

Na Elesu vedo, kam gre energetika, saj sodelujejo v več evropskih projektih. Vendar direktor Aleksander Mervar opozarja, da ni treba hiteti z uvajanjem razpršenih virov energije, zlasti na sonce in veter. Te tehnologije, ki jih pri nas ne proizvajamo, se namreč hitro cenijo. Prav pa bi bilo, da slovenska vlada v Bruslju doseže, da bi lahko tudi podjetja, ki so v državni lasti, financirala razvoj novih rešitev in storitev za pametna omrežja in drugo, ne le javno naročala pretežno v tujini razvitih rešitev.

Na konferencah, ki jih soorganizirajo tudi ministrstva, pravijo, da so cilji zmanjšanja emisij in uvajanja obnovljivih virov energije jasni, dogovoriti se moramo le za poti do njih. S tem se strinjate?

Občutek imam, da smo trenutno v fazi, ko vsak nekaj počne, praviloma iz čisto podjetniških vzgibov, veliko je zavajanja, poenostavljenih razlag, preoptimističnih napovedi. Celovitega odgovora, kaj bi bilo, če bi z večjim zamahom prešli na obnovljive vire v proizvodnji elektrike, za zdaj še ni. Kar se lahko prebere v medijih ali na spletu, je vedno obravnava posameznega pilotnega projekta, zaokroženih območij, nihče pa še ni objavil resne raziskave, kaj bi se zgodilo, če bi elektroenergetski sistem kake države prišel do polovice na razpršene obnovljive vire energije vetra in sonca. Pravijo, da smo v elektroenergetiki togi, nepripravljeni na spremembe in da naj se končno zbudimo in najdemo ustrezne poti, strategijo in podobno. Vse tiste, ki to zahtevajo, bi najprej vprašal, od kod bo prišel denar za vse te spremembe in ali smo to pripravljeni plačati? Obstaja razpoložljiva tehnologija za obvladovanje omrežij pri radikalni spremembi sestave proizvodnih virov električne energije? Smejim se, ko berem izjave, da bo elektrika skoraj zastonj. Kupce elektrike zanima zlasti znesek na računu, ne pa kje in po koliko se elektrika proizvaja.

Kaj pa se bo zgodilo s cenami elektrike?

Cena elektrike bo bistveno zrasla, tako poceni, kot je zdaj, ne bo nikoli več in tudi ne more biti. Bolj ko bo Slovenija hitela v smeri, ki je trenutno ne obvlada in je v bistvu zdaj niti ne potrebuje, dražje bo vse skupaj. Poglejmo, kaj se je dogajalo zadnje leto na največji evropski borzi z elektriko, EEX. Če primerjamo borzne napovedi za cene pasovne elektrike 17. aprila 2017 in 17. aprila 2018, vidimo, da je cena elektrike zrasla za 26 odstotkov. Lani je bila napoved cene megavatne ure (MWh) za leto 2023 še 31,45 evra, letos je skoraj 40 evrov, razlika je 8,5 evra. V istem obdobju so kuponi za ogljikov dioksid zrasli za trikrat, s petih na 15 evrov, za leto 2023. Če upoštevam specifično emisijo CO2 premoga, za termoelektrarno s 43-odstotnim izkoristkom, ugotovim, da se je termoelektrarni variabilni strošek zaradi višjih cen kuponov povišal za 8,4 evra. Celotno povečanje cen CO2 kuponov se je kompenziralo z višjimi borznimi cenami. Pred časom pa sem bral članek, ki govori, kako se zasebnim investitorjem izplača investirati v lastno sončno elektrarno. In kako se bo lahko električna energija, proizvedena iz te elektrarne, uporabljala za toplotne črpalke za potrebe gretja. Lepotna napaka je v tem, da toploto potrebujemo takrat, ko je zunaj hladno. Februarja letos je bil v Sloveniji izkoristek sončnih elektrarn 2,1-odstoten glede na instalirano moč.

Pa to upravljavci države in energetike vedo?

