Obnovili se bomo ljudje, obnovila se bo država

Zgodovinski dokument in nujno branje za razumevanje sirske vojne. Ilustracije, ki so nastale na podlagi Marwanovih fotografij iz Rake, Alepa in drugih delov Sirije, je prispevala ameriška novinarka in slikarka Molly Crabapple.

Marwan Hisham je priča zgodovine. Bil je eden izmed prvih, ki se je kot aktivist podal na ulice, da bi miroljubno nasprotoval režimu predsednika Bašarja al Asada. Soočil se je z nasilnim odzivom oblasti. S prvimi trupli. S prvimi izdajami, prevarami, človeškimi odkloni, odkloni človečnosti. V živo je spremljal in (pre)živel nastanek in zablode sirskega upora. Pospešeno militarizacijo uporniških skupin, uzurpacijo »uvoženih« borcev svete vojne, medsebojne spopade, kolektivno norost, razpadanje družbe in države, sistematizirano brisanje zgodovinskega spomina, (vele)izdajo mednarodne skupnosti, hipokrizijo Zahoda …

Od blizu je opazoval – in (pre)živel – vzpon Islamske države in prihod skrajnežev v Rako, spremembo njegovega rojstnega mesta v prestolnico samooklicanega kalifata, bombardiranje koalicijskega, ruskega in režimskega letalstva ter popolno degradacijo prostora, časa in ljudi. Preživel je vse, kar je v vojni mogoče preživeti.

Svojo zgodbo in tragično usodo Sirije je strnil v knjigi Brothers of the Gun: A Memoir of the Syrian War, ki je to pomlad izšla v Združenih državah. Soavtorica briljantne, neverjetno iskrene in neposredne, brutalne in nežne ter hkrati dnevniške in lirične knjige je ameriška novinarka in slikarka Molly Crabapple. Knjigo – zgodovinski dokument in absolutno nujno branje za razumevanje sirske vojne, katere naracijo so že davno »privatizirale« teorije zarote – je obogatila z 80 ilustracijami. Te so nastale na podlagi Hishamovih fotografij iz Rake, Alepa in drugih delov Sirije. Ravno Molly je prek twitterja, kjer je Marwan vsak dan poročal o dogajanju v oblegani Raki, »odkrila« njegov veliki talent. Pripeljala ga je v svet novinarstva. Nekdanji študent angleškega jezika je hitro postal prvi glas nesrečnega mesta. Ko je, že davno prek roba razumnega tveganja, pobegnil v Ankaro, kjer živi še danes, se mu je življenje postavilo na glavo. Toda njegove misli so kljub mednarodnemu uspehu, ki ga zaradi begunskega statusa in nezmožnosti potovanja zunaj Turčije ne more užiti, ostale v Siriji.

Dokument izgubljenega časa

Je o Siriji sploh še mogoče razmišljati v prihodnjiku? »Je, a težko. Vsak dan je drugače. V Siriji se – a ne za Sirijo – bojuje veliko držav. Te narekujejo, kako bomo živeli. Mislim, da bo Sirija preživela v sedanjih mejah, a težko je verjeti, da bo Asadov režim lahko ponovno zavzel državo in ohranil varnostni aparat, s katerim je vladal državi,« razmišlja Hisham.



Kot pravi, je, ironično, ravno vojna Siriji, sorazmerno zaprti družbi, odprla vrata v svet. Tako tistim, ki so morali zapustiti domove (skoraj pet milijonov), kot tistim, ki so ostali. Hitro so izgubili iluzije, a hkrati postali trši in vzdržljivejši. Prav vsi, ki smo bili prisiljeni živeti »na minimumu«, bomo vedno znali ceniti, kar smo izgubili, dodaja. »Vojna iz ljudi potegne najboljše in najslabše. Nekakšen ekstrakt. Šele v vojni, v hudi tragediji, človek spozna, česa je dejansko sposoben. Tako ali drugače.«

Sodelavec številnih vodilnih svetovnih časopisov, ki je to postal po spletu nenavadnih okoliščin, vidi upanje na prihodnost Sirije v nekaterih drugih državah in družbah, ki so jih vojne uničile, a se jim je, dobesedno, uspelo dvigniti iz pepela. So časi, ko navadni ljudje delajo izredne reči.

Marwan čuti močen občutek odgovornosti in obveznosti. Mora pomagati. Mora oživljati. Ne le zaradi sedanjosti in prihodnosti, ampak tudi zaradi zgodovine. »Morda sem preveč optimističen, a v ljudeh čutim upanje, in to bi lahko obnovilo Sirijo. Kljub strahotni škodi, ki jo je občutil in doživel vsakdo izmed nas v vseh teh dolgih letih vojne. Za kaj smo se borili in ves čas vztrajali? Le tako bomo nekoč lahko rekli, da je bilo vredno …,« otožno pravi glas porušenega mesta in izgubljene sirske generacije.
Njegovi prijatelji so se raztepli po svetu. Nekateri so umrli. Tudi Noel, s katerim sta preživela otroštvo in se, mlada in polna naivnega upanja, pridružila protestom proti režimu. Marwan nikoli ni hotel prijeti za puško, Noel je to storil hitro. In tudi hitro umrl. Noelu in Tarequ, drugemu tesnemu prijatelju iz mladih let, ki ga je sirski konflikt odnesel na stran svete vojne, je Marwan posvetil svoje Puškine brate.