Energetska preobrazba mora postati priložnost za slovensko gospodarstvo, tako kot je to omogočil Eles pri projektu Nedo. Če pa bomo delali kot do zdaj, bomo imeli vsaj dvakrat dražjo elektriko, za slovensko gospodarstvo pa zelo malo novih priložnosti, vpliv na BDP bo negativen. Zakon o javnih naročilih ne omogoča prioritetnega nacionalnega razvoja novih produktov in storitev v gospodarskih družbah, ki smo zavezane javnemu naročanju. Slovensko elektrogospodarstvo bo v prihodnje velik naročnik opreme in storitev za pametna omrežja. Teoretično je mogoče, da bo zaradi ureditve javnega naročanja ta kolač pripadel tujim ponudnikom. Naša gospodinjstva in gospodarstvo pa bodo prek precej povečanih tarif za uporabo omrežij zgolj plačniki. Moj predlog je, da slovenska izvršna oblast poišče zaveznice med članicami EU in skupaj z njimi v Bruslju doseže spremembo direktive o javnem naročanju. S to spremembo bi se dovolilo neposredno sklepanje poslov, seveda pod tržnimi pogoji, z nacionalnimi gospodarskimi družbami. To pomeni, da se za tako majhne ekonomije, kot je naša, doseže prehodno obdobje, ko se bo dovoljevalo financiranje raziskav in razvoja produktov, ki bodo sestavni del preobrazbe elektroenergetskega sistema. Menim, da smo v naši državi še zelo daleč od poenotenega koncepta, kam bi radi šli, kdaj, kako in za koliko.

Kako celovito bi morali gledati?

Tipičen primer je razprava, ali bi v energetski zakon vključili tudi stanovanjske bloke in skupnostne naložbe. Ideja je nedvomno dobra. Bodo te zaokrožene celote še priključene na omrežje ali ne? Če ne bodo, ali bodo kupile hranilnike? Če bodo, kdo bo plačal investicijo v hranilnike, njihovo obratovanje? Vse to pomeni, da bi morala agencija za energijo nemudoma začeti spreminjati tarifne sisteme za uporabo elektroenergetskih omrežij. Približno dve tretjini vseh prihodkov za uporabo elektroenergetskih omrežij sta iz naslova porabljene električne energije in tretjina za priključno moč. Če bo nekdo proizvajal lastno elektriko in jo distribuiral znotraj svojega območja, presežke pošiljal v distribucijsko omrežje, manke pa ravno tako zagotavljal prek distribucijskega omrežja, plačeval pa samo za neto porabo, je takšen model nepravičen. Elektroenergetsko omrežje je grajeno za mejne razmere, zato je treba te mejne stroške tudi korektno porazdeliti na vse uporabnike. Čim prej bo treba poslati jasno sporočilo vsem, ki se odločajo za investicije te vrste, da cena za priključno moč ne more ostati takšna, kot je sedaj, temveč bo višja. In da bo treba tudi del drugih dajatev, ki sestavljajo končno ceno električne energije, prenesti na tarifo za moč. Kakršen koli revolt sedanjih in prihodnjih investitorjev v samooskrbne sisteme je neupravičen. Naj se trajno odklopijo iz elektroenergetskih omrežij, pa ne bodo imeli problemov s plačevanjem višjih stroškov priključne moči.

Ko ste omenili, da bo elektrika čez nekaj let dražja, tisti, ki jim je Gen-I postavil sončne elektrarne, bodo čez deset let imeli vsaj del elektrike zastonj.

Osem do deset let je doba vračanja z določenim donosom. Od tod naprej je dejansko elektrika zastonj, a do tam je treba priti. Model Gen-I je drugačen, temelji na prihrankih, ustvarjenih iz neplačila dajatev na lastno proizvedeno in porabljeno elektriko. Za fotovoltaiko, obstoječih 260 megavatov moči, damo sicer na leto 60 milijonov evrov spodbud. Če to pomnožimo s 15 leti, je to 900 milijonov evrov. V 15 letih bo teh 260 megavatov sončnih elektrarn za 900 milijonov evrov, ki jih plačamo slovenski davkoplačevalci, proizvedlo toliko elektrike, kot je Teš 6 proizvede v enem letu, pa vsi govorimo o njem, čeprav davkoplačevalci doslej zanj nismo plačali še niti evra.

Verjetno je treba tudi fotovoltaiko zamenjati v določenem obdobju?

Ne vemo še, kako bomo razgradili panele sončnih elektrarn, kje jih bomo hranili, ko ne bodo več uporabni, kakšni so dejanski izkoristki v času življenjske dobe. Še večja neznanka so velike baterije, ki jih v zadnjem obdobju vgrajujejo v elektroenergetske sisteme. Nobena še ni na koncu življenjske dobe. V prihodnjih petih letih bi morali v Sloveniji pripraviti akcijske načrte in se nehati ukvarjati s tem, kaj vse piše oziroma ne piše v energetskem konceptu. Dlje ko bomo odlašali, bolj bodo akcijski načrti zamujali. V teh pa bi morali obdelati vsa prej našteta vprašanja in še precej drugih tem. V Sloveniji še nismo sposobni zagotavljati on-line podatkov o urni proizvodnji razpršenih virov energije, kar je zame skrb zbujajoče. Če bi bili lani, denimo, samozadostni, brez presežkov, samozadostnost pa bi zagotavljali s sončnimi elektrarnami, bi bil razpon presežka in manka med 730.000 in 980.000 megavatov na uro. Če bi za uravnavanje sistema uporabljali baterije s kapaciteto treh MWh, bi to pomenilo 327.000 MW baterij. Če upoštevam različne tipe baterij, bi za investicijo vanje potrebovali do fantastičnih 200 milijard evrov. To je seveda le teoretični izračun. Treba je upoštevati tudi druge hranilnike električne energije, kot so denimo črpalne hidroelektrarne, obdobje velikih mankov bi se premoščalo tudi s pomočjo plinskih enot odprtega cikla, v času presežkov bi se presežek električne energije uporabljal za proizvodnjo vodika in podobno.

Kaj menite o načrtih hidroelektrarn na Muri in Savi?

Zelo pomembno je, kako uspešni bomo pri gradnji hidroelektrarn. Paradoksalna je situacija, ko isti krog oseb po eni strani zahteva ustavitev Teša, pospešeno investiranje v razpršene obnovljive vire energije, hkrati pa ne bi imeli hidroelektrarn na Muri, na srednji Savi, Soči. Če bi izkoristili preostali potencial na teh rekah, z manjšimi vodotoki vred, bi lahko proizvedli v povprečju še dodatne 2,9 teravatne ure (TWh) elektrike na leto. Z narodnogospodarskega vidika so hidroelektrarne najbolj zaželene, saj praviloma velika večina investicijskih vložkov ostane v Sloveniji, z vidika obvladovanja omrežja pa so neprimerno boljše od enot, ki uporabljajo energijo vetra in sonca. Ob tem pa prebiram, da je cena sončne elektrike že manj kot 40 evrov na MWh. To je samo podpora. Če temu dodam še tržno grosistično ceno, pridemo že prek 80 evrov. Če dodam še strošek baterij, dobim med 210 in 220 evrov za MWh. Kje so še dodatni stroški sistemskih storitev? Pa vlaganja v distribucijska omrežja? Treba je biti pošten do končnih odjemalcev v naši državi, povedati jim je treba celotno zgodbo, ne samo poglavje.

Teš 6 je medtem zgolj z variabilnimi stroški dosegel tržne cene.

Tudi če bo Teš 6 delal do konca, do 2054, bomo imeli do 2030 že 5 TWh manka elektrike, brez Teša nekaj manj kot 9 TWh. To pomeni med 30- in 50-odstotno uvozno odvisnost. Upošteval sem 16 odstotkov osebnih električnih avtomobilov, postopno menjavo energentov za ogrevanje s toplotnimi črpalkami, ne vem pa, kaj bo z rudarjenjem za kriptovalute, ki tudi porabijo ogromno elektrike. Imamo tri možnosti. Uvoz, pri čemer je treba vedeti, da bodo uvozno odvisni tudi Hrvati, Madžari in Avstrijci. Italijani so mogoče še najbolj samozadostni, le da uvažajo elektriko ceneje, kot če bi jo proizvajali iz svojih mazutnih in plinskih blokov. Presežke imajo Srbija, Bolgarija in Romunija, ko je veliko vode, a je treba vedeti tudi to, da so med Črno goro in Italijo položili kabel. Samozadostnost lahko, poznavajoč tehnologije za proizvodnjo električne energije, zagotovimo samo s postavitvijo drugega bloka v Neku in neko vmesno potjo, kjer uvozna odvisnost ne bo presegala 10 odstotkov in kjer bo poudarek predvsem na porastu instaliranih moči proizvodnih enot na obnovljive vire energije, tako velikih hidroelektrarn kot razpršenih virov. Ta scenarij mi je najbližji.