* * *

Marwan razmišlja, da bi se kmalu vrnil v Sirijo. V Rako. Kljub uničenju, opustošenju, nepredvidljivi prihodnosti in dejstvu, da se veliko njegovih najtesnejših prijateljev in sorodnikov ne bo nikoli vrnilo. Od stare, predvojne Rake je ostalo bore malo. Del njegove družine se je že vrnil domov. Del je, kako značilno begunska usoda, razsejan po svetu. Od Turčije do Združenih držav.
Težko si je predstavljati življenje med ruševinami in spomini. V mestu, kot je nekoč bilo. »Morda bo zvenelo nenavadno, a svojemu mestu bi rad pomagal. Bil uporaben. Naredil nekaj koristnega. Na kakršenkoli način že,« pravi Marwan, ki se bo v Raki srečal s številnimi ljudmi, ki nikoli niso zapustili nesrečnega mesta. Preživeli so revolucijo, režimsko maščevanje in kontrarevolucijo, uporniško zasedbo, spopade upornikov z Islamsko državo (IS), dolgotrajno vladavino IS, večletno koalicijsko, režimsko in rusko bombardiranje ter prihod Sirskih demokratičnih sil (SDF), ki so lani jeseni osvobodile tisto, kar je ostalo od prestolnice samooklicanega kalifata.



A za mnoge ljudi, ki niso (z)mogli zbežati iz Rake, se trpljenje še ni končalo. Ne le zaradi skoraj popolnega uničenja, ampak tudi zaradi demonizacije tistih, ki so pod vladavino skrajne sunitske milice ostali v mestu.

Vrnitev v Rako

»Mesto zelo počasi okreva. Ljudje se zdaj v Raki ukvarjajo z bazičnimi stvarmi. Kje dobiti vodo, denimo? Koliko časa bo na voljo elektrika? Kje živeti? Ljudje so tisti, ki bodo obnovili mesto, ne politiki. Ne tuje države, ki so sejale le smrt, in tisti, ki jih menda tako skrbi za Sirijo. Tisti, ki vojno dejansko – podaljšujejo,« nadaljuje mladi sirski pisatelj in novinar, ki se zaveda, da je njegovo razumevanje varnosti neprimerljivo s konceptom varnosti v okoljih, kjer je podobe vojne mogoče videti le v medijih.

»Varnost je stvar percepcije … In v Raki tudi tega, kdo si. Različni ljudje imajo različne strahove. Ljudem na podeželju je lažje, tam je sorazmerno varno. A najbolj pomembno je, da zdaj po dolgih letih ni več bombardiranja. Je pa povsod veliko min. IS je pustil za seboj marsikaj … Tveganje je še vedno veliko,« razlaga Marwan in dodaja, da je zdaj v Raki in na območju, ki je pod nadzorom večinoma kurdske SDF, ena izmed groženj mladim moškim tudi prisilna mobilizacija. Jasen znak, da vojne še zdaleč ni konec.

* * *

»Boj med tem, ali bi ostali ali šli, se je dotaknil vsakega Sirca, ki ga poznam, ne glede na okoliščine. Zakaj se je, po vsem skupaj, sploh splačalo boriti? Smo se borili že samo s tem, da smo ostali doma, v svoji domovini? Kaj je bila naša dolžnost in kaj le naša prostovoljna predanost? Sta morda domovina in korenine le zarjaveli besedi? Ali pa morda obstaja neka vrsta gravitacijske navezanosti na zemljo, na kateri smo se igrali kot otroci, in travo, iz katere smo zrasli in jo jedli? Smo odgovorni prihajajočim generacijam ali le lastni vesti?« v zaključku knjige pravi pisatelj.

* * *

Ko je leta 2016 prvič zapustil Rako, se je počutil krivega. Ni hotel oditi, a je preprosto moral. Pripadniki IS so mu bili za petami. S sodelovanjem s tujimi časopisi, tvitanjem in fotografiranjem je bil preveč očiten. Obenem je v Raki s prijatelji upravljal stričevo kavarno, edino z delujočim internetom. To so pripadniki IS, tudi vodilni »kadri«, s pridom izrabljali. V kavarni so preživljali dneve in noči, Marwan pa jih je sproti »portretiral«. Njegovi opisi z vseh vetrov zbranih borcev IS in popolne demence, ki je vladala v njihovih vrstah, so polni brutalnega humorja in osvobojeni banalnih vrednostnih sodb. Gledališče absurda – v živo. Kot da bi imel prste vmes Monty Python.