Bo drugi blok jedrske ali ga ne bo?

Smo v obdobju, ko gre razvoj tehnologij zelo hitro naprej. Cene fotovoltaike so v petih letih padle za petkrat. Cene baterij so v treh letih padle za trikrat. Počakati moramo. Gen energija mora imeti pripravljene vse študije, da lahko začne projekt kadar koli. Treba pa je preveriti, kolikšen delež fotovoltaike lahko imamo, kaj je treba narediti predvsem na distribucijskem omrežju. Nisem za to, da bi zdajle sprejeli tako ključno odločitev, kot je drugi blok jedrske elektrarne. Teš 6 je velika težava, če bi se sfižil projekt drugega bloka jedrske elektrarne, je pa to večkrat potencirana težava.

To je naložba sedmih milijard evrov.

Pa še nekaj drugega, višja stroškovna cena elektrike kot pri Tešu 6, če cena emisijskih kuponov ne preseže 15 evrov in če lignit ni dražji od treh evrov na gigadžul. Res je to stabilen vir elektrike, a kam bi zdajle dali sedem TWh elektrike, če bi že imeli drugi blok? V Avstriji je cena 40 evrov, MWh iz jedrske bi stala pa med 80 in 90 evrov. Ocenjujem, da je drugi blok Neka še vedno mogoč scenarij, vendar ga ne bi smeli začeti graditi pred letom 2030.

Ima slovenska elektroenergetika sploh dovolj denarja, tudi za hidroelektrarne?

Teš 6 z rudnikom samostojno ob teh cenah na trgu, ki niso realne, saj je ni tehnologije, ki bi delala elektriko za manj kot 50 evrov na MWh, ne preživi. Teš lahko preživi le z akumulacijo, ki se nabira na Holdingu Slovenske elektrarne (HSE). Vodstvo HSE zagotavlja, da ima denar za srednjo Savo, meni pa njihovi dokumenti tega ne kažejo.

Ampak cene bodo šle gor?

Cena elektrike bo šla gor, a bodo šle gor tudi cene kuponov. Bojim se, da bodo posledice politike EU glede obnovljivih virov povzročile tak pritisk, da mu temoelektrarne na premog ne bodo mogle več slediti. Prednost bodo dobile plinske elektrarne, ki na rast cen kuponov CO2 niso tako občutljive, poleg tega so fleksibilnejše z vidika diagramov obratovanja in bolj kompatibilne z razpršenimi proizvodnimi viri na OVE. Težave termoelektrarn na premog se bodo brez dvoma povečevale, vendar si v Sloveniji v tem trenutku zaradi sistemskih storitev ne moremo privoščiti, da Teša ne bi bilo. Zato Eles izvaja projekt Sincro Grid, s katerim bomo v prihodnje obvladovali razmere v prenosnem omrežju. Za ta projekt smo se odločili izključno zaradi pričakovanih sprememb proizvodnih virov. Cilj nam je, da smo na razpršene proizvodne vire pripravljeni, da ne bomo imeli težav. Posebno pozornost namenjamo tudi elektropolnilnicam za električna vozila. Opažamo trend, da te najraje postavljajo tam, kjer je največja frekvenca, denimo v trgovskih centrih. Ta smer ni prava, sistem bo postal nevzdržen. Razvoj bo šel v smeri »domačih« polnilnic in uporabe akumulatorjev v električnih vozilih tako za polnjenje kot za praznjenje v primeru potreb sistema.

Pa vendar greste tudi vi v to smer.

Glede električne mobilnosti so Norvežani daleč pred vsemi. Pogovarjamo se, da bi Eles v sodelovanju z eno od slovenskih elektrodistribucij od prihodnjega leta za poti med našimi dislociranimi enotami prešel na uporabo električnih vozil. Tako smo se odločili, ker v Sloveniji danes še nihče ne preizkuša daljinsko vodenih polnilnic na zasebnih parkiriščih, ki bodo v prihodnosti zagotavljale večino vse energije za polnjenje električnih vozil. Svoje lokacije bomo opremili s polnilnicami tega tipa. V sodelovanju z Norvežani bomo v projektu na mikroravni preverili, kako bi to v prihodnosti delovalo na makroravni.

Kakšne hranilnike kupujete vi?

Razpis je zunaj, prva faza je končana, prijavili so se vsi, ki na svetu kaj pomenijo. Pol cene hranilnika je baterija, pol pa nadgradnja, ki jo potrebuješ za krmiljenje baterije. Kupili bomo za deset megavatov baterij, ki jih bomo uporabljali izključno za uravnavanje frekvence. Drugi paket baterij pa bomo dobili v okviru projekta Nedo, gre za pet megavatov. Ti hranilniki gredo v Idrijo in Ljubljano, konkretno v BTC. Vzpostavili bomo otočni sistem napajanja vseh kritičnih uporabnikov v Ljubljani, kot so Klinični center, državna uprava in vojska. To so sedaj ključne vsebine. Osmega maja imamo slovesni zaključek prve faze.

Krožijo govorice, da projekt Nedo ni tako dober, kot je bilo sprva zamišljeno, to pa zato, ker na začetku Slovenija ni pokazala pravega zanimanja.

Nacionalni projekt pametnih omrežij so si različni deležniki v Sloveniji predstavljali različno, pogosto v smislu, da bomo lahko isto vsebino kopirali po celotni Sloveniji. Zato je bilo v začetnem naboru precej napihnjeno število potencialnih lokacij, mest in distribucij. Ko smo s projektom stopili v izvedbeno fazo, se je pri natančnem pregledu in izboru vse skupaj hitro skrčilo na par izrednih lokacij, odličnih vsebin in izjemnih industrijskih partnerjev. Eles je nato k projektu dodal še nekaj pomembnih vsebin na relaciji med distribucijo in prenosom in nastal je projekt, na katerega smo Slovenci lahko ponosni, saj je eden najbolj inteligentnih, največjih in najbolj kompleksnih projektov pametnih omrežij, kar jih delajo po svetu.

Se zanimate za prevzem distribucij?

Ne, to je podobno kot razprava, ali je bolje imeti dva ali en energetski steber. Oba stebra upravlja SDH in je na neki način povsem vseeno, ali imamo enega ali dva. Leta 2014 sem pisal smernice reorganizacije slovenske energetike in tisti, ki zlonamerno berejo, so pozabili omeniti, da sem pri elektrodistribucijah in Sodu poudaril, da je pred kakršno koli organizacijsko spremembo treba opraviti temeljito analizo. Imamo Sodo, ki je zakonsko edini operater distribucijskega omrežja, in pet elektrodistribucij, ki imajo v lasti praktično celotno elektrodistribucijsko omrežje. Eles ima težavo, zakonsko je naš edini sogovornik Sodo, v praksi je to drugače, komuniciramo s Sodom, večino problemov pa lahko rešujemo samo z elektrodistribucijami. Pred časom sva se s predsednikom uprave Elektra Ljubljana [Andrejem Ribičem] pogovarjala, kako bi bilo, če bi Sodo šel pod Eles, kjer bi usklajeval projekte pametnih omrežij vseh elektrodistribucij. Ta ideja mi je bila všeč. Težava pa je koncesija. Če gre Sodo pod Eles, dobimo mi koncesijo za vse elektrodistribucije. Po evropski in naši zakonodaji bi bilo to možno, vendar si na Elesu tega ne želimo.

Kaj pa enotni evropski trg?