Do zdaj o IS in norosti kalifata nihče ni pisal tako neposredno. »Bilo je nadrealistično. Iz dneva v dan bolj. V nekem trenutku sem se znebil strahu, nisem bil več pozoren. Preveč je bilo vsega, nadzor ni bil več mogoč. Rekel sem si, fuck it! Bo, kar bo,« se z varne distance zasmeji Marwan, ki so ga starši poslali v versko šolo in je zelo hitro spoznal ločnico med fiziko in metafiziko.

Krivda preživelega

Po njegovem mestu je padalo z vseh strani. Ostati v Raki, nevralgični točki sirske (svetovne) vojne, bi zanj pomenilo le eno: smrtno obsodbo. Izbire ni bilo. Za seboj je pustil ruševine mesta. Nemudoma ga je preplavila klasična krivda preživelega, s katero so se spoprijemali tudi številni preživeli iz nacističnih taborišč smrti. »Šel sem čez rob tveganja … Moral sem iti. Nisem hotel v Evropo. Ker sem se želel čim prej vrniti domov, je bila moj cilj Turčija.«

Ko je prišel v Turčijo, se je čez noč soočil z drugačnim življenjskim ritmom. Mučil ga je sindrom posttravmatskega stresa. Naselil se je blizu letališča v Ankari in več mesecev ga je, kadarkoli je zaslišal letalo, nekaj zbodlo v hrbtu. Ustrašil se je bombardiranja.
»Težko je bilo … Kar nekaj časa sem se privajal na normalno življenje.«

Kmalu po prihodu v Turčijo so ga novinarji New York Timesa vprašali, ali bi šel nazaj v Rako naredit reportažo. Marwan ni okleval. Njegova začasna vrnitev v pekel je bila izjemen dogodek za novinarsko zgodovino, a hkrati popolna, nesmiselna norost. Kot vsako vrhunsko vojno poročevalstvo. Ob koncu dneva je treba preživeti, da poveš zgodbo. In zgodbo mora kdo tudi slišati. Marwan je preživel in povedal zgodbo. Slišali so jo mnogi. A sirski dan še ni pri koncu.

Še zdaleč ne.



* * *

Po seriji reportaž je iz Združenih držav prišla ponudba za knjigo. Da bi napisal knjigo v angleškem jeziku, je Marwan sanjal že v srednji šoli. Priložnost je – z obilno pomočjo Molly Crabapple – zgrabil z obema rokama. Vrgel se je v pisanje. Šlo mu je hitro, tekoče. Podoživel je dogodke, travme, bolečino, izgube. A reflekse je zamenjala refleksija. Breme se je začelo topiti. Vsak dan se je počutil lažjega in bolj živega. Pisanje je bilo zanj popolna (psiho)terapija. Olajšanje. Napisal je tisto, kar je imel povedati.

Pisanje kot (psiho)terapija

Marwan se v Turčiji počuti dobrodošlega, čeprav se mora – kot večina sirskih beguncev – soočati z rasizmom, ksenofobijo in populizmom. Turčija, pomembna igralka v sirski vojni, je v prvih letih najbolj krvavega konflikta našega časa na stežaj odprla vrata (večinoma sunitskim) sirskim beguncem. V državo jih je vstopilo skoraj štiri milijone. A sčasoma se je dobrodošlica spremenila v naveličanost, to pa so določene politične sile po Hishamovem mnenju izrabljale za svoje politično orožje.
Podobno kot v Evropski uniji so begunci, ne krivi ne dolžni, tudi v Turčiji postali ena izmed osti političnega boja. Zlasti po tem, ko je turško gospodarstvo, ki se je dolgo zanašalo tudi na poceni sirsko delovno silo, zašlo v težave. »Čeprav nas je v Turčiji ogromno, veliko Turkov sploh ne zanimamo. Kot da ne bi obstajali. Zelo malo vedo o tem, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja v Siriji. Pred njihovimi vrati. To se mi zdi neverjetno. Zadnje čase kar veliko potujem po državi in povsod čutim podobno, žal,« opisuje Hisham.

* * *



Vojna ga je močno spremenila, pravi. Močno je spremenila tudi vse ljudi okoli njega. Iz dečka je postal moški; v hitrem posnetku. Izkušnja ga je utrdila, osvobodila balasta, oklestila nejasnosti. »V vojni sem dozorel. Izkusil sem – izkusili smo – neverjetne reči. Na kaj takega ne more biti pripravljen nihče, a mora biti pripravljen vsak. Sproti smo se učili živeti v vojni. Preživeti. Spremenili smo odnos do življenja. Vsak dan je bil nova lekcija. Padli so vsi koncepti. Nič več ni bilo – in nikoli več ne bo – samoumevno. Bila je popolna zmešnjava. Sproti smo se prilagajali. Časa za refleksijo ni bilo, brez refleksije pa ni ravnovesja. Številni ga še niso našli,« umirjeno razlaga mladi pisec, ki za zdaj nima novih pisateljskih načrtov. Razen morda pisanja romana. Toda za zdaj je napisal – in popisal – vse, kar je bilo in je mogoče popisati. Domišljija ne premore toliko narativne moči kot njegovo dejansko izkustvo.