Ko nastopijo kritične razmere, imamo enoten evropski trg realno bolj na papirju. Delno je bilo tako tudi v letošnjem februarju. Sicer gredo vse aktivnosti na ravni EU proti enotnemu trgu in koordiniranemu ukrepanju v primeru izrednih stanj. Temu je namenjena celo posebna uredba. V Elesu imamo odprtih kup nalog, ki izvirajo iz evropske zakonodaje, usmerjene v krepitev enotnega trga. Za Eles je najbolj pomembna prihodnja metodologija določitve čezmejnih komercialnih prenosnih zmogljivosti in z njo povezani prihodki. Gre za trenutno več kot 30 odstotkov naših letnih prihodkov. S prihodki, ustvarjenimi iz tega naslova v zadnjih sedmih letih, smo lahko tarife za uporabo prenosnega omrežja znižali za več kot 20 odstotkov. Izpad tega prihodka bi pomenil velik dvig tarif.

Še nedavno so bile cene v Italiji precej višje.

Na nemški borzi se je marca povprečna grosistična cena glede na predhodni mesec znižala za 2,75 evra, na 37,36 evra na MWh, v Sloveniji je povprečna cena dosegla 42,40 evra na MWh, 0,89 evra manj kot februarja, cena v Italiji pa se je zvišala za 1,26 evra in dosegla povprečje 58,08 evra na MWh. Marca se je razlika med italijanskim in nemškim trgom z elektriko v primerjavi s februarjem povišala za 4,01 evra na MWh in v povprečju dosegla 20,72 evra (decembra 2017 je znašala še 35,03 evra na MWh). Izjeme, ko se je cena na našem trgu približala ali izenačila s ceno na italijanskem trgu, so bili dnevi, ko je bila v Sloveniji ohladitev s sneženjem. Trgovci pogledajo, kam izvažajo elektriko, in vidijo, kakšne so cene na trgu in kakšna je denimo na leipziški borzi. Ko gredo na avkcijo za prenosne kapacitete, vedo, kolikšna je bruto razlika med tema cenama, od tega odštejejo svoj prihodek, tisto, kar ostane, porabijo za prenose na mejah. V bistvu precej preprost posel, vendar se lahko tudi zalomi. Poznamo primere tudi slovenskih podjetij, ki so na leipziški borzi kupili elektriko, avstrijski APG pa je uvedel redukcijo in zato niso morali zapreti uvoza v Slovenijo. Potem so krivili Eles, vendar mi nismo imeli s tem nič, to je pač tveganje trgovca. Eles praktično nima redukcij čezmejnih komercialnih kapacitet, običajno jih imajo Avstrijci ali Italijani.

Težava je tudi umestitev novih daljnovodov.

Proces izdaje okoljevarstvenega soglasja za daljnovod 2x400 kV Cirkovce–Pince je trajal pet let in še ni pravnomočen. Pa gre za daljnovod evropske prioritete. S prehodom zdajšnjega 220 kV daljnovoda na 400 kV napetost bo treba nekoč začeti, vendar ocenjujem, da imamo za to čas še naslednjih deset let. Zato sem se odločil, da prenehamo aktivnosti. Verjetno se spomnite nasprotovanj prebivalcev Ljubljane. Zaradi teh in drugih problemov smo se pred leti odločili, da skušamo s sodobnimi orodji čim bolj izkoristiti obstoječe daljnovode. Eden izmed takšnih projektov je Sumo, s katerim smo ugotovili, da lahko glede na podnebne razmere v Sloveniji računamo, da so dejanske kapacitete prenosnih vodnikov v povprečju 10 odstotkov višje kot nazivne termične kapacitete, ki jih navajajo proizvajalci. Problema v Renčah pa sta dva. Če se nam podre del obratujočega daljnovoda Divača–Ajdovščina–Nova Gorica, potem v tem delu Slovenije ne bo dovolj elektrike. Drugi problem je črpalna HE Avče, ki je začela obratovati, preden bi Eles lahko naredil povezavo od Divače do Vrtojbe. Zato imamo od enega do dveh milijonov evrov dodatnih stroškov na leto, odvisno od cen elektrike in obratovanja Avč.

Ali je pričakovati kakšno povišanje omrežnine?

Vsi načrti o raznih razpršenih virih energije, toplotnih črpalkah, polnilnicah za električne avtomobile in drugem zahtevajo velika vlaganja v distribucijsko omrežje in s takšno tarifo za distribucijska omrežja jih ni mogoče niti izvesti. Za koliko se mora povečati, pa najbrž v tem hipu ne ve nihče. Kar se tiče prenosnega omrežja, ki ga ima v lasti Eles, pa je nevarnost, da nam podivjajo cene zakupa kapacitet za sistemske storitve na našem monopolnem trgu in da nam padejo prihodki iz avkcij za čezmejne prenose. Potem je lahko omrežnina višja tudi za 50 odstotkov.

Kako ste zadovoljni s poslovanjem Elesa?

Poslovanje Elesa v letu 2017 je bilo od leta 2001 najboljše. Imeli smo 33 odstotkov višji dobiček kot leta 2016 in znaša 17 milijonov evrov, za 44 odstotkov smo povečali investicijska vlaganja glede na predhodno leto, ocenjujem, da bomo imeli za leto 2017 najvišji donos na kapital (ROE) od vseh reguliranih družb v državi. Poleg tega nam je lani uspelo, kar ni nikomur v Sloveniji, to je, da smo pripeljali nekaj manj kot 50 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev za projekte pametnih omrežij. V letu 2016 smo podpisali pogodbo za projekt Future Flow, ki ga koordiniramo. Evropska komisija v celoti financira stroške projekta, ocenjene na 13 milijonov evrov. Partnerja pri projektu, Gen-I in Elektro energija, bosta za svoj razvojni prispevek prejela približno šest milijonov evrov nepovratnih sredstev. To dokazuje, da je slovenska elektroenergetika z združenimi potenciali lahko zelo uspešna. Tudi v letu 2017 nam je uspelo zagotoviti 205 MW brezplačnih kapacitet za pozitivno terciarno rezervo. To pomeni letni prihranek 10 milijonov evrov. Skoraj nič od tega pa ni vidno v našem poslovnem rezultatu. Velikokrat se sprašujem, ali se nam take stvari splača početi. Zato da potem poslušam, da se projekt Nedo ustavlja? Večina strokovne in laične javnosti meri uspešnost poslovanja le prek doseženega rezultata. Naša strategija pa je jasna, to bomo počeli tudi v prihodnje, saj je to naša dolžnost, ne glede na naše včasih kisle nasmehe.

Kaj pa ruska tehnologija jedrskih elektrarn?

Država članica EU se težko odloči za njihovo tehnologijo. Za to so se odločili Madžari in imeli so kar nekaj težav zaradi tega. Podobno tudi Slovaška. Zanimiv primer je termoelektrarna v Republiki srbski, kjer so s kitajsko tehnologijo in kitajskim kapitalom postavili 350-megavaten blok za manj kot 400 milijonov evrov. Težko si predstavljam, da bi si kaj takega upali v Sloveniji.

Razen če Teš zaprejo predčasno.

Vseskozi je treba preračunavati, in če se račun ne bo več izšel, potem ga bo treba tudi zapreti, ampak zdaj te potrebe ni. Verjemite mi, da sem zaradi svojih stališč leta 2009 do Teša 6 plačal kar visoko ceno, a vseeno ne razumem, zakaj danes ne znamo o tem bloku, s tehnološkega vidika, povedati nič dobrega. Gre za najsodobnejšo tehnologijo. Govorim o tehnološki dimenziji objekta, ki je izjemna. Kljub poporodnim krčem je to s tehničnega vidika dober objekt. Nevarnost je le, da se bo zaradi prevelikega klestenja stroškov za vzdrževanje res kaj zalomilo. To bi bila velika napaka.

Ali je slovenska energetika dobro upravljana?

Glede na lestvico World Energy Councila smo na 10. mestu na svetu, kar dokazuje, da je zelo dobra, ampak na principih delovanja, ki veljajo danes. Če bomo zaspali na tem 10. mestu, bomo zamudili preobrazbo, ne bomo ohranjali koraka s spremembami, ki nas čakajo. Uvoz se povečuje, proizvodnja se stara, skoraj nemogoče je umestiti nove linijske objekte v prostor. Eles spada pod ministrstvo za infrastrukturo, pet distribucijskih podjetij pa pod SDH. Ministrstvo pripravlja strategijo, ki jo sprejme državni zbor, potem pa se gledamo, kdo bo to izvedel. V praksi to ne deluje najbolje